Jedro

Toženka je glede priznanja statusa begunca odločbo utemeljila s tem, da tožnika ocenjuje kot neverodostojnega, in, ker mu ni mogoče verjeti, da je v izvorni državi imel težave, zavrnila tudi vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter o krvnem maščevanju v Afganistanu predložil tožnik, češ da nimajo nobene dokazne vrednosti. Takšno sklepanje je v nasprotju z drugim odstavkom 22. člena in 9. alinejo 23. člena ZMZ. Tretji odstavek 22. člena ZMZ je sicer res določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, vendar je Ustavno sodišče to določilo razveljavilo. Čeprav so torej nekatere tožnikove izjave nekonsistentne, to toženke še ne odvezuje, da ne bi upoštevala informacij o izvorni državi.

Toženka prav tako ni pravilno uporabila tretje alineje 28. člena ZMZ, ko je ugotavljala, ali tožniku grozi resna škoda zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Razmere v provinci Baghlan bi glede na ugotovitev, da je tam aktivnih med 2.500 in 3.000 bojevnikov in da so v njej izbruhnili valovi nasilja ter da lahko postane novo oporišče uporniškega gibanja, morala presojati še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb ter kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev človeka vredno življenje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-253/2012/28 (1312-09) z dne 13. 12. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prvi prošnji, kaj je povedal v drugi prošnji in kaj je povedal na osebnih razgovorih.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred maščevanjem sorodnikov in s težkimi razmerami, v katerih je skupaj z družino živel po izselitvi iz domačega kraja. V nadaljevanju podrobno pojasnjuje, zakaj se poraja dvom v točnost zatrjevanih dogodkov. Tožena stranka teh kontradiktornosti ne more šteti kot zanemarljive. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pri opisovanju maščevanja, ki naj bi ga njegova družina izvršila nad sorodniki, podajal izrazito različne navedbe, ki jih tudi po soočenju z njimi ni uspel pojasniti. Glede na vse ugotovitve tožniku ni mogoče verjeti, da je v izvorni državi imel tako hude težave, da je moral zapustiti državo. V povezavi z navedenim tožena stranka zavrača vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiški sporih ter krvnem maščevanju v Afganistanu preko pooblaščenca predložil tožnik, saj ta poročila in članki tožnikovim navedbam ne dajejo nobene dokazne vrednosti, ker so bile njegove navedbe o sporu s sorodniki in njihovemu maščevanju spoznane za lažne. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče, saj je pred prihodom v Republiko Slovenijo leto dni preživel v Grčiji. Tožena stranka zaključuje, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika. Ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Tožena stranka je tudi preverila, ali je situacija v provinci Baghlan, iz katere je tožnik, takšna, da bi vrnitev v to provinco predstavljala resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V ta namen je tožena stranka proučila različne informacije, iz katerih izhaja, da so varnostne razmere v Afganistanu še naprej nepredvidljive. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj iz teh informacij izhaja. Tožena stranka ugotavlja, da v celotni izvorni državi tožnika ne obstaja takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka se sklicuje tudi na operativne smernice Združenega kraljestva iz junija 2013, iz katerih izhaja, da raven vsesplošnega nasilja, vzetega kot celota, ni tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje ali osebo. Po oceni tožene stranke se tožnik lahko vrne v svojo domačo provinco Baghlan k svoji družini, pri kateri je živel do svojega odhoda iz države. Tožena stranka zaključuje, da življenje tožnika ob vrnitvi v izvorno državo v provinco Baghlan ne bo ogroženo, ker samovoljno nasilje v tej provinci nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite.

