Jedro

Denarna odškodnina se odmeri skladno z domačimi predpisi in upoštevajoč sodno prakso slovenskih sodišč, zato ni utemeljena primerjava z odmero odškodnin v drugih evropskih državah.

Travma na psihološkem področju, ki se je pojavila pri tožniku gotovo terja odmero višje odškodnine iz naslova strahu, kot pri siceršnjih oškodovancih.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za negmotno škodo v višini: 4,000.000,00 SIT za prestane in bodoče telesne bolečine, 500.000,00 SIT za prestani strah in 3,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Višji tožbeni zahtevek za naštete oblike pravno priznane škode je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je ugotovilo, da ne gre za take duševne bolečine zaradi skaženosti, ki bi terjale denarno nadomestilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in na njihovi podlagi sprejeto pravno presojo.

Zoper tako pravnomočno sodbo sta obe pravdni stranki vložili vsaka svojo pravočasno revizijo.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper zavrnilni del sodbe in trdi, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo pri odmeri pravične denarne odškodnine. Sodiščema očita, da sta premalo upoštevali ugotovitve izvedencev o tem, kako dolgo je bilo bolečinsko obdobje in s kakšnimi posledicami se mora tožnik v življenju soočiti. Tožnikovo življenje je bistveno spremenjeno, ob nesreči je bil star komaj 17 let in bo celo življenje omejen pri vsakodnevnem gibanju. Celo delovno dobo bo imel tožnik težave pri zaposlitvi zaradi svoje invalidnosti, saj delodajalci raje zaposlujejo zdrave ljudi.

Neutemeljeno sta sodišči zavrnili zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Brazgotina na obrazu nedvomno tožnika moti v kontaktu z drugimi ljudmi, pogosto se čuti nelagodno, ko sogovornik gleda v njegovo brazgotino in umakne pogled. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in dosodi še nadaljnjo odškodnino v višini 2,320.000,00 SIT.

Tudi tožena stranka je revizijo vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da so bili zmotno uporabljeni kriteriji za odmero pravične denarne odškodnine. Te so v naši državi nekajkrat višje kot v državah Evropske unije, po katerih se radi zgledujemo, zato bi morali kriterij pravične odškodnine uporabljati manj ohlapno. V reviziji naprej povzema nekaj delov iz izvedenskih mnenj in trdi, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja žviljenjske aktivnosti odmerjena absolutno previsoko. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, vendar ni postavila nobenega konkretnega predloga, koliko bi po njenem mnenju znašala pravična denarna odškodnina.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), pravdni stranki nista odgovorili na nasprotno revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o tudi ni izjavilo o vloženih revizijah.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Reviziji niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjujeta nobene procesne kršitve.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Obe reviziji zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri pravične odškodnine. Zato revizijsko sodišče ne odgovarja posebej na vsako revizijo, ampak na obe istočasno, razen kadar je drugače posebej poudarjeno.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo, 203. člen ZOR) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Denarna odškodnina se odmeri skladno z domačini predpisi in upoštevajoč sodno prakso slovenskih sodišč, zato ni utemeljena primerjava z odmero odškodnin v drugih evropskih državah.

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči, diagnoza njegovih poškodb je bila obširna: pretres možganov s posledično konvergenco v očeh, posttravmatska nervoza, raztrganina očesne obrvi, udarnina levega kolenskega sklepa in vezivna nestabilnost levega kolenskega sklepa zaradi delne okvare prednje notranje križne vezi. Glede telesnih bolečin, ki jih je moral tožnik prestati zaradi teh poškodb, je bilo s pomočjo petih izvedencev ugotovljeno, da je trajalo bolečinsko obdobje skoraj deset mesecev, od tega so trajale hude bolečine vsaj dvajset dni, srednje nekaj tednov, zmerne tudi, in lahke skoraj eno leto. Glavoboli, ki jih je trpel tožnik celo obdobje, so ostali prisotni še naprej in jih bo tožnik trpel vse življenje. Zdravljenje je potekalo bolnišnično in ambulantno, tožnik je bil v bolnici 14 dni iz zato iztrgan iz domačega okolja. Dobil je mavčno hlačnico in jo nosil 14 dni, devetkrat je bil RTG slikan, dvakrat je bilo narejeno EEG snemanje in enkrat CT snemanje, pregledan je bil vsaj triindvajsetkrat pri različnih specialistih, opravil je šest fizioterapij in štiritedenske vaje konvergence.

Tožnik je izostal iz šole dva meseca, zaradi posledic poškodb je bil oproščen telovadbe in ves čas mora nositi kolensko ortrozo, kar tudi predstavlja precejšnjo nelagodnost. Denarna odškodnina v višini 4,000.000,00 SIT je po oceni revizijskega sodišča v pravilni meri upoštevala celo bolečinsko obdobje, vse nelagodnosti med zdravljenjem in tudi bodoče telesne bolečine - glavobole - ter nelagodnosti v zvezi z nošenjem kolenske ortroze. Višja odškodnina bi bila v nasprotju s kriterijem pravične denarne odškodnine in bi preveč odstopala od odškodnin, odmerjenih v podobnih primerih.

