Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po tožnikovem delu iz organizacijskih razlogov, in da je tožena stranka dokazala utemeljenost organizacijskega razloga. Finančni rezultati so toženo stranko vodili, da se je odločila za drugačno razporejanje dela. Delo, ki ga je opravljal tožnik, je v celoti prerazporedila na preostala dva delavca, zaposlena pri delodajalcu v oddelku orodja, kar kaže na odločitev tožene stranke, da spremeni organizacijo dela tako, da za enega delavca zmanjša število delavcev in njegovo delo prerazporedi med druge delavce. Navedeno je organizacijski razlog, zaradi katerega je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov, v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2015; da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec-svetovalec ni prenehalo z iztekom 38-dnevnega odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plač v mesečnem bruto znesku 816,84 EUR ter od mesečnih zneskov v korist tožnika obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezne neto zneske izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev določb Pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP in sicer, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ko sodišče obrazlaga, da trajne potrebe po delu tožnika ni bilo, hkrati pa ugotavlja, da je delo tožnika takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi v mesecu januarja opravljal A.A.. Zatrjuje, da je sodišče nepravilno povzelo zapisnike zaslišanj in nepravilno posledično ugotovilo dejansko stanje, saj je spregledalo izpoved A.A.. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika, da je obseg prometa na oddelku B. ostal nespremenjen in da je tožnika takoj nadomestil A.A., kar pomeni, da je bila potreba po delu tožnika. Zatrjuje, da je sodišče protispisno povzelo zaslišanje C.C. in poklonilo vero D.D., pri čemer se ob medsebojni primerjavi zaslišanj prič pokaže kot neverodostojno. Meni, da ni mogoče šteti, da je obstajala sprememba v organizaciji pri toženi stranki in da je bilo delo tožnika ukinjeno, še posebej ob dejstvu, ko je A.A. takoj začel opravljati delo tožnika in mu je vodja obljubil pogodbo za delo. Zatrjuje tudi neenako obravnavo delavcev ob upoštevanju starosti delavcev pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik tudi prepričan, da enkraten dogodek, ko se je razburil, ne more biti odločilen dejavnik pri izbiri, saj je bil slednji le odraz predhodnega šikaniranja na delovnem mestu in stiske, v kateri se je zaradi slednjega znašel. Navaja, da je svoje delovne naloge vedno vestno in pravočasno opravljal. Iz opisa dogodka, ko se je razburil, pa izpostavlja, da je tožnikova nadrejena začela tožnika opozarjati, ko je slednjih hotel zložiti artikle na polico in s tem dejansko pospraviti delovni prostor zaradi same prodaje, pri čemer na delo s strankami ni bilo nikoli pripomb, prav tako pa ni bil v disciplinskem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je izpodbijana sodba v nasprotju sama s seboj, ko ugotavlja, da trajne potrebe po delu tožnika ni bilo, istočasno pa, da je takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi v mesecu januarju opravljal delo A.A.. Ta kršitev bi bila podana le v primeru, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je tožena stranka v posledici slabih poslovnih rezultatov spremenila organizacijo delo tako, da je zmanjšala število zaposlenih in ima vsak oddelek zgolj po dva zaposlena. Na podlagi zaslišanja prič D.D., E.E. in A.A. je sodišče zaključilo, da toženka ni imela trajne potrebe po delu tožnika, in pojasnilo, da je bila ob podanih odpovedih delavcem, ko v odpovednem roku niso več opravljali del ter zaradi bolniških staležev, prisiljena za določen čas angažirati tudi sodelavca, ki je sicer delal na delovnem mestu polnilec polic. Glede tega vprašanja ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Neutemeljeno pritožba očita sodbi sodišča prve stopnje protispisnost, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko je napačno povzelo zaslišanje prič A.A., C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedi prič in jih tudi dokazno ocenilo. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Pritožba nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami zaslišanih prič in tožnika, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz (torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi), svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče pa ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdelalo prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo D.D., E.E. in A.A.. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot celovito, natančno in prepričljivo, zato v njeno pravilnost ne dvomi.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

10. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki jo je tožena stranka podala iz poslovnega razloga z dne 16. 12. 2015. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2010 za dela in naloge na delovnem mestu prodajalec-svetovalec; - da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 12. 2015 z obrazložitvijo, da beleži slabe poslovne rezultate, zato je poleg ostalih ukrepov za znižanje stroškov poslovanja prisiljena dodatno zmanjševati število zaposlenih v trgovskih centrih, ki dosegajo slabe poslovne rezultate. V trgovskem centru v F. predvidenih poslovnih rezultatov ne dosega in je zato posledično prisiljena zmanjšati števila zaposlenih na delovnih mestih, na katerih je zaposlenih več izvajalcev, tako da se število izvajalcev zmanjša, preostali zaposleni pa prevzamejo vsa dela, ki jih je opravljal delavec; - da iz poslovnih rezultatov tožene stranke izhaja, da je čisti poslovni izid obračunskega obdobja v letu 2014 v višini 41.115,47 EUR, v letu 2015 pa negativen, in sicer v višini minus 27.298,87 EUR (B2), nižja pa je bila tudi realizirana in planirana prodaja in negativen izkaz poslovnega izida (B3 in B5); - da iz izpovedi prokuristke in vodja centra v F. D.D. izhaja, da je tožena stranka na vseh oddelkih zmanjšala število zaposlenih, tako, da je vsak oddelek imel zgolj po dva zaposlena prodajalca; - da je bilo na oddelku B., na katerem je delo opravljal tožnik, preveč delavcev (3), glede na druge trgovine v koncernu G..

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno in so bile njegove naloge drugače razporejene med ostale delavce. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje finančnih sredstev za posamezno delovno mesto in sistemizacija v pristojnosti delodajalca, ki delo organizira v skladu s svojimi potrebami, in da lahko spreminja organizacijo tudi z namenom zniževanja stroškov dela. Prav tako so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v sferi delodajalca, ki lahko delovne naloge razporedi med zaposlene ali jih odda zunanjemu izvajalcu, pri čemer delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizacije dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja oziroma navideznosti sprememb organizacije sodišče ne more presojati.

12. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da ni prenehala potreba po delu tožnika, ker ga je nadomestil A.A., ki je bil sicer polnilec polic. Res je tožena stranka v mesecu januarju 2016 za kratek čas na delo prodajalca na oddelku B. zaposlila A.A., in sicer zaradi bolniških staležev. Kot izhaja iz urnikov za januar 2016 (A4 in A5) je delo opravljal le dobra dva tedna, nato pa se je vrnil na delo polnilca polic (sedaj pa ni več zaposlen pri toženi stranki). Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnikove delovne naloge razporedila med ostale delavce, prav tako pa ni zaposlovala novih delavcev na delovnem mestu prodajalca. Res je pet mesecev kasneje razpisala prosto mesto prodajalca, vendar je to storila zgolj zaradi nadomeščanja prodajalke na H. oddelku (ker je ta s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja), vendar se tožnik na razpisano prosto delovno mesto ni prijavil. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po tožnikovem delu iz organizacijskih razlogov in da je tožena stranka dokazala utemeljenost organizacijskega razloga. Finančni rezultati so namreč toženo stranko vodili, da se je odločila za drugačno razporejanje dela. Delo, ki ga je opravljal tožnik, je v celoti prerazporedila na preostala dva delavca, zaposlena pri delodajalcu v oddelku B., kar kaže na odločitev tožene stranke, da spremeni organizacijo dela tako, da za enega delavca zmanjša število delavcev in njegovo delo prerazporedi med druge delavce. Navedeno je organizacijski razlog zaradi katerega je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov, v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1).

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da v postopanju tožene stranke ni znakov diskriminacije. Če je pri izbiri med tremi delavci, ki so delali na delovnem mestu (prodajalec-svetovalec v oddelku B.), na katerem je prenehala potreba po delu enega pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izbrala dva na podlagi kriterija vestnosti in prizadevnosti pri delu, to ne pomeni diskriminacije. Tožena stranka je izbirala med tremi delavci, zaposlenimi na oddelku B. kot prodajalci-svetovalci, in sicer I.I., J.J. in tožnikom. Pri čemer je bil J.J. starejši od 55 let in varovana kategorija pred odpovedjo, pa tudi sicer čez njegovo delo ni bilo pripomb. Zato je tožena stranka izbirala med tožnikom in I.I., pri čemer so bile pripombe in kritike zgolj v zvezi z delom tožnika. Po izpovedi D.D. je bil I.I. v vsem bolj prizadeven od tožnika, in sicer tako pri pospravljanju regalov, pristopu do strank in tudi vestni izvedbi navodil nadrejenih na najboljši način, česar pa ni mogel reči za tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi z delom tožnika v dokaznem postopku tudi ugotovilo, da naloženih nalog dlje časa ni izpolnil in je deloval nezainteresirano, kakor tudi, da ga je bilo pri delu potrebno večkrat opomniti in kontrolirati, občasno pa je tudi zamudil na delo. Zakon delodajalcu, razen da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev po določbah 98. do 103. člena ZDR-1, ne nalaga uporabo kriterijev pri izbiri, kateremu delavcu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati le to, da izbira delavca, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni bila diskriminatorna. Glede na to, da sta zaposlitev ohranila delavca, ki sta bila bolj vestna in prizadevna pri delu (eden pa je bil tudi varovana kategorija), je očitek o diskriminaciji neutemeljen.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).