Jedro

Določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrhovnega sodišča RS, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb po končanem zdravljenju, in da nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, lahko pripelje do njihovega prekomernega obremenjevanja.

Nadaljnja sodna praksa se je zavzela za restriktivni pristop pri izrekanju začasnih namestitev oseb z duševno motnjo, ki ne potrebujejo (več) bolnišničnega zdravljenja, v psihiatrične bolnišnice. Gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Pri odločitvi o izbiri ustreznega zavoda in trajanju namestitve (drugi odstavek 48. člena ZDZdr) mora sodišče upoštevati tudi različen namen oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, ki so namenjeni zdravljenju duševno bolnih oseb, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 3. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in vpogleda v spis (točka 1. izreka). Ugodilo je predlogu za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve (točka 2. izreka) in odločilo, da se ga sprejme in zadrži v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda Dom X., ki ga je dolžan sprejeti takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, o čemer je omenjeni zavod dolžan ažurno obveščati UPK in predlagatelja; do tedaj se nasprotni udeleženec (začasno) namesti v oddelek pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične bolnišnice ... (UPK), pri čemer lahko namestitev v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda oziroma na oddelku pod posebnim nadzorom UPK traja najdalj do 3. 10. 2023 (točka 3. izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo UPK, nadomestni zavod, v katerega naj bo začasno nameščen nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi z 42. členom ZNP-12 in 30. členom ZDZdr3. Predlaga spremembo sklepa tako, da se nasprotnega udeleženca ne namesti v oddelek pod posebnim nadzorom UPK. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je sprejeta odločitev v nasprotju z mnenjem izvedenca in ugotovitvijo sodišča, da nasprotni udeleženec potrebuje namestitev v socialnovarstvenem zavodu in da so pri njem izpolnjeni pogoji za sprejem v oddelek socialnovarstvenega zavoda. Pritožnik nasprotnemu udeležencu ne more nuditi takšne oskrbe in varstva, kot bi je bil deležen v socialnovarstvenem zavodu. Nesprejemljivo je stališče sodišča v zvezi z odklonitvenim razlogom namestitve v socialnovarstvenih zavodih s sklicevanjem na njihovo prostorsko prezasedenost in kadrovsko podhranjenost. Za namestitev nasprotnega udeleženca pri pritožniku ni potrebne medicinske indikacije. Zato gre za očitno kršitev slovenske zakonodaje, EKČP in za prekoračitev pooblastil, ki jih ima sodišče. Sprejeta odločitev nima pravne podlage. Glede na ugotovitve in mnenje sodnega izvedenca ni razlogov za namestitev osebe v UPK. Glede na ugotovljena dejstva nasprotni udeleženec nedvomno potrebuje 24-urno nego in pomoč, ker v nobenem oziru ni sposoben samostojnega življenja, tega pa mu pritožnik kot javni zavod ne more (in tudi mu ni dolžan) nuditi. Za to tudi nima ustreznih pogojev. Pritožnik ni dolžan reševati sistemskega problema neobstoja oziroma prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov v Republiki Sloveniji. Ker oseba ne potrebuje akutnega zdravljenja, pomeni namestitev v UPK prisilni sprejem osebe v psihiatrično bolnišnico brez ustrezne pravne podlage in s tem kršitev človekovih pravic in osebnih svoboščin, zlasti poseg v ustavno varovano pravico osebe do osebne svobode, za kar mora sodišče zanesljivo ugotoviti obstoj vseh pogojev, ki jih za ta ukrep določa zakon. Tovrstne odločitve sodišča pritožniku kot javnemu zdravstvenemu zavodu preprečujejo izpolnjevanje njegovih temeljnih nalog in obveznosti. Odločitev sodišča je nerazumna, v nasprotju s koristmi nasprotnega udeleženca in z določbami ZDZdr ter nezadostno obrazložena. Sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je nekritično verjelo zgolj pavšalnim trditvam v odgovorih socialnovarstvenih zavodov o njihovi prezasedenosti. Izvesti bi moralo dodatne dokaze. Ker izpodbijana odločitev ne temelji na 48. členu ZDZdr, opozarja na nezakonito uporabo določila 52. člena ZDZdr.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu pristojnega CSD za sprejem nasprotnega udeleženca v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 74. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve na podlagi 75. člena ZDZdr. Z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke se je zanesljivo prepričalo, da gre pri njem za več duševnih motenj iz sklopa psihoze, bolezni odvisnosti in osebnostnih motenj4. Pod njihovim skupnim vplivom je realitetna kontrola nasprotnega udeleženca znižana. V stanju akutne psihoze in/ali akutne intoksikacije je v celoti ugasla. Takrat je zaradi trajnih duševnih motenj in hudo motene oziroma občasno celo v celoti ukinjene realitetne kontrole nagnjen k heteroagresivnim izbruhom. Svojih ravnanj ne more obvladovati. Življenjsko ogroža sebe, druge, zlasti svoje najbližje, in povzroča hudo premoženjsko škodo5. 5. Drži, da je sodišče ugotovilo, da pri nasprotnem udeležencu ni potrebno akutno bolnišnično zdravljenje. Vendar je hkrati na podlagi izvedeniškega mnenja, zaslišanja matere kot najbližje osebe in podatkov o njegovem dosedanjem zdravljenju v UPK ugotovilo, da nujno potrebuje namestitev v varovanem oddelku posebnega socialnovarstvenega zavoda. Odločilno in bistveno zanj je, da se takoj umakne iz sedanjega zanj škodljivega okolja v strukturirano in nadzorovano okolje, kjer se bo pod nadzorom sprva izvajala nadomestna terapija zaradi odvisnosti od heroina, ostala terapija in tudi nemedikamentozni ukrepi za spodbuditev ali vsaj poskus spodbuditve k spremembi načina življenja, česar sedaj zaradi bolezenskega pritiska ni sposoben. Potrebuje stalen nadzor, redno nadzorovano terapijo in vzdrževanje abstinence v daljšem časovnem obdobju. Vsega navedenega mu v domačem okolju ali v nadzorovani obravnavi po oceni sodišča, ki je pritožba ne izpodbija, ni mogoče zagotoviti.

