Jedro

Toženka je odpoved podala iz organizacijskega razloga; enoto, v okviru katere je tožnica opravljala delo (Služba za izobraževanje), je ukinila, ustanovila je nove enote in tako prerazporedila delavce; število delavcev na delovnem mestu Strokovni sodelavec VII/2 je zmanjšala. To je razlog, ki na načelni ravni ustreza opredelitvi poslovnega razloga v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer ne gre za to, da določenega dela ni več, ampak da je drugače organizirano. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je v odpovedi opredeljen razlog pri toženki podan, ali je utemeljen in ali je zaradi njega postalo nepotrebno delo pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi, ne pa kot bistvene izpostaviti druge okoliščine, ki so lahko le povod za izvedbo reorganizacije (potreba po manj delavcih na področju izobraževanja; tudi umestitev nalog v ustrezne enote, o kateri je še izpovedala priča B.B., kar bi bilo relevantno za presojo prenehanja potreb po delu pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 11. 2020, ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2015, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezna socialna zavarovanja, prizna pravice iz delovnega razmerja, vpiše delovno dobo, obračuna bruto plačo v višini 2.198,84 EUR z dodatkom na delovno dobo v višini 205,42 EUR bruto, stroške prevoza na delo in z dela v višini 1,08 EUR dnevno ter malice v višini 4,10 EUR dnevno, vse znižano za neto zneske nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Zahtevek je v višini neto zneskov nadomestil za čas brezposelnosti in zakonskih zamudnih obresti od razlike med bruto in neto zneski zavrnilo (točka III izreka). Toženki je naložilo še plačilo stroškov postopka tožnice v višini 733,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točke I, II in IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica v okviru Službe za izobraževanje izvajala naloge, vezane na izobraževanje, in druge naloge, med katerimi so bile tiste, povezane z merjenjem organizacijske klime. Z reorganizacijo so bile naloge, vezane na izobraževanje, prenesene na Center za izobraževanje, druge naloge so se razdelile med druge delavce pri toženki. Gre za poslovne odločitve toženke. Prenehanje potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico, je bilo posledica prenosa njenih delovnih nalog na druge delavce. Sodišče ne more ugotavljati, kam bi morala toženka umestiti posamezne naloge. S tem se neupravičeno spušča v organizacijo dela. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženka tožnice ne bi smela upoštevati v okviru izbire delavcev, katerim je delovno razmerje prenehalo. Tega sploh ni utemeljilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sicer res ni opravljala nalog, strogo vezanih na izobraževanje, je pa opravljala s tem povezane naloge. Enake naloge je opravljala A.A. na istem delovnem mestu Strokovni sodelavec VII/2. A.A. je poleg tega opravljala naloge KVS, ki so zajemale 20 % delovnega časa. Naloge merjenja organizacijske klime niso zajemale polnega delovnega časa. Tožnica bi lahko opravljala naloge, vezane na izobraževanje, in nadaljevala delo v Centru za izobraževanje. Delo pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi je bilo prerazporejeno. To ni bilo navidezno. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Toženka tožnici ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. Nove zaposlitve se ne nanašajo na to delo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in najmanj preuranjeno razsodilo, da je tožničin zahtevek (v pretežni meri) podan.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 8. 2015 na delovnem mestu Strokovni sodelavec VII/2. Delo je opravljala v Službi za izobraževanje. Toženka ji je odpoved podala iz poslovnega razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) kot prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V odpovedi je navedla, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je toženka ukinila Službo za izobraževanje, na področju za kadrovsko, pravno in splošno dejavnost pa ustanovila novi organizacijski enoti, in sicer Kadrovsko službo in Službo za organizacijo in strateške kadrovske zadeve; dela in naloge Službe za izobraževanje, ki so vezane izključno na procese izobraževanja, je prenesla na novoustanovljeni Center za izobraževanje, ostale pa umestila v pristojna področja; z analizo nalog, vezanih na izobraževanje, je bilo ugotovljeno, da dejansko ni potrebe po delu na delovnem mestu Strokovni sodelavec VII/2 za pet delavcev, ampak le za dva.

7. Kljub tako opredeljenemu razlogu za odpoved je sodišče prve stopnje zmotno na podlagi ocene izpovedi priče B.B. štelo, da je toženka odpoved tožnici podala, ker na področju izobraževanja nima več potrebe po petih delavcih, in presodilo, da je takšna odpoved nezakonita, ker tožnica dela na področju izobraževanja ni opravljala.

8. Toženka je, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, odpoved podala iz organizacijskega razloga; enoto, v okviru katere je tožnica opravljala delo (Služba za izobraževanje), je ukinila, ustanovila je nove enote in tako prerazporedila delavce; število delavcev na delovnem mestu Strokovni sodelavec VII/2 je zmanjšala. To je razlog, ki na načelni ravni ustreza opredelitvi poslovnega razloga v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer ne gre za to, da določenega dela ni več, ampak da je drugače organizirano. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je v odpovedi opredeljen razlog pri toženki podan, ali je utemeljen in ali je zaradi njega postalo nepotrebno delo pod pogoji tožničine pogodbe o zaposlitvi, ne pa kot bistvene izpostaviti druge okoliščine, ki so lahko le povod za izvedbo reorganizacije (potreba po manj delavcih na področju izobraževanja; tudi umestitev nalog v ustrezne enote, o kateri je še izpovedala priča B.B., kar bi bilo relevantno za presojo prenehanja potreb po delu pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi).

9. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v okviru odpovedi presoja razlog za njeno podajo, poleg tega naj ugotavlja dejstva glede izbire tožnice in zatrjevanega novega zaposlovanja pri toženki. V bistvenem, širšem sklopu je ostalo dejansko stanje, ki je bistveno za presojo zakonitosti odpovedi, neraziskano. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi pritožbeno sodišče prevzemalo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP. Glede na vložitev tožbe konec leta 2020 razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.