Jedro

Po 23. točki 3. člena GZ novogradnja predstavlja gradnjo, katere posledica je novozgrajen objekt ali prizidava. V tem primeru nesporno ni šlo za novozgrajen objekt, temveč za prizidavo oziroma dozidavo obstoječega objekta, to je industrijske stavbe – delavnice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2103/2018-10 z 11. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo investitorjev - tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo, delno nadzidavo in rekonstrukcijo obstoječe industrijske stavbe – delavnice, na zemljišču parc. št. 2111/1, k.o. ... v delu, ki se nanaša na dozidavo.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da se predmetna dozidava po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (Odlok) nahaja v območju enote urejanja prostora VI - 666 z namensko rabo prostora PŽ - površine železnic, kjer gradnje industrijskih stavb in stavb za rezervoarje, silose in skladišča niso dopustne. Meni, da v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati petega odstavka 7. člena Odloka, na katerega se sklicuje projektna dokumentacija, saj zemljišče, kjer je locirana pozidava, ni bila pripadajoča parcela k osnovnemu objektu. Iz preveritve podatkov geodetske uprave in gradbenega dovoljenja za osnovni objekt je organ namreč ugotovil, da je bilo zemljišče parc. št. 2111/1 k.o. ... v času izdaje gradbenega dovoljenja razdeljeno na zemljišča parc. št. 2111/3, 2111/1, 2111/2 in 2111/4, vsa k.o. ... Predmet gradbenega dovoljenja pa sta bili zemljišči parc. št. 2111/1 in 2111/2. Torej pripadajoče zemljišče k osnovnemu objektu predstavljajo zemljišča, ki so leta 1983 predstavljala parc. št. 2111/1 in 2111/2, ne pa tudi del zemljišča, ki je leta 1983 predstavljalo zemljšče parc. št. 2111/4, k.o. ..., kjer je locirana predmetna dozidava. Poudarja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano leta 1983, zemljišča parc. št. 2111/1, 2111/2, 2111/3 in 2111/4, vse k.o. ..., pa so se združila v parc. št. 2111/1 leta 1984, torej po izdanem gradbenem dovoljenju. Tako ugotavlja, da del zemljišča, kjer je locirana predmetna dozidava, ne predstavlja pripadajočega zemljišča k osnovnemu objektu, zato ne more upoštevati, da zanj veljajo določbe, ki veljajo za del zemljišča, kjer je lociran osnovni objekt - območje VI - 661, namenska raba CU - osrednje območje centralnih dejavnosti.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi pritožbene odločbe je dodatno navedel, da je odločitev prvostopenjskega organa o nedopustnosti dozidave k obstoječi industrijski stavbi - delavnici pravilna in zakonita, pri čemer se sklicuje na 23. točko 3. člena Gradbenega zakona (GZ) in poudarja, da ni predmet vloge investitorjev obstoječi objekt, to je industrijska stavba - delavnica, na zemljišču parc. št. 2111/1, k.o. ..., pač pa je predmet obravnave le prizidava, kot nameravani novozgrajeni del k (obstoječemu) objektu - delavnici. Glede na podatke predloženega projekta, načrta zemljiške parcele v vodilni mapi št. I.0.8.7. pa je jasno razbrati, da meja območja namenske rabe šele bo potekala preko nameravane gradnje pozidave, kar pomeni da ni govora o dejanskem stanju že obstoječega objekta, preko katerega poteka meja enote urejanja prostora (EUP). Obstoječi objekt - delavnica namreč v celoti leži znotraj območja VI – 661 z namensko rabo CU, prizidava, kot novozgrajeni del objekta, pa bo pretežno locirana v EUP VI – 666 z namensko rabo prostora PŽ (površine železnic), ki takšnih gradenj ne dopušča. Pritožbene navedbe o obveznemu ogledu in izvedbi obravnave po določbah GZ sicer res držijo, vendar organ zaradi ekonomičnosti ne vidi smisla v podaljševanju postopka in uporabi teh določb, ker to ne bi moglo spremeniti odločitve.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da je razlaga petega odstavka 7. člena Odloka, kot jo je podal organ, napačna. Menita, da je pri ugotavljanju izpolnitve pogojev treba upoštevati stanje v času odločanja organa in ne v času gradnje. Parc. št. 2111/1 z objekti, ki na njej stojijo, predstavlja enoten kompleks, ki ga ni mogoče obravnavati ločeno, kot je to storil organ. Celotna parcela je namenjena rabi objektov, ki na njej stojijo, taka raba pa se tudi redno izvaja. Objektov brez parcele po mnenju tožnikov ne bi bilo mogoče normalno uporabljati, zato je ugotavljanje organa, kaj je parcela obsegala pred združitvijo leta 1984, povsem zgrešeno. Prepričana sta, da se kot pripadajoča parcela, ki je namenjena gradnji, lahko šteje le parc. št. 2111/1 v celoti, saj druge parcele, namenjene objektu, sploh ni več. Glede na 12. točko 13. člena Odloka menita, da je napačno tudi stališče organa druge stopnje, ki ni upošteval dejstva, da sta pridobila soglasje Slovenskih železnic – Infrastruktura, d.o.o., ki sta ga predložila prvostopenjskemu organu 12. 11. 2018. Odločitev organov prve in druge stopnje je tako materialno pravno napačna. Ker organ ni opravil ogleda, čeprav bi ga moral, je po njunem mnenju tudi bistveno kršil določbe postopka, dejansko stanje pa ugotovil napačno. Sklicujeta se tudi na načelo enakosti pred zakonom, kar utemeljujeta z dejstvom, da je v neposredni bližini več objektov, ki posegajo v EUP VI - 666. Sodišču tako predlagata, naj po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek. Hkrati zahtevata povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 15. 7. 2021 sprejelo sklep I U 1110/2019-14, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da se zadeva v bistvenem nanaša na vprašanje razlage petega odstavka 7. člena Odloka in s tem, ali so izpolnjeni pogoji za gradnjo po 43. členu GZ. Zato je senat sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

7. Pooblaščenec tožnikov je na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2021 odgovoril, da tožnika nimata nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi. Toženka se, kljub pravilnemu vabljenju, naroka ni udeležila.