Tožnik v tožbi opozarja na to, da iz obeh tazkir izhaja, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje star 16 let. Po ugotovitvah nacionalnega forenzičnega laboratorija niso našli znakov prenarejanja na teh dokumentih. Kljub temu je tožena stranka tožnika obravnavala kot polnoletnega. Tožnik nadalje pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju glede njegove starosti nezanesljiv švicarski zdravniški izvid. Tožena stranka pa je v upravnem postopku zavrnila tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Starost je v obravnavani zadevi ključnega pomena, saj za mladoletnega prosilca brez spremstva veljajo posebna procesna jamstva, ki v konkretnem primeru niso bila zagotovljena. Tožena stranka tudi ni začela postopka iskanja staršev ali drugih sorodnikov ter ni niti ugotavljala, ali je za primer vrnitve tožnika poskrbljeno za njegovo varnost in ustrezno bivanje v izvorni državi. Tožena stranka pri oceni tožnikove (ne)verodostojnosti ni upoštevala vseh treh temeljnih strukturnih elementov. Zlasti ni upoštevala zunanje (ne)konsistentnosti, ki zadeva primerjavo tožnikovih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim pobegom. Zavrnila je vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju v Afganistanu predložil tožnik, pa čeprav gre za dokaze, ki v celoti potrjujejo tožnikove navedbe o sporih zaradi zemlje in krvnem maščevanju iz tega razloga. S tem je tožena stranka kršila drugi odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in 23. člen ZMZ, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. S temi poročili je tožnik dokazoval, da so spori glede zemlje v Afganistanu zelo pogosti, obstoj krvnega maščevanja pa je dolgotrajno in usmerjeno v člane družine storilca in časovno ni omejeno in se lahko opravi zoper katerega od sorodnikov storilca. Res je, da je prišlo pri zapisu tožnikovih izjav do določenih nasprotij, upoštevajoč njegovo mladoletnost, nepismenost, neizobraženost in slabše intelektualne sposobnosti pa to ni nenavadno. Tožena stranka bi morala postaviti izvedenca psihologa, ki bi podal izvedeniško mnenje o tem, kolikšna je stopnja tožnikovih sposobnosti za spominjanje vsega dogajanja pred pobegom. Tožena stranka tožniku očita, da policijski zapisnik, ki ga je predložil zaradi dokazovanja, da je njegov oče policiji prijavil umor sina, ne dokazuje zatrjevanih dejstev. To sicer drži, vendar pa gre za zapis o oboroženem napadu na tožnikovo hišo in tožnik je to listino prejel od očetovega prijatelja, njene vsebine pa ni mogel preveriti, ker ne zna brati. Podrobnosti o dogodku, ki je obravnavan v policijskem zapisniku, tožnik ni znal pojasniti, saj mu niso poznane. Zaradi tega morebitnih nasprotij med zapisom in tožnikovimi izjavami ni mogoče šteti tožniku v škodo. Tožnik je tekom postopka večkrat pojasnil, da je brata na polju našel oče in da sam ni šel na polje, nadalje je pojasnil, da sta bila v spopadih ubita dva očetova bratranca in ne štirje, kot je to pomotoma zapisano v prošnji za mednarodno zaščito. Prav tako ni dal različnih navedb o tem, kdo od sorodnikov še živi v njihovi vasi. Kakšna pa so pravila krvnega maščevanja, pa tožena stranka v zvezi z informacijami o izvorni državi ni preverila, ampak je pavšalno zaključila, da so tožnikove navedbe neprepričljive. Tožena stranka tožnikovih navedb o tem, kako poteka krvno maščevanje in kdaj se konča, ni preverila preko informacij o izvorni državi. Razlog za to, da ni zaprosil za azil v Grčiji, pa je tožnik pojasnil, češ da so tam razmere slabe in da mu je bila izdana odločba, da mora zapustiti državo. Tožena stranka je tudi nepravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Iz priloženih poročil izhaja, da so razmere v Afganistanu še vedno nepredvidljive, da število civilnih smrtnih žrtev še vedno narašča, da so se varnostne razmere za civilno prebivalstvo od začetka leta 2013 poslabšale. Iz predloženih poročil je razvidno, da obstajajo znaki, da bi lahko provinca Baghlan postala novo oporišče uporniškega gibanja na severu Afganistana. Tam je aktivnih med 2.500 in 3.000 bojevnikov. Tožena stranka je poročila povzela selektivno in ni upoštevala vseh dejstev, ki so zapisana v njih. Poročila dokazujejo, da se je število civilnih žrtev in stopnja ogroženosti povečala tudi na severu in severovzhodu države, kamor spada provinca, iz katere je tožnik. