Jedro

Odločilno je, kdo je imel na funkcionalnem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožnikoma povrniti 1.007,95 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikoma, ki sta, vsak do 346424/1000000-ine, solastnika stanovanjske stavbe z garažo na parceli št. ... k.o. ..., po enakih solastniških deležih pripada tudi solastninska pravica na navedeni parceli, ki je po podatkih zemljiške knjige v lasti tožene stranke na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

2. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje slednjemu.

4. Tožnika sta na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

6. Procesne kršitve tožena stranka uveljavlja neobrazloženo in zato neutemeljeno. Po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker na nobenega od revizijskih razlogov Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti , jih mora revident uveljavljati obrazloženo. Če uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil, mora pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo ga je sodišče zagrešilo. Pojasnilo tožene stranke o tem je v konkretnem primeru izostalo.

O zmotni uporabi materialnega prava

7. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je sledeča: - A. A. je OLO Koper, Oddelek za gospodarstvo, leta 1961 dovolil na sedaj sporni parceli, ki je bila tedaj v družbeni lasti in je bila z ureditvenim načrtom določena kot zazidalna (gradbena) v celotni površini, locirati hišo, Skupščina občine Koper, Oddelek za upravno-pravne zadeve pa ji je leta 1964 izdal gradbeno dovoljenje; - leta 1965 je A. A. pravico brezplačne uporabe zemljišča in vsa dovoljenja, vezana na izgradnjo hiše na njem, odstopila B. B.; - B. B. je hišo in pravico uporabe zemljišča z dvema pogodbama, sklenjenima v letih 1968 in 1971, prodal Občini Maribor za potrebe Zavoda C.; - vsak del hiše sta nato kupila D. D. (imenovani po Stanovanjskem zakonu, v nadaljevanju SZ) in E. E., D. D. pa je plačal in prevzel v posest tudi celoten nepozidan del parcele, ki meri 583 m2; - tožnika pa sta leta 1999 od D. D. odkupila njegov del(ež) nepremičnine; - s sodbo P 170/2001 je Okrajno sodišče v Kopru določilo deleže na nepremičnini in sicer 30,7152% v korist E. E. in 69,1848% v korist tožnikov.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je celoten nepozidan del sporne parcele predstavljal t.i. funkcionalno zemljišče k hiši, ker je bilo to kot gradbena parcela določeno na podlagi ureditvenega načrta že pred dodelitvijo v uporabo A. A., da se je pravica uporabe tega zemljišča, ki je bilo v družbeni lasti, prenašala skupaj z lastninsko pravico na hiši in da se je olastninilo (t.j. da so ga olastninili lastniki stanovanj v hiši kot imetniki pravice uporabe) šele z ZLNDL (po SZ se namreč niso lastninila funkcionalna zemljišča, pač pa le stanovanja in stanovanjske hiše).

8. Tožena stranka nasprotuje presoji pritožbenega sodišča, da je bilo sporno zemljišče s tem, ko je bilo na podlagi ureditvenega načrta odmerjeno kot gradbena parcela, v celoti določeno kot funkcionalno zemljišče in trdi, da gradbena parcela ne predstavlja v vsakem primeru funkcionalnega zemljišča, pač pa je treba presoditi, katero zemljišče je potrebno za redno rabo objekta. Za redno rabo stanovanja pa ni potrebnih 583 m2 vrta, čeprav je D. izpovedal, da je uporabljal celotno zemljišče. Ne zadošča, da sporno zemljišče po rabi in namenu ustreza pojmu funkcionalnega zemljišča, pač pa je odločilnega pomena strokovna odmera funkcionalnega zemljišča. Poudarja še, da pravni prednik tožnikov na dan uveljavitve ZLNDL ni imel pravice uporabe spornega zemljišča, ker je bila ta pravica vpisana v korist tožene stranke; zato (so)lastninske pravice nista mogla pridobiti.

9. V prejšnji točki obrazložitve povzeta stališča tožene stranke so materialnopravno zmotna. Nesporno je, da je bila zgradba z naslovom ..., odkar jo je odkupila Občina Maribor, v družbeni lasti in da je v zasebno last prešla po določbah SZ. Nesporno je tudi, da je bila zgrajena na zemljišču v družbeni lasti, ki se je lastilo po ZLNDL. Ta je v 2. členu določil, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Ustavno sodišče je v odločbi Up-138/08 z dne 23. 9. 2009 opozorilo na določbe tega zakona pri odločanju o (so)lastninski pravici na funkcionalnem zemljišču. Po tej odločbi, ki ji je sledila sodna praksa ,(1) je odločilno, kdo je imel na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL(2) dejansko pravico uporabe, ali je (celotno) sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče (več)stanovanjske hiše glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajnih pogodb oziroma ugotoviti obseg zemljišča, na katerem so tožniki z nakupom stanovanjske hiše pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. Ker v večini primerov funkcionalna zemljišča niso bila odmerjena, a je bilo sporno, ali celotno vtoževano zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče, so sodišča obseg teh zemljišč ugotavljala na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih so bile stavbe zgrajene, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče oziroma upoštevaje merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Tak način presoje o obsegu funkcionalnega zemljišča sta sodišči prve in druge stopnje uporabili tudi v konkretnem primeru: da je celoten nepozidan del parcele funkcionalno zemljišče, sta presodili na podlagi ugotovitve, da je bila parcela 580/12 k.o. ... že pred dodelitvijo v uporabo A. A. z ureditvenim načrtom določena kot zazidalna (gradbena) v celotni površini. To pomeni, da so imeli lastniki stavbe na dan uveljavitve ZLNDL na spornem zemljišču dejansko pravico uporabe in da se je ta veljavno transformirala v lastninsko pravico. Da dejanskemu prenosu pravice uporabe ni (vsaj ne vsakokrat) sledil tudi zemljiškoknjižni prenos, ni odločilno: vknjižba pravice uporabe nepremičnine v družbeni lasti v zemljiški knjigi ni bila konstitutivnega značaja in promet se je pogosto vršil zunajknjižno. Ne drži torej očitek tožene stranke, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo uporabljeno zmotno.

10. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožnika sta upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ker sta v njem uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predstavljajo jih stroški zastopanja, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z Zakonom o taksni tarifi. Soglaša s stališčem tožnikov, da so ti stroški potrebni (drugi odstavek 154. člena ZPP), in z razlogi, s katerimi to stališče utemeljujeta. Ali to v konkretnem primeru velja tudi za stroške odgovora na pritožbo (ki jih drugostopenjsko sodišče tožnikoma ni priznalo z argumentom, da so bili nepotrebni) pa revizijsko sodišče ni moglo presojati, ker revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 262/2009, II Ips 724/2008 in druge.

Op. št. (2): 25.7.1997.