**Glede datuma odločitve sodišča**

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa pooblaščencu tožnikov vročen 4. 10. 2021, toženka pa se, kot rečeno naroka za glavno obravnavo ni udeležila. To pomeni, da je, ob upoštevanju pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2, sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 12. 10. 2021. **Dokazni sklep**

9. Na naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2021 je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v listine v sodnem spisu, ki sta jih v tem upravnem sporu predložila tožnika (priloge A1 in A2 ter A6 in A7).

10. Zavrnilo pa je dokazni predlog tožnikov za opravo ogleda. Ocenilo je namreč, da izvedba tega dokaza v tej fazi postopka glede na tožbeni predlog, ki se glasi na odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovni postopek, izvedba tega dokaza za odločitev sodišča ni pravno relevantna. Natančneje bo zavrnitev tega dokaznega predloga ponazorjena v nadaljevanju obrazložitve3. **K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo obstoječe industrijske stavbe – delavnice na zemljišču parc. št. 2111/1 k.o. ..., za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenja št. 351-1536/81 z 12. 7. 1983. Predmetna dozidava se po Odloku pretežno nahaja v območju EUP VI-666 z namensko rabo prostora PŽ – površine železnic, kar med strankama ni sporno. Med strankama pa tudi ni spora o tem, da se obstoječa industrijska stavba – delavnica, ki stoji na zemljišču parc. št. 2111/1 k.o. ..., in na dozidavo h kateri se nanaša predmetna izpodbijana odločba, nahaja v celoti znotraj območja VI-661 z namensko rabo CU – osrednja območja centralnih dejavnosti.

13. Sodišče pritrjuje tožnikoma, da mora organ upoštevati stanje v času upravnega odločanja, kar pomeni, da mora kot pripadajočo parcelo, namenjeno gradnji, upoštevati celotno parc. št. 2111/1, k.o. ... Zato je ugotavljanje prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, kaj je parcela obsegala pred združitvijo leta 1984, pravno nepomembno za odločitev.

14. Skladno s 1. točko prvega odstavka 43. člena GZ pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, če je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora. V obravnavani zadevi je relevanten prostorski akt Odlok, pri čemer je sporna uporaba petega odstavka 7. člena, katerega nepravilno uporabo tožnika očitata toženki. Po petem odstavku 7. člena Odloka v primeru, če meja EUP poteka preko obstoječega objekta, za ta objekt s pripadajočo parcelo, namenjeno gradnji, veljajo prostorski izvedbeni pogoji tiste EUP, v kateri se nahaja večji del stavbišča objekta. Organ druge stopnje v pritožbeni odločbi s tem v zvezi navaja, da ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker bo meja območja namenske rabe šele potekala preko nameravane gradnje prizidave. Postavil se je namreč na stališče, da v tem primeru prizidava po definiciji 23. točke 3. člena GZ predstavlja novogradnjo in da v tem primeru ni predmet vloge za izdajo gradbenega dovoljenja obstoječi objekt, to je industrijska stavba – delavnica, pač pa je predmet obravnave le prizidava kot nameravani novozgrajeni del k (obstoječemu) objektu – delavnici.

15. Po 23. točki 3. člena GZ novogradnja predstavlja gradnjo, katere posledica je novozgrajen objekt ali prizidava. V tem primeru nesporno ni šlo za novozgrajen objekt, temveč za prizidavo oziroma dozidavo obstoječega objekta, to je industrijske stavbe – delavnice. Kot ugotavlja sam drugostopenjski organ v obrazložitvi pritožbene odločbe namreč predmetna dozidava oziroma prizidava predstavlja (zgolj) del (obstoječega) objekta. Meja območja namenske rabe bo, kar kot rečeno ugotavlja organ druge stopnje sam, potekala preko nameravane gradnje prizidave, kar po presoji sodišča, za razliko od drugostopenjskega organa, pomeni, da je potrebno uporabiti peti odstavek 7. člena Odloka, saj predmetna dozidava oziroma prizidava nesporno ne bo predstavljala novozgrajenega objekta. Zato je pri presoji, ali so na podlagi Odloka podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, treba upoštevati prostorske izvedbene pogoje EUP, v kateri se nahaja večji del stavbišča predmetnega objekta kot celote.

16. Sodišče pa tudi ugotavlja, da sta tožnika, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, v postopku na prvi stopnji predložila soglasje Slovenskih železnic – Infrastruktura, d.o.o., št. 31002-186/2018-BM s 16. 4. 2018 k predmetni dozidavi, do katerega se organa obeh stopenj v svojih odločbah nista opredelila. Zato je utemeljen tudi očitek tožnikov o kršitvi pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

17. Po povedanem je bilo treba tožbi ugoditi iz razlogov po 3., 4. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo skladno s tretjim odstavkom te določbe vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče glede na obrazloženo moralo tožbi ugoditi iz navedenih razlogov, bi bila izvedba ogleda na kraju samem, kar sta tožnika predlagala v tožbi, za odločitev sodišča nepotrebna. Sodišče je namreč že na podlagi v sodni spis predloženih listin in listin, ki so del upravnega spisa zadeve, ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu v ponovni postopek. Ga bo pa moral izvesti upravni organ v ponovljenem postopku.

**K II. točki izreka**

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

20. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 469,70 EUR.

21. Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: 18. točka obrazložitve te sodbe.