Jedro

Dejstvo, da delo ni bilo izvedeno oziroma, da je bilo delo, ki je bilo izvedeno, izvedeno pomanjkljivo izhaja tudi iz Zapisnika o sprejemu in izročitvi del ter dokončnem obračunu podopolagalskega dela z dne 21. 3. 2016. Navedeni zapisnik je podpisala tudi tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik, ki glede na zapis nadzornika pod tč. 9 na zapisnik ni imel pripomb. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka trdila, da je zapisnik sicer podpisala, vendar naj bi v zadnji vrstici tč. 9 (morebitne opombe prisotnih) zakoniti zastopnik tožeče stranke lastnoročno zapisal: »seznanjen z zapisnikom, a ga v celoti ne potrjujem«. Do navedenega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni konkretno opredelilo, a po oceni pritožbenega sodišča slednje ni ključno za odločitev in ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Namreč tudi, če tožeča stranka v zapisniku ni v celoti potrdila ugotovitev nadzornika, zapisnik potrjuje, da je bila z ugotovitvami nadzornika seznanjena. Glede na to bi jim lahko takoj tudi konkretno ugovarjala (v čem zapisnika ne potrjuje oziroma s katerimi ugotovitvami se ne strinja), česar ni storila, saj njen zapis ni tak, poleg tega je nerazumljiv in nečitljiv. Navsezadnje pa je zapisnik le eden od dokazov, sodišče prve stopnje pa je izpodbijano sodbo temeljilo na več izvedenih dokazih, zlasti zaslišanju nadzornika in novega izvajalca oziroma podizvajalca, ter celoviti dokazni oceni le-teh.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8408/2017 z dne 2. 2. 2017 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.133,88 EUR, po preteku določenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot podizvajalka zahteva plačilo 4. začasne (A3) in končne situacije (A2) za dela, ki jih je po naročilu tožene stranke kot glavne izvajalke izvedla na objektu v Ljubljani in sicer je šlo za montažo PVC talnih oblog. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je zaračunana dela dejansko izvedla, saj ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko preverjalo obstoj dogovora o dodatnih delih ter pravilnost obračunanih količin in cen izvedenih storitev. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstvo, da se je tožeča stranka v zvezi s količinami in cenami dodatnih del sklicevala na končno situacijo št. 035-16 z dne 30. 6. 2016. Pri tem je pravilno, ker pisna pogodba med strankama ni bila sklenjena, vsebino spornega pogodbenega razmerja ugotavljalo z drugimi dokazi. Tako je na podlagi izpovedi zaslišanega nadzornika Z. D. ugotovilo, da se na podlagi obračunskih listov tožeče stranke ni dalo ugotoviti, kaj in koliko je bilo narejenega. Nadzornik je ugotovil tudi (in to potrdil na zaslišanju), da dela, ki naj bi jih tožeča stranka glede na obračunske liste izvedla, dejansko niso bila izvedena. Iz izpovedi prič M. R. in M. F. sicer izhaja, da izravnalna masa v spornih etažah ni bila pravilno položena, vendar pa je M. F., ki je naknadno, za tožečo stranko, izvajal položitev poda v spornih etažah izpovedal, da je bil v I. in II. etaži, v kateri naj bi izvajala polaganje poda tožeča stranka, le tu pa tam položen kakšen del PVC obloge, ter da je bilo treba tudi v teh etažah sanirati podlago oziroma izravnalno maso. Navedeno je torej nasprotno temu, kar je trdila tožeča stranka in sicer, da naj bi izvedla vsa dela navedena v končni situaciji. Iz slednje namreč izhaja, da naj bila izvedena sanacija betonske podlage, nanesena izravnalna masa in položena PVC obloga. Glede na vse navedeno torej ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je tožeča stranka v zvezi z izvedenimi deli (kot na del svoje trditvene podlage) sklicevala na vsebino končne situacije, temveč iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala.

