Jedro

Pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ima le prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki; če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega v korist vseh upravičencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1427/2000-7 z dne 28.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.6.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote D. z dne 9.9.1999, s katero je bilo odločeno, da so A.S., A.Z., D.A., I.K., M.L. in J.Z. upravičeni do denacionalizacije kmetijskih zemljišč parc. št. 1540, travnik 4 razreda v izmeri 4460 m2 in parc. št. 1534, travnik 4. razreda v izmeri 1136 m2, obe k.o. M., vsak do 1/6 (1. in 3. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev nepremičnin v last Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. točka izreka), da vrednost navedenih zemljišč v času podržavljenja in v času vračanja znaša 5.596,00 DEM (4. točka izreka), lastninska pravica na navedenih zemljiščih, pa se bo v korist denacionalizacijskih upravičencev vzpostavila z dnem pravnomočnosti te odločbe (5. točka izreka), ter da se za skrbnika za posebne primere pa se postavi A.Z. (6. točka izreka). Navedeni nepremičnini sta bili prejšnjim lastnikom podržavljeni z arondacijsko odločbo z dne 27.12.1962, ki jo je na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62) izdala arondacijska komisija s sedežem v D. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se v postopku denacionalizacije vrednost podržavljenega premoženja določi v skladu z določbo 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Presoja pojma "stanje" je odvisna od vrste premoženja, ki se vrača. Pri kmetijskih zemljiščih je treba spremembo katastrskega kulture obravnavati kot spremembo stanja. Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru zemljišči dobila v uporabo kot travnika in da je v obdobju, ko ju je uporabljala, prišlo do spremembe vrste rabe zemljišč in spremembe kulture, iz travnika v njivo in do evidentiranja te spremembe v zemljiškem katastru. Tožena stranka bi morala zato ob pravilni uporabi materialnega prava, poleg vrednosti zemljišč ob njunem podržavljenju ugotoviti njuno sedanjo vrednost. Ker pa je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je stanje podržavljenih zemljišč ostalo nespremenjeno ter izračunala le vrednost premoženja po stanju v času podržavljenja, je dejansko stanje glede tega vprašanja ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno. Pripominja, da povečana vrednost ni nujno posledica vlaganj (1. odstavek 25. člena ZDen) ter da je tožeča stranka zahtevo za ugotovitev vlaganj v zemljišči umaknila v postopku na prvi stopnji. Prav tako sodišče soglaša s toženo stranko, da za vračanje predmetnih zemljišč ne obstoji ovira iz 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej določbi namreč nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov, ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje, varstva, izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost opravljanja teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožeča stranka pa je gospodarska družba, ki posluje po tržnih principih. Njena dejavnost ni dejavnost javne službe in tega tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tudi sicer je dejavnost gozdarskega semenarstva in zagotavljanja sadik dreves in grmovnih vrst, ki je v 50. členu Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 13/98 - odl. us. in 56/99) sicer navedena med dejavnostmi javne službe, omejena le na Zavod za gozdove Slovenije (23. alinea 1. odstavka 56. člena ZG) in Gozdarski inštitut Slovenije (3. alinea 1. odstavka 73. člena ZG). Po presoji sodišča tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da bi bilo, glede na določbo 9. člena novele ZDen (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98), ki odkazuje na uporabo Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZKZ) sporna zemljišča mogoče vrniti samo kmetom, in torej zemljišč ne bi bilo treba vrniti v naravi. V zvezi s tem navaja, da se po tej določbi vračajo tudi nadomestna zemljišča (če podržavljenih zemljišč prejšnjemu lastniku ni mogoče vrniti v naravi, je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na zahtevo upravičenca zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč), prednost pri dodelitvi nadomestnih zemljišč pa imajo osebe, ki izpolnjujejo pogoje za položaj kmeta po ZKZ. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za vračanje nadomestnih zemljišč, ampak zemljišč, ki so bila dejansko podržavljena. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni niti navajala niti dokazovala, da je na obravnavanih zemljiščih postavljen trajni nasad v smislu 28. člena ZDen. Zato samo pavšalno zatrjevanje, da bi morala tožena stranka upoštevati navedeno zakonsko določbo ne zadostuje. Ugotavlja, da je tožena stranka spregledala, da v upravnih spisih ni pooblastil denacionalizacijskih upravičencev (prejšnjih solastnikov, ki jim je bilo premoženje podržavljeno) vlagatelju zahteve za denacionalizacijo (ki je istočasno tudi upravičenec do 1/6 premoženja), nakar je prvostopni organ, kot izhaja iz listin v upravnih spisih opozoril vlagatelja zahteve in ga pozval, naj pooblastila predloži. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku to okoliščino razjasniti v smislu 64. člena ZDen, saj je od tega odvisna odločitev o tem, ali je vložena zahteva le v korist vlagatelja zahteve (torej le do 1/6 podržavljenega premoženja), ali v korist vseh prejšnjih solastnikov, za vsakega do 1/6. Prizadeta stranka A.Z. (denacionalizacijski upravičenec) se s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne strinja. V pritožbi navaja, da tožeča stranka navedenih zemljišč ne rabi za svoje namene, ter da zemlja ostaja neobdelana. Predvsem pa ga motijo neresnične navedbe o tem, da niso bila predložena vsa potrebna potrdila. Prilaga kopijo poročila o postopku denacionalizacije, iz katere naj bi izhajalo, da so bile vse listine dostavljene pravočasno. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka, tožena stranka, Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa ter prizadete stranke A.S., D.A., I.K., M.L. in J.Z. kot denacionalizacijski upravičenci na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo izpodbijano odločbo in jo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, za svojo odločitev pa navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Ti razlogi so skladni s podatki predloženih upravnih spisov in določbami ZDen, na katere se sodba sklicuje.

V pritožbi uveljavljani ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev o stvari. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predloženih upravnih spisih ni pooblastil denacionalizacijskih upravičencev (prejšnjih solastnikov, ki jim je bilo premoženje podržavljeno) vlagatelju zahteve za denacionalizacijo (ki je istočasno tudi upravičenec do 1/6 premoženja), nakar je prvostopni organ, kot izhaja iz listin v upravnih spisih opozoril vlagatelja zahteve in ga pozval naj pooblastila predloži. Zato pritožnik neutemeljeno ugovarja, da so bila v postopku predložena vsa zahtevana dokazila in listine. Podržavljeni zemljišči se v obravnavanem primeru denacionalizacijskim upravičencem vračata v naravi v last, zato v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožeča stranka v celoti ne obdeluje obravnavanih nepremičnin, na odločitev nima vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.