Jedro

Tožnica utemeljeno navaja, da za presojo izgube zavarovalnih pravic ni bistveno zgolj dejstvo, da se toženec ni zavedal obstoja okoliščin povzročitve prometne nesreče. Toženec bi moral dokazati, da se tega dejstva tudi ni mogel zavedati, da v zvezi z možnostjo zavedanja ni bil malomaren oziroma da ni moral in mogel vedeti, da je zapustil kraj nezgode. Tega pa ni uspel dokazati.

Toženec, ki je poklicni voznik, nesreče ni opazil, ker ni spremljal dogajanja v cestnem prometu, pa bi ga moral. V konkretnih okoliščinah bi mogel in moral zaznati ne le, da je povzročil nevarno situacijo, pač pa tudi nesrečo, zato bi se moral na primernem mestu ustaviti ter posredovati osebne podatke in podatke o zavarovanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi VL 108999/2016 z dne 25. 10. 2016 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), s katerim je od tožene stranke (toženca) zahtevala plačilo 13.924,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016 dalje in stroške postopka v višini 44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 3.550,10 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno spremembo, podredno, razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo neskrbnega ravnanja toženca v odnosu do povzročitve nevarne situacije in ukrepanja po njej. Nesporno je, da se je v trenutku prehitevanja vozilo oškodovanca že nahajalo na prehitevalnem pasu. Toženec je začel nevarno prehitevati tovorno vozilo takoj po vklopu smernika, nenadoma in nepričakovano, kar sta potrdili priči in oškodovanec. Če bi toženec pred prehitevanjem pogledal v vzvratno ogledalo, bi opazil vozilo oškodovanca. Prav tako je imel možnost videti trk v vzvratnem ogledalu. Če bi bil toženec dovolj skrben, bi se zavedal, da je povzročil nevarno situacijo. S pogledom v vzvratno ogledalo je imel možnost videti razplet dogajanja. Za izgubo zavarovalnih pravic je bistveno, ali je toženec lahko zaznal, da je s svojim ravnanjem povzročil kritično situacijo. Za razbremenitev bi moral dokazati, da ni bil malomaren. Standard skrbnosti za toženca kot poklicnega voznika je strožji kot za povprečnega udeleženca v prometu. Toženec ni ravnal s potrebno skrbnostjo kot profesionalni voznik. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni kriv, je pomanjkljiv. Ne upošteva, da pojem krivde po določbah splošnih pogojev vključuje tudi presojo skrbnosti. Toženec bi moral dokazati, da se dejstva povzročitve prometne nesreče tudi ni mogel zavedati. Slednjega ni dokazal. Toženec bi moral ustrezno preveriti dogajanje za seboj pred in po prehitevanju. Za ekskulpacijo po 1.a točki drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni pomembno, ali je toženec opazil prometno nesrečo. Dokazati bi moral, da se tega dejstva ni mogel zavedati in da v zvezi s tem ni ravnal malomarno. Upravljanje z vozilom je nevarna dejavnost. Toženec je vozil tovorno vozilo s polpriklopnikom in bi se moral zavedati, da zaradi teže in velikosti lahko ne zazna trka z drugimi predmeti. Vsak manever s takim tovornim vozilom predstavlja hudo nevarnost za druge udeležence. Za previdno in defenzivno vožnjo mora voznik zato ves čas pozorno spremljati promet okoli sebe. Toženec niti pred začetkom, niti po prehitevanju, ni preveril dogajanja za njim ali ob njem. Že ob povprečno skrbnem ravnanju bi videl, da je povzročil prometno nesrečo. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi naslovnega sodišča I Cp 1486/2012. Če ne bi ravnal malomarno, bi vedel in moral vedeti, da je povzročil prometno nesrečo. Kljub temu je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je z regresnim zahtevkom od toženca zahtevala povračilo izplačane odškodnine za nastalo škodo v prometni nezgodi dne 3. 4. 2015. Trdila je, da je toženec povzročil obravnavano prometno nesrečo in po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval osebne podatke in podatke o zavarovanju, s tem kršil zavarovalno pogodbo in izgubil pravice iz nje.

6. Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, ima pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ZOZP). Na podlagi 7. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP ima zavarovalnica pravico uveljaviti povračilo škode, ki jo je poravnala oškodovancu oziroma povračilo plačila od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe v primeru, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Vsebinsko enako so določali tudi tožničini Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/11-7 (Splošni pogoji, A18) v 7. točki prvega odstavka 3. člena, ki so zavezovali toženca k dolžnemu ravnanju v času škodnega dogodka. Skladno z 1.a točko drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev pa zavarovanec ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

7. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec dne 23. 4. 2015 ob 18.20 uri s tovornim vozilom na avtocesti udeležen v prometni nesreči. Prišlo je do trčenja med tovornim vozilom toženca in oškodovančevim osebnim vozilom. Pred trčenjem je toženec s tovornim vozilom z voznega pasu zapeljal na prehitevalni pas, po katerem je vozil oškodovanec. Prišlo je do trka osebnega vozilo v zaščitno ograjo in zadnji levi del tovornega vozila.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v času, ko se je toženec odločil za prehitevanje in premik tovornega vozila z voznega pasu na prehitevalni pas, tam že nahajalo vozilo oškodovanca, vzporedno s toženčevim tovornim vozilom. Ugotovilo je tudi, da bi toženec tik pred premikom vozila na prehitevalni pas oziroma vsaj tik pred trčenjem zagotovo lahko opazil oškodovančevo vozilo, če bi pogledal v vzvratno ogledalo. Zaključilo je, da toženec ni čutil trka z osebnim vozilom, niti ga ni opazil. O tem naj bi bil prvič seznanjen kasneje s strani policistov.

8. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da za presojo izgube zavarovalnih pravic ni bistveno zgolj dejstvo, da se toženec ni zavedal obstoja okoliščin povzročitve prometne nesreče. Toženec bi moral dokazati, da se tega dejstva tudi ni mogel zavedati, da v zvezi z možnostjo zavedanja ni bil malomaren oziroma da ni moral in mogel vedeti, da je zapustil kraj nezgode.2 Tega pa ni uspel dokazati.

9. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da se toženec odgovornosti za kršitev pogodbe ne more razbremeniti z navedbo, da dogajanja v prometu, do katerega je prišlo v odvisnosti od njegovega ravnanja, ni opazil. Toženec je menjal vozni pas, ne da bi se pri tem prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti zase ali druge udeležence cestnega prometa ter nadaljeval manever prehitevanja brez pogleda v vzvratno ogledalo. S tovornim vozilom se je med prehitevanjem približeval oškodovančevemu vozilu ter ga končno potisnil med zaščitno ograjo in zadnji del priklopnika. Od povprečno skrbnega človeka bi se v takšnih okoliščinah pričakovalo, da pred in med prehitevanjem drugega vozila na avtocesti spremlja dogajanje okoli sebe. Ni običajno, da voznik tovornega vozila na avtocesti prehiteva drugo vozilo z menjavo voznega pasu, ne da bi pogledal v vzvratno ogledalo in ne da bi med manevrom prehitevanja spremljal dogajanje okoli sebe.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi toženec tik pred premikom na prehitevalni pas ali vsaj tik pred trčenjem osebno vozilo zagotovo opazil, če bi pogledal v vzvratno ogledalo. V tem je bistvena neskrbnost toženčevega ravnanja, ne le glede povzročitve nesreče, pač pa tudi glede dolžnega ravnanja po njej in posledično kršitve pogodbe. Toženec, ki je poklicni voznik, nesreče ni opazil, ker ni spremljal dogajanja v cestnem prometu, pa bi ga moral. V konkretnih okoliščinah bi mogel in moral zaznati ne le, da je povzročil nevarno situacijo, pač pa tudi nesrečo, zato bi se moral na primernem mestu ustaviti ter posredovati osebne podatke in podatke o zavarovanju. Ker tega ni storil, pač pa je po nesreči, ki jo je povzročil, malomarno zapustil kraj dogodka (tudi v odnosu do zavedanja obstoja prometne nesreče je torej ravnal malomarno - vedeti bi moral, da so nastopile okoliščine, v katerih bi moral ravnati na določen način), je skladno s 7. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno presojalo toženčevo (ne)skrbno ravnanje in krivdno odgovornost za kršitev pogodbenih obveznosti. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili in posledično ni izgubil zavarovalnih pravic. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Toženec je o tem podal več ugovorov in bi moralo pritožbeno sodišče o tem samo napraviti celotno dokazno oceno. S tem bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi bilo na pritožbeni ravni prvič odločeno o vprašanjih, ki pomenijo samostojno celoto, ki ne v dejanskem, ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedena materialna izhodišča o pravnem temelju in ob upoštevanju toženčevih ugovorov ugotoviti, v kakšni višini je tožbeni zahtevek utemeljen.

14. Ko sodišče razveljavi odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP.) 1 Po ugotovitvah izvedenca se je oškodovančevo vozilo znašlo med jekleno varnostno ograjo in zadnjim delom priklopnika. Pri tem je prišlo do trka njegovega vozila tako v jekleno varnostno ograjo, kot tudi v zadnji levi del priklopnika. Po izpovedbah prič se je oškodovančevo vozilo kot žoga odbijalo od varovalne ograje in tovornjaka. 2 Kriv je, kdor se je nedopustnosti dejanja ali opustitve in možnosti nastanka škode zavedal, ali pa se ju ni zavedal, a bi se ju bil po svojih sposobnostih moral in mogel zavedati (D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 796.