Jedro

Prvo sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati izvedenskih mnenj, ki sta bili izdelani v kazenskem postopku, saj je navedenima mnenjema tožeča stranka ves čas nasprotovala in predlagala postavitev novega izvedenca. V pravdnem postopku izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče. Toženec ne bo dolžan povrniti dela izplačane odškodnine, če bo dokazal, da je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka, zaradi katerega toženčeva vinjenost ni mogla vplivati na nastanek in obseg škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80694/2008 z dne 13. 10. 2008 razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (točka I) ter tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.208,68 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II).

2. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in navaja, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno navedla, da ne sprejema izvedenskih mnenj, ki sta bila izdelana v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper toženca. Prvo sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se postavi izvedenec cestnoprometne stroke, zato je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo. Izvedenka za alkoholometrijo je v mnenju pojasnila, da je alkoholiziranost pomemben dejavnik, ki vpliva na akutno psihično stanje voznika, predvsem pa na zaznavanje, spoznavanje in obdelavo podatkov, od katerih je odvisna ustreznost pravilnega razumevanja informacij in pravilnega sprejemanja odločitev. Alkoholizirani oseba se bistveno zoži vidno polje, zaradi česar je možno, da alkoholizirano voznik spregleda okoliščine v prometu, torej tudi pešakinjo. Izvedenka je v mnenju potrdila, da je toženčeva močna alkoholiziranost vplivala na zmanjšanje zaznav, zmanjšanje deljene pozornosti in kritične presoje, posledično pa tudi na nastanek prometne nesreče. Izvedenka ugotavlja, da pešec, ki ob zeleni luči stopi na prehod za pešce, ne predstavlja nepričakovanega dogodka. Do škodnega dogodka je prišlo v naselju, v semaforiziranem križišču, kjer bi toženec, v kolikor bi vozil trezen, lahko pričakoval, da lahko pešci, ki stojijo ob križišču in se jim prižge zelena luč, istočasno kot voznikom pri zavijanju v desno, stopijo na cestišče in prečkajo cesto, zaradi česar je izkazana vzročna zveza med toženčevo močno alkoholiziranostjo in nastankom prometne nesreče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke, ki pa je relevanten dokaz o (ne)obstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo toženca in prometno nesrečo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prvo sodišče tudi ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo predlaganega dokaza, zato je bilo treba sodbo razveljaviti že iz navedenih razlogov.

5. Prvo sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati izvedenskih mnenj, ki sta bili izdelani v kazenskem postopku, saj je navedenima mnenjema tožeča stranka ves čas nasprotovala in predlagala postavitev novega izvedenca. Na podlagi določbe prvega odstavka 244. člena ZPP v pravdnem postopku izvedensko delo opravljajo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče. Tožeča stranka ni sodelovala v kazenskem postopku, zato zaradi načela neposrednosti in kontradiktornosti pri izvajanju dokazov v pravdnem postopku, izvedenski mnenji izvedencev cestno prometne stroke, izdelani v kazenskem postopku, nimata dokazne vrednosti v pravdnem postopku in sta lahko le del trditvene podlage toženca, še posebej iz razloga, ker ne obstajajo razlogi, zaradi katerih izvedenec cestnoprometne stroke v pravdnem postopku ne bi več mogel izdelati izvedenskega mnenja. Prvo sodišče bo zato moralo v novem postopku postaviti izvedenca cestnoprometne stroke, ki bo moral odgovoriti tudi na vprašanja s področja pravil stroke, ki pri izdelavi izvedenskih mnenj v kazenskem postopku niso bila obravnavana oziroma za potrebe kazenskega postopka niso bila tako odločilna, kot to velja za pravdni postopek.

6. Iz Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-04) izhaja, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola (2). Navedena domneva je izpodbojna, dokazno breme pa je na tožencu, saj je bilo ugotovljeno, da je imel toženec v času prometne nesreča v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Toženec ne bo dolžan povrniti dela izplačane odškodnine, če bo dokazal, da je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka, zaradi katerega toženčeva vinjenost ni mogla vplivati na nastanek in obseg škode. Upoštevajo pa se zunanji vzroki, ki niso odvisni od zavarovanca.

7. V novem postopku bo treba natančno ugotoviti potek same nesreče, položaj in ravnanja udeležencev pred in ob trčenju, ali je pešakinja za toženca predstavljala oviro, ki jo je bilo moč pričakovati, ali je bilo ravnanje toženca glede na okoliščine primera (prometno situacijo, vremenske in vozne razmere) ustrezno, v primerjavi z povprečno skrbnim voznikom in ali je moč v danem primeru oceniti ravnanje toženca kot hudo opustitev skrbnosti, ki je v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Primerjalno bo treba upoštevati mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, kakor tudi mnenje izvedenke za alkoholometrijo, ki naj po potrebi dopolni izvedeniško mnenje, ker se je pri svojih ugotovitvah oprla na izvedenski mnenji, ki sta bili izdelani v kazenskem postopku. Na podlagi 14. člena ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (3). Toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi kršitve drugega odstavka 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ker se prehodu za pešce ni približeval s potrebno previdnostjo in takšno hitrostjo, da bi lahko vozilo ustavil, in ker ni omogočil prečkanje ceste na zaznamovanem prehodu pešakinji in ji na ta način povzročil hudo telesno poškodbo. Toženec pa je bil oproščen očitanega kaznivega dejanja v zvezi z drugim odstavkom 130 člena ZVCP, ker je pritožbeno kazensko sodišče sledilo pritožbi toženca, da ni izkazana vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodno posledico. Tako kot je v kazenskem postopku potrebno prepričanje o obstoju kaznivega dejanja in pomeni dvom razlog za zavrnitev obtožnega predloga, tako bo v pravdnem postopku moral toženec dokazati s stopnjo prepričanja, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

8. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izvedlo predlaganih dokazov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP).

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Primerjaj četrti odstavek 3. člena splošnih pogojev; priloga A 3. (3) Glej opis kaznivega dejanja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 801/2006 z dne 18. 1. 2007; priloga B 4.