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je podrobno pojasnila, zakaj tožnika ne more obravnavati kot mladoletnega. Tožnik pa bi lahko tudi sam stopil v stik s slovenskimi izvedenci ter dokazoval, da je res mladoleten. Tožnikovo očitanje, da niso bile upoštevane največje otrokove koristi, je v konkretnem primeru brezpredmetno. Ne drži tudi očitek, da tožena stranka ni začela postopka iskanja staršev ali drugih sorodnikov. Tožnik ni želel izpolniti vloge za iskanje pogrešanih s pojasnilom, da ne pogreša nikogar. Tožena stranka tožniku ne verjame, da mu v izvorni državi grozi preganjanje zaradi krvnega maščevanja, v povezavi z navedenim pa je zavrnila vsa predložena poročila, ki jih je kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju predložil tožnik, saj tožnikovim navedbam ne dajejo nobene dokazne vrednosti. Tožena stranka tudi zavrača navedbe, da se tožnik zaradi številnih stresnih dogodkov slabše spominja posameznih dogodkov. Postavitev izvedenca ni potrebna, saj tožnik svojega predloga ni podprl z nikakršno zdravniško dokumentacijo. Iz policijskega zapisnika ne izhaja, da je tožnikova družina preganjana s strani očetovih bratrancev, ampak se omenja moški, ki je skupaj s 15 drugimi oboroženimi osebami napadel njihovo hišo. Tožena stranka tudi ne sledi tožnikovim argumentacijam, da stric ni podvržen nevarnosti pred krvnim maščevanjem, pa se prosto giblje. Napadi, do katerih občasno prihaja v Afganistanu, pa niso usmerjeni zoper civilno prebivalstvo, do njih prihaja kot kolateralna škoda. Glavne tarče napadov so tolmači, izvajalci in dobavitelji vojaških in visokih vladnih uradnikov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno oporeka zdravniškim ugotovitvam o njegovi starosti. Nesodelovanje tožnika v postopku iskanja staršev tožene stranke ne odvezuje njene dolžnosti. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kakšne bi morale biti izjemne okoliščine, ki presegajo običajno tveganje, da bi splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznika.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je glede priznanja statusa begunca svojo odločbo utemeljila s tem, da tožnika ocenjuje kot neverodostojnega in ker mu ni mogoče verjeti, da je v izvorni državi imel težave, je zavrnila tudi vsa predložena poročila, ki jih kot dokaz o zemljiških sporih ter krvnem maščevanju v Afganistanu preko pooblaščenca predložil tožnik, češ da ta poročila ne dajejo nobene dokazne vrednosti. Tako sklepanje pa je po mnenju sodišča v nasprotju z drugim odstavkom 22. člena ZMZ, ki določa, da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informaciji o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona. Prav tako je to v nasprotju s 23. členom ZMZ, ki v 9. alineji določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države. Tretji odstavek 22. člena ZMZ je sicer res določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, vendar pa je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 to določilo razveljavilo. Odločba tožene stranke se sicer ne opira na bivši tretji odstavek 22. člena ZMZ, saj ga ne citira, vsebinsko pa se naslanja odločba prav na stališče, da zaradi neugotovljene verodostojnosti ni potrebno upoštevati informacij v zvezi s krvnimi maščevanjem, kar pa po vsebini ustreza razveljavljenemu tretjemu odstavku 22. člena ZMZ. Pri tem sodišče opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 1136/2011-4 z dne 15. 3. 2012, s katero je ustavno sodišče razveljavilo tako sodbo vrhovnega sodišča kot tudi sodbo upravnega sodišča, s katerima je bila potrjena odločba tožene stranke, da se tožnikom ne prizna statusa begunca zaradi neverodostojnosti in prav tako tudi ne subsidiarna oblika zaščite. Pri tem je ustavno sodišče zavzelo stališče, da je sicer tožena stranka upoštevala informacije o stanju v izvorni državi, vendar pa le za presojo pogojev za priznanje subsidiarna oblike zaščite, ne pa tudi za presojo pogojev za priznanje statusa begunca.