7. Trditve tožeče stranke, da je tožena stranka tista, ki ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, ker ni konkretizirala zakaj oziroma v katerem delu dela naj ne bi bila kvalitetno opravljena, niso utemeljene. Iz trditvene podlage tožene stranke pred sodiščem prve stopnje namreč nedvomno izhaja, da tožeča stranka dogovorjenih del v večjem delu sploh ni izvedla. Iz listin, ki ju je tožena stranka priložila kot dokaz (B21 in B24) izhaja, da je odgovorni nadzornik pri nadzoru izvedenih del ugotovil, da so bila dela izvedena v obsegu 15 %, pri čemer je še teh 15 % nekvalitetno izvedenih. V zvezi s tem kaj je bilo nekvalitetno izvedeno, se je tožena stranka sklicevala na dopis nadzornika z dne 12. 3. 2016 (list. št. 57 in list. št. 56), iz katerega izhaja, da izstopajo šivi in struktura, da se pojavlja gubanje nad in med spoji na polagalni površini, da se pojavljajo izbokline, da je na določenih mestih razbarvana obloga, da prihaja do nazobčanosti zaradi nepravilne izbire disperzijskega lepila in ustreznega nanosa ter da so vidna odstopanja stenskih letvic ob zidu. Glede na to, da je bilo po izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da navedene napake niso bile odpravljene, saj je izvajalec, ki je bil angažiran namesto tožeče stranke izpovedal, da je bilo treba v I. in II. etaži popravljati podlago oziroma izravnalno maso oziroma, da je bil v teh etažah le tu pa tam položen kakšen kos PVC obloge, in glede na izpovedbo nadzornika, ki je potrdil, da dela niso bila izvedena, je tožena stranka svoje trditve dokazala. Ker je tožeča stranka s končno situacijo zaračunala tudi izvedbo priprave betonske podlage, izvedbo sanacije betonske podlage, izvedbo nanosa izravnalne mase, izvedbo polaganja PVC obloge, dodatke za vgradnjo zaključnih letev in dobavo repromateriala, kar kot rečeno ni dokazala, da je izvedla, do vtoževanega plačila ni upravičena. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka v pritožbi izpovedi M. F. oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje vezane na njegovo izpoved v zvezi s tem, da dela v I. in II. etaži niso bila izvedena oziroma je bila PVC obloga le delno položena, pri čemer je bilo treba veliko popravljati, ni neposredno oziroma konkretizirano izpodbijala. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena, niso utemeljene.

8. Navsezadnje pa dejstvo, da delo ni bilo izvedeno oziroma, da je bilo delo, ki je bilo izvedeno, izvedeno pomanjkljivo izhaja tudi iz Zapisnika o sprejemu in izročitvi del ter dokončnem obračunu podopolagalskega dela z dne 21. 3. 2016 (v nadaljevanju zapisnik). Navedeni zapisnik je podpisala tudi tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik, ki glede na zapis nadzornika pod tč. 9 na zapisnik ni imel pripomb. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka trdila, da je zapisnik sicer podpisala, vendar naj bi v zadnji vrstici tč. 9 (morebitne opombe prisotnih) zakoniti zastopnik tožeče stranke lastnoročno zapisal: »seznanjen z zapisnikom, a ga v celoti ne potrjujem«. Do navedenega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni konkretno opredelilo, a po oceni pritožbenega sodišča slednje ni ključno za odločitev in ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Namreč tudi, če tožeča stranka v zapisniku ni v celoti potrdila ugotovitev nadzornika, zapisnik potrjuje, da je bila z ugotovitvami nadzornika seznanjena. Glede na to bi jim lahko takoj tudi konkretno ugovarjala (v čem zapisnika ne potrjuje oziroma s katerimi ugotovitvami se ne strinja), česar ni storila, saj njen zapis ni tak, poleg tega je nerazumljiv in nečitljiv. Navsezadnje pa je zapisnik le eden od dokazov, sodišče prve stopnje pa je izpodbijano sodbo temeljilo na več izvedenih dokazih, zlasti zaslišanju nadzornika in novega izvajalca oziroma podizvajalca, ter celoviti dokazni oceni le-teh.

9. Nadalje je tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navajala, da je sodišče prve stopnje brez navedbe razlogov zavrnilo izvedbo več dokazov, ki jih je predlagala. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi navedlo, da ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo, ker niso bili potrebni. Tožeča stranka je v dokaz izvedenih del predlagala izvedbo ogleda, postavitev izvedenca gradbene stroke, zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, pri njej zaposlenih delavcev A. I. in J. Z., podizvajalca tožeče stranke B. M. s. p. in A. K. s. p., nadzornika Z. D. in zakonitega zastopnika investitorja M. K. (list. št. 27 - 28). Tožeča stranka je torej v dokaz istega dejstva predlagala več različnih dokazov. Sodišče prve stopnje se je od teh, ki jih je tožeča stranka predlagala v dokaz izvedenih del, odločilo zaslišati nadzornika Z. D. in zakonitega zastopnika investitorja M. K. Slednjega je bilo treba vabiti na drugačen naslov, kot je bil sporočen prvotno in do izvedbe naroka povratnica ni bila izkazana, zato ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Pritožbeno sodišče glede preostalih predlaganih prič, to je delavcev oziroma podizvajalcev tožeče stranke dodaja, da tudi, če bi le-ti zaslišani potrdili navedbe tožeče stranke, da so bila dela in količine, ki izhajajo iz končne situacije izvedene, slednje ne bi spremenilo dejstva, da sta tako nadzornik, kot tudi naknadno angažiran izvajalec potrdila, da so bila dela zgolj delno izvedena v I. in II. etaži in še ta je bilo treba v celoti popraviti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je navedeno ključno, nadzornika namreč veže profesionalna skrbnost. Nadzornik ni v odnosu z izvajalcem (toženo stranko), saj po pogodbi ščiti interese naročnika, vendar je v razmerju do naročnika vseeno samostojen oziroma mora biti samostojen. Njegova samostojnost se kaže v tem, da pri opravljanju nadzora ni vezan na naročnikova navodila in jih od njega tudi nima pravice zahtevati. Pravila stroke mu nalagajo nadzor (kvalitete in količine) gradbe in dolžnost opozoriti na pomanjkljivosti oziroma napake, neodvisno od navodil naročnika. Nadzornik je namreč prost odškodninske odgovornosti le, če ravna po pravilih stroke in v skladu s tem izpolni svojo obveznost nadzora in opozorila. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi lahko izvedbo del s strani tožeče stranke nadzirala le tožena stranka kot njena sopogodbenica. Da v konkretnem primeru nadzornik ne bi ravnal v skladu s pravili stroke, pa ni bilo konkretno zatrjevano, kaj šele dokazano. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga, da izpovedbe nadzornika ne bi štelo za verodostojne. V pritožbi je sicer tožeča stranka trdila, da je njegovi izpovedbi sodišče prve stopnje poverilo preveliko težo, ker naj bi bil nadzornik odgovoren, da je bila primarno položena neustrezna izravnalna masa. Gre za pritožbene novote, saj navedenega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila in ni navedla zakaj tega brez svoje krivde ni mogla trditi, zato pritožbeno sodišče tega ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP).

