Jedro

S Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je bilo določeno, da je hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Tožnik brez upoštevanja hrvaške pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine po slovenskih predpisih, zato se mu je pokojnina priznala brez te dobe. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem hrvaške pokojninske dobe, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013 in št. ... z dne 27. 2. 2013 in da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine za skupno zavarovalno dobo 41 let, 3 mesece in 10 dni od 31. 12. 2012 dalje. Glede tožnikove zavarovalne dobe za čas od 1. 1. 1971 do 31. 1. 1977 z vmesnimi prekinitvami, ko je bil zaposlen v Republiki Hrvaški je sodišče štelo, da ni podlage, da gre za slovensko zavarovalno dobo. Glede na določila Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 - MP 21/97 - v nadaljevanju: BHRSSZ), tožnik brez upoštevanja hrvaške pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po slovenskih predpisih.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da navedeni bilateralni sporazum ne more veljati za nazaj in je posegel v pridobljene pravice. Prav tako ta Sporazum v Republiki Hrvaški ni več v uporabi. Kršeno je načelo enakosti pred zakonom, kakor tudi človekovo dostojanstvo. Takšen odnos je diskriminatoren in je kršena vrsta človekovih pravic določenih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Sam je opravljal javno funkcijo - državnega pravobranilca in tako zagotovo ne spada v kategorijo zaposlenih delavcev in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost iz 7. člena Sporazuma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 27. 2. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 1.630,28 EUR na mesec od 31. 12. 2012 dalje.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) in v BHRSSZ. ZPIZ-1 se uporablja skladno z določilom 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 69/12 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) glede na datum vložitve vloge tožnika.

7. Predmetni spor se nanaša izključno na to, da tožnik meni, da bi bilo potrebno obdobje od 1. 1. 1971 do 31. 1. 1977, z vmesnimi prekinitvami v obsegu petih let in 3 mesecev, ki jih je dopolnil v Republiki Hrvaški, upoštevati pri odmeri starostne pokojnine pri toženi stranki. S strani tožene stranke mu je bila pri odmeri starostne pokojnine upoštevana zavarovalna doba v obsegu 35 let in 11 mesecev, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji. Tožnik za priznanje pravice do starostne pokojnine uveljavlja skupno zavarovalno dobo 41 let in 3 mesece.

8. Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili Sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Tožnik brez upoštevanja hrvaške pokojninske dobe izpolnjuje pogoje za priznanja pravice do pokojnine po slovenskih predpisih, zato se mu je pokojnina priznala brez te dobe. Tožniku je že toženka in prvostopenjsko sodišče pojasnila, da bo o pravicah na podlagi te pokojninske dobe odločal hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

9. Tožnik do dneva pričetka veljavnosti BHRSSZ ni pridobil kakšnih pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja ter tako navedeni Sporazum tudi ni posegel v njegove pridobljene pravice. Navedeni Sporazum enaka stanja obravnava enako, zato ne gre za kršitev načela enakosti. V čem naj bi bil poseg v njegovo človeško dostojanstvo, tožnik v pritožbi ne navede, zato pritožbeno sodišče navedene pritožbene trditve ne more presojati.

10. Tožniku je bilo s strani toženke že pojasnjeno, da je bil nazadnje zavarovan na podlagi opravljanja funkcije državnega pravobranilca, to je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZPIZ-1 in se zanj tako kot tudi za preostale zavarovance uporabljajo določbe BHRSSZ. V skladu s 3. členom BHRSSZ se Sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh držav pogodbenic, torej se nanaša tudi na tožnika. Ta si napačno tolmači določilo 7. člena BHRSSZ, saj ta člen ureja določbe o uporabi pravnih predpisov glede splošnega pravila zavarovanja. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bilateralni sporazum ni bil sklenjen zaradi ureditve statusa dnevnih emigrantov, temveč da se uredijo medsebojni odnosi med obema navedenima državama na področju socialnega zavarovanja.

11. BHRSSZ je pričel veljati 1. 2. 1998. Šele pri zavarovalnih primerih, ki so nastopili po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) se ne upošteva BHRSSZ, temveč Uredba (ES) št. 883/2004 in 987/2009. V predmetni zadevi je datum upokojitve - zavarovalni primer, nastopil 31. 12. 2012, torej pred 30. 6. 2013 in je prvostopenjsko sodišče pravilno, kot materialni predpis uporabilo BHRSSZ.

12. Sicer pa pritožnik v pritožbi ne navaja ničesar takega, na kar ne bi odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. S temi stališči tako dejanskimi kot pravnimi, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.