6. Po ugotovitvi, da so glede na starost in obliko duševnih motenj nasprotnega udeleženca izpolnjeni tudi pogoji, ki jih za sprejem v štiri verificirane posebne socialnovarstvene zavode v državi določajo predpisi s področja socialnega varstva, ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da so podani vsi potrebni zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ na podlagi sklepa sodišča po prvem in drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom ZDZdr.

7. Hkrati so izpolnjeni tudi vsi zakonski pogoji za neprostovoljno varstvo (tako imenovano pridržanje) pod posebnim nadzorom (prvi odstavek 39. člena ZDZdr) in s tem za poseg v pravico nasprotnega udeleženca do osebne svobode, ki jo izpostavlja pritožba. Zmotno je torej pritožbeno naziranje, da je sprejeta odločitev nerazumna in v nasprotju s koristmi nasprotnega udeleženca. Nasprotno: ob dejstvu, da so izpolnjeni zakonski pogoji za poseg v prostost nasprotnega udeleženca, o katerem je po predpisanem postopku na podlagi izvedenskega mnenja odločilo sodišče, bi bilo materialnopravno napačno in z vidika varstva ustavno varovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (ogrožanje svojega življenja in življenja drugih) ogrožujoče, če bi nasprotni udeleženec ostal na prostosti6 oziroma v nenadzorovanem okolju.

8. Tudi za pritožnika v resnici ni sporna presoja izpolnjenosti pogojev za namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek določenega socialnovarstvenega zavoda. Dejansko je grajana odločitev sodišča o začasni nadomestni namestitvi nasprotnega udeleženca pri pritožniku, ki jo je sodišče sprejelo po ugotovitvi, da so vsi štirje verificirani – za namestitev primerni socialnovarstveni zavodi v državi – prezasedeni, edina in za nasprotnega udeleženca najprimernejša nadomestna namestitev pa je pri pritožniku.

9. Pritožbi je treba pritrditi, da določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrhovnega sodišča RS, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb po končanem zdravljenju, in da nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, lahko pripelje do njihovega prekomernega obremenjevanja.