10. Glede dokaznega predloga za izvedbo ogleda in postavitev izvedenca, ki naj bi preveril ali so bila dela izvedena ali ne, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stališče sodišča prve stopnje o zavrnitvi navedenih dokazov kot nepotrebnih pravilna, saj z njima ne bi bilo mogoče ugotoviti, koliko in kakšna dela je tožeča stranka izvedla. Nesporno je namreč, da je bil z namenom izvedbe spornih del kasneje angažiran drug izvajalec oziroma podizvajalec, ki je dela tudi izvedel, kar je le-ta potrdil na zaslišanju (M. F.), zato stanje v spornem objektu ni več tako, kot je bilo v trenutku, ko je oziroma naj bi dela izvajala tožeča stranka. Glede na navedeno ogled oziroma postavitev izvedenca z namenom ugotovitve, ali so bila v končni situaciji navedena dela dejansko izvedena, nista primerna dokaza in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

11. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem prič D. O. oziroma neupoštevanjem izpovedbe priče M. R., katerih zaslišanje je tožeča stranka predlagala v dokaz njenih navedb, da je bila izravnalna masa neprimerna. Sodišče prve stopnje je oba vabilo na zaslišanje, a se D. O. zaradi službene odsotnosti na vabilo ni odzval. Je pa sodišče prve stopnje zaslišalo M. R., ki je izpovedal, da je bila sporna podlaga oziroma estrih v povprečnem stanju (ocenil ga je z oceno tri od petih). Izpovedal je, da je podlago ocenil zgolj vizualno, vendar konkretneje ni preverjal, ali je podlaga v skladu s predpisanimi standardi (list. št. 110). Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe zmotno navedlo, da Rupnik ni potrdil, da bi bil estrih v nasprotju s standardom. Nadalje je izpovedal, da taka (povprečna) kvaliteta estriha zahteva ustrezno kvalitetno nadgradnjo in večjo porabo izravnalne mase. Ključno pa je, da je izpovedal, da je tožeča stranka nedvomno delala le testna polja, ni pa vedel oziroma potrdil, da bi dejansko izvedla tudi v končni situaciji zaračunana dela. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi, če drži, da izravnalna masa ni bila ustrezna, to samo po sebi še ne pomeni, da je nato tožeča stranka slabo izravnalno maso odstranila oziroma pripravila ustrezno podlago oziroma izravnalno maso v zatrjevani količini, kot je to obračunala v končni situaciji. Ostali izvedeni dokazi, zlasti listine, izpovedi nadzornika in M. F. so namreč privedli do zaključka, da tožeča stranka del, ki jih je obračunala v končni situaciji, na katero se je sklicevala v okviru trditev o izvedeni količini in ceni del, ni izvedla.

12. Glede zaslišanja priče S. I., zakonitega zastopnik F. d. o. o., je tožeča stranka navajala, da je bila navedena družba podizvajalec izvajalca P. s. p., ki ga je investitor angažiral kot izvajalca, da v spornem objektu oziroma potrditvah tožeče stranke v III. in IV. etaži tega objekta izvede polaganje oblog. Zaslišanje S. I. je predlagala v dokaz dejstva, da je bil dodatni izvajalec angažiran zato, ker je tožena stranka kot glavna izvajalka zamujala z roki. V pritožbi ni pojasnila zakaj vztraja pri njegovem zaslišanju oziroma zakaj bi bilo njegovo zaslišanje potrebno, saj ne glede na to, ali je prišlo do zamude na strani tožene stranke, tožeča stranka ni dokazala, da je zaračunana dela dejansko izvedla, zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje, da je navedeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč glede izvedenih del oziroma napak že zaslišalo predstavnika novega izvajalca in sicer M. F. 13. Glede na vse navedeno očitek, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).