Ne glede na zgoraj navedeno se sodišče tudi strinja z nekaterimi drugimi tožbenimi argumenti, konkretno tistimi, ki se nanašajo na policijski zapisnik, ki ga je predložil tožnik. Ko je bil namreč tožnik na osebnem razgovoru dne 1. 10. 2013 opozorjen na to, da predloženi zapisnik ne potrjuje umora tožnikovega brata, je tožnik pojasnil, da so mu zapisnik poslali očetovi prijatelji, sam pa ne ve, kaj v njem piše, ker ne za brati, to so mu poslali, to je edino, kar lahko predloži, drugih dokumentov nima (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Upoštevajoč navedeno tudi po mnenju sodišča ta zapisnik ni dokaz o tožnikovi (ne)verodostojnosti. Čeprav so torej nekatere tožnikove izjave nekonsistentne, to glede na navedeno tožene stranke še ne odvezuje, da ne bi upoštevala informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na krvno maščevanje zaradi zemlje.

Prav tako sodišče meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila tretje alineje 28. člena ZMZ, ko je ugotavljala, ali tožniku grozi resna škoda zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Sodišče se namreč strinja s tožbeno navedbo, da bi bilo potrebno upoštevati navedbe iz vira „Baghlan na robu“, ki opisujejo razmere v tožnikovi provinci, kamor bi se moral vrniti. Iz pridobljenega vira namreč izhaja, da so tam izbruhnili valovi nasilja in da je bil Baghlan do sedaj sicer mirna provinca, vendar pa bi lahko postal novo oporišče uporniškega gibanja na severu Afganistana. Ugotovljeno je bilo, da je danes v Baghlanu aktivnih nekje med 2.500 in 3.000 bojevnikov. Sodišče pri tem opozarja na odločbo ustavnega sodišča št. Up 150/13-21 z dne 23. 1. 2014, s katero je ustavno sodišče razveljavilo sodbi vrhovnega in upravnega sodišča zaradi nepravilne presoje subsidiarne zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ. V tej odločbi je ustavno sodišče opozorilo na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji, v luči katere bi moralo upravno sodišče presojati tožnikove ugovore, ki se nanašajo na vprašanje subsidiarne oblike zaščite. Upravno sodišče je v posledici te odločbe ustavnega sodišča izdalo sodbo opr. št. I U 267/2014 z dne 19. 2. 2014, v kateri je podalo smernice, kako je potrebno v praksi razlagati oziroma uporabiti sodbo Sodišča Evropske unije. V tej sodbi je v 35. točki navedeno, da je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 (c) Direktive Sveta 2004/83. Sodišče Evropske unije sicer ni dalo nobene razlage, katere elemente nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, ker se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena. Pač pa je upravno sodišče že v več sodbah ugotovilo, da je potrebna določena standardizacija odločanja v primerljivih zadevah v zvezi s subsidiarno zaščito. Iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU: število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.

Tudi v konkretnem primeru sodišče meni, da bi morala tožena stranka razmere v provinci Baghlan presojati iz navedenih vidikov, saj, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je ugotovljeno, da je tam aktivnih med 2.500 in 3.000 bojevnikov in da so v njej izbruhnili valovi nasilja ter da lahko postane novo oporišče uporniškega gibanja. Tožena stranka bo morala zato v ponovljenem postopku poleg tega, da bo morala upoštevati poročila o izvorni državi tudi glede navedb, ki se nanašajo na status begunca, ponovno oceniti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ, še zlasti z vidika vprašanj, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev človeka vredno življenje.

Pač pa sodišče meni, da je tožena stranka dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj je tožnika od pridobitve zdravniškega potrdila dalje štela za polnoletno osebo. Dovolj prepričljivo je pojasnila, zakaj glede tožnikove starosti sledi zdravniškemu potrdilu in ne podatkom iz obeh tazkir. Obe tazkiri sta bili izdani po tožnikovem odhodu iz Afganistana in v eni je starost ocenjena po zunanjem videzu, druga pa se pri starosti navezuje na prvo. Tožena stranka ocenjuje podatke na tazkirah kot nezanesljive. Iz zdravniškega potrdila pa izhaja, da je preiskava pokazala, da je star več kot 18 let. Ta podatek je napisan kot gotovost. Sicer pa je švicarskim organom navedel, da je bil oktobra 2012 star 17 let in 9 mesecev, v Republiki Sloveniji pa je v prvi prošnji izjavil oktobra 2012, da je star 17 let, to pa oboje pomeni, da je v času izdaje te odločbe že polnoleten.

Iz zgoraj navedenih razlogov je moralo sodišče tožbi ugoditi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredelilo. Tožnik je s predlogom za svoje zaslišanje in predlogom za postavitev izvedenca smiselno predlagal opravo glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo, ker je skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.