Enaka presoja velja po oceni revizijskega sodišča tudi za odškodnino za prestani strah. Ta je trajal nekako dva meseca po nesreči, ko je bil tožnik izrazito zaskrbljen za svoje zdravje. Pri tožniku se je pojavila celo travma na psihološkem področju, kar gotovo terja odmero višje odškodnine iz tega naslova, kot pri siceršnjih oškodovancih. To sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno upoštevali, saj je odmerjena odškodnina precej višja kot sicer. Tožnik ni doživel primarnega strahu ob sami nesreči, ker je bil zaradi poškodb v nezavesti, in bi bila višja odškodnina iz tega naslova zato dosojena neutemeljeno.

Poškodbe so vplivale na to, da se je tožnikovo življenje po nesreči popolnoma spremenilo. Moral je opustiti športne aktivnosti, ples. Pred poškodbami je lahko normalno hodil, bral brez težav, ni imel glavobolov in vrtoglavic. Sedaj ne zmore več hoditi po neravnem terenu, moti ga dim, prah, sonce, ne more nemoteno in dalj časa brati, ker se mu solzijo oči. Redno ima glavobole in vrtoglavice, ki jih lajša z zdravili. Težko spi, je razburljiv, težko se koncentrira, kar ga ovira pri študiju. Tožnik ne bo mogel opravljati poklica, ki zahteva delo na oddaljenosti 25 do 60 cm od oči, kar se ne bo izboljšalo. Tožnik ima zaradi posledic nesreče in poškodb težave na psihološko psihiatričnem področju s travmo, ki je omajala njegove obrambne mehanizme in povzročila nevrotske motnje, ki jih bo tožnik težko premagal. Poškodbe so torej vplivale na to, da je postal tožnik osebnostno drugače strukturiran in zato obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in posledicami, s katerimi je tožnik soočen. Nezgoda je bila tisti dogodek, ki je porušil tožnikovo notranje razvotežje, in povzročil izgubo samopobude in spoštovanja. Nobenega pomisleka pri revizijskem sodišču ne povzroča trditev tožene stranke, da večji del posledic odpade na tožnika, ki je nevrotično struktuirana osebnost. Gre za škodo, ki je nastala zaradi nesreče, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in je torej ona dolžna poravnati nastalo škodo, kar pomeni plačati ustrezno denarno odškodnino. Pri odmeri odškodnine ni mogoče mimo dejstva, da je bil tožnik ob nesreči zelo mlad (star en mesec manj kot 18 let), da so prikrajšanja v njegovem življenju taka, da je bistveno omejen pri izbiri poklica, zagotovo pa bo posledice poškodb čutil na fizičnem in psihičnem področju vse življenje.

Pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je pomemben objektivni kriterij - obstoj skaženosti - in subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca. Skaženost sodišče ugotavlja s pomočjo izvedenca medicinske stroke, vendar pa je pravno pomembno tudi, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije pri drugih ljudeh povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca. Pri presoji teh okoliščin je lahko zelo pomembno tudi opažanje sodnika, ki v zadevi sodi in ima neposredni vizualni vtis o oškodovančevi zunanjosti. Subjektivni kriterij je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh, upoštevati pa ga je treba do razumne meje (primerjaj Poročilo VS SRS št. I/72). Sodišči sta ugotovili obstoj 1,5 cm dolge prečne brazgotine nad tožnikovo obrvjo. Vendar sta presodili, da ta objektivno ugotovljena sprememba tožnikove zunanjosti v okolici ne vzbuja pozornosti, pomilovanja ali celo gnusa. Revizijske trditve o tem, kako zelo ta sprememba moti tožnika pri družabnih stikih, ne morejo omajati prepričljive ocene v izpodbijani sodbi. Tudi po oceni revizijskega sodišča (upoštevajoč okoliščino, da je sodišče prve stopnje lahko samo videlo tožnikovo brezgotino) je zato utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Po oceni revizijskega sodišča je tožniku odmerjena odškodnina v skladu z ugotovljenim njegovim subjektivnim doživljanjem in objektivno obstoječimi okoliščinami, upoštevan pa je tudi kriterij sodne prakse za odmerjanje odškodnin v podobnih primerih. Morda je porazdelitev odmerjene odškodnine med posameznimi oblikami pravno priznanih škod res malce drugačna kot v drugih primerih, vendar to opravičujejo ugotovljene subjektivne okoliščine. Poudariti pa velja, da je nesmiselno spreminjati porazdelitev odmerjenih zneskov odškodnine za posamezne oblike škode, ko pa je pravilno odmerjena odškodnina za celotno škodo, ki jo je tožnik utrpel. Revizijsko sodišče je presodilo, da očitki o zmotni uporabi materialnega prava v reviziji tožeče in tožene stranke niso utemeljeni, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).