Jedro

Kazensko sodišče je s pravnomočno sodbo toženca tega pravdnega postopka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja gozdne tatvine in sicer v okviru istega dejanskega stanja. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da je podana kazenska odgovornost toženca iz pravdnega postopka. Glede obstoja teh dveh vprašanj je civilno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Civilno sodišče zato pri ugotavljanju civilne odgovornosti ne more presojati, ali je toženec tožnikov les morda posekal pomotoma. S tem bi namreč civilno sodišče ponovno presojalo vprašanje nedopustnosti toženčevega ravnanja. Izključitve protipravnosti, ravno zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, pa civilno sodišče ne more ugotoviti. Kazenska obsodilna sodba učinkuje kakor ugotovitev, ki jo mora upoštevati tudi civilni sodnik v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugoditvenem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 3.319.591,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 183.345,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških do plačila, vseh v roku 15 dni pod pretnjo izvršbe. V presežku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Toženec navedeno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da sklepa sploh ni podpisal. Ne strinja se s tako visoko vsoto, ki je več kot dvakrat višja od vrednosti posekanega lesa. Navaja, da je les kupil od Z.D.iz Hrvaške in zanj dal 5.500,00 DEM. Vztraja na tem, da mu je D. verjetno nevedoč pokazal S.gozd, sedaj v decembru 2000 in januarju 2001 pa je tožnik sekal v sosednem D. gozdu, kar pomeni, da sta se D. in tožnik verjetno kaj dogovorila. Pritožnik navaja, da mu v Črnomlju na sodišču niso verjeli, čeprav je zahteval soočenje glede sklepanja kupčije na D.domu. Lahko trdi, da je bil obsojen in sedel v zaporu tri mesece po krivem, ker sodišče ni dovolj raziskalo zadeve. Je iz romske družine in lahko trdi, da civilizirani bogataši celo kradejo Romom. Romi na sodišču nimajo nobenih pravic, on pa ne more plačati, saj je na robu preživetja. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožniku, ki odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je izdalo izpodbijano sodbo, čeprav na zadnjem naroku dne 18.1.2001 sam ni podpisal zapisnika o glavni obravnavi. Takemu stališču toženca pritožbeno sodišče ne more slediti. Iz zapisnika je razvidno, da je toženec odklonil podpis zapisnika, in sicer brez navedbe razloga za tako ravnanje. Zapisnik samo iz razloga toženčeve odklonitve podpisa ni postal neuporabljiv ali kakorkoli nepravilen. Brez izrecno izraženih zadržkov zoper vsebino zapisnika je zapisnik kot dokazna listina nedvomno tudi brez toženčevega podpisa predstavljal podlago za odločanje o sporu med pravdnima strankama. Temu ustrezno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo nobene ovire za izdajo izpodbijane sodbe. Glede preostalih pritožbenih navedb toženca pa je potrebno poudariti, da je kazensko sodišče isto dejansko stanje kot v tej pravdni zadevi že obravnavalo z vidika kazenskopravne odgovornosti. Kazensko sodišče je s pravnomočno sodbo toženca tega pravdnega postopka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja gozdne tatvine. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da je podana kazenska odgovornost storilca. Glede obstoja teh dveh vprašanj je civilno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (14. člen ZPP). Civilno sodišče zato pri ugotavljanju civilne odgovornosti ne more presojati, ali je toženec morda pomotoma posekal tožnikov les, kot to zahteva pritožba. S tem bi namreč civilno sodišče ponovno presojalo vprašanje nedopustnosti toženčevega ravnanja. Izključitve protipravnosti, ravno zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, civilno sodišče ne more ugotoviti. Kazenska obsodilna sodba učinkuje namreč kakor ugotovitev, ki jo mora upoštevati tudi civilni sodnik v pravdi. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje tako pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je v danem primeru tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) o povrnitvi povzročene gmotne škode. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati pritožbena izvajanja pritožnika, da se ne strinja z višino dosojenega zneska odškodnine. Toženec je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje, ali ima pripombo glede na višino tožbenega zahtevka, povedal, da na izvedensko mnenje nima nobenih pripomb in da tudi ne ugovarja zahtevani višine škode. Temu nasprotna izvajanja v pritožbi spričo zapisanega torej ne morejo biti (več) uspešna. Zaradi vsega zapisanega je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti in v skladu z določilom 353. člena ZPP potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.