10. Upoštevaje te okoliščine, na katere upravičeno opozarja pritožba in jim je treba v celoti pritrditi, se je nadaljnja sodna praksa zavzela za restriktivni pristop pri izrekanju začasnih namestitev oseb z duševno motnjo, ki ne potrebujejo (več) bolnišničnega zdravljenja, v psihiatrične bolnišnice. Gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Pri odločitvi o izbiri ustreznega zavoda in trajanju namestitve (drugi odstavek 48. člena ZDZdr) mora sodišče upoštevati tudi različen namen oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, ki so namenjeni zdravljenju duševno bolnih oseb, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, na kar opozarja pritožba. Vendar mora upoštevaje ugotovljene konkretne okoliščine in potrebe na strani obravnavane osebe vsakemu udeležencu poiskati in najti zanj najbolj ustrezno namestitev, v primeru prezasedenosti ustreznega socialnovarstvenega zavoda tudi nadomestno začasno namestitev v drugem zavodu, kjer mu bodo zagotovljene primerljive razmere, ki narekujejo varstvo pod posebnim nadzorom7. 11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o izbiri zavoda in trajanju začasne nadomestne namestitve nasprotnega udeleženca pravilno sledilo vsem navedenim materialnopravnim izhodiščem, ki jih je pravilno povzelo tudi v razlogih (točka 11 sklepa). Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o zasedenosti vseh štirih verificiranih posebnih socialnovarstvenih zavodov v državi, pojasnilo, zakaj namestitev v nobenega od njih trenutno ni mogoča in zakaj ter koliko časa je potrebna začasna namestitev pri pritožniku. Ne drži, da se je pri ugotavljanju o zasedenosti posebnih socialnovarstvenih zavodov oprlo le na njihove zavrnitvene odgovore, kot trdi pritožba. O zasedenosti in čakalnih vrstah za sprejem oseb se je prepričalo tudi z vpogledom v javno objavljene podatke pristojnega ministrstva na njegovi spletni strani. Sprejeta odločitev o namestitvi v določeni socialnovarstveni zavod (X.) je glede na ugotovljene konkretne prostorske in namestitvene zmožnosti navedenega zavoda tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna ter primerno in popolno obrazložena.

12. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o pravilnosti ocene in presoje, da je zaradi prezasedenosti navedenega socialnovarstvenega zavoda potrebna začasna namestitev nasprotnega udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom pritožnika. Tako namestitev narekujejo ugotovljene izjemne okoliščine na strani nasprotnega udeleženca. Njegovo psihofizično stanje se hitro slabša. Nujno potrebuje takojšnje bivanje v strukturiranem in nadzorovanem okolju, ki se glede na njegove ugotovljene potrebe trenutno lahko zagotovi le pri pritožniku, pri drugih socialnovarstvenih zavodih pa ne. Bistvena je ugotovljena heteroagresivnost nasprotnega udeleženca in potreben stalni nadzor zaradi detoksikacije ob odvisnosti od heroina, ki utegne narekovati tudi izvajanje prisilnih ukrepov. Take oblike nadzora v drugih socialnovarstvenih zavodih (npr. domovih za ostarele) po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni mogoče zagotoviti.

13. Sprejeta odločitev je pojasnjena s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr ni.

14. Iz razlogov v točki 11 in 12 ter 3. točke izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sprejeti ukrep začasne narave (do sprostitve prvega prostega mesta v vrstnem redu sodnih sklepov pri sodno določenem socialnovarstvenem zavodu). Sklep je izvršljiv. Ker je dovolj jasno ugotovljeno in navedeno, da gre le za določitev nadomestnega varstvenega zavoda in ne za prisilno bolnišnično zdravljenje, je odločitev o odrejenem trajanju, oprta na strokovno mnenje izvedenca psihiatrične stroke, glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera pravilna in skladna z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr. Pritožbeno naziranje o zmotni uporabi 52. člena ZDZdr je po povedanem neutemeljeno.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sklep je pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjen z uveljavljanimi kršitvami in napakami, niti s tistimi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 142. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS št. 16/2019. 3 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS št. 77/2008 s spremembami. 4 Shizopatska motnja, duševne in vedenjske motenje zaradi uživanja heroina, sindrom odvisnosti, zloraba več nedovoljenih psihoaktivnih snovi in disocialna osebnostna motnja. 5 Na svoje najbližje – mamo – je nanašalen, ima vidne in slušne halucinacije imperativne vsebine; zaradi nasilnega vedenja je bil do konca novembra 2021 v zaporu; po prihodu na prostost mu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja materi, ki se je bila kljub temu zaradi življenjske ogroženosti spričo njegove agresivnosti prisiljena izseliti iz svojega stanovanja; udeleženec uničuje njeno stanovanje in premičnine v njem, ogroža okolico – ugotovljena je potencialna splošna ogroženost zaradi možnosti požara. 6 Tako VSRS v II Ips 51/2019, 25. 4. 2019, točka 33 in 34. 7 Primerjaj VSRS II Ips 51/2019, VSL I Cp 1432/2019 z dne 31. 7. 2019, VSL II Cp 1257/2021 z dne 5. 8. 2021.