Jedro

Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi, iz katerih je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da ni dvoma, da je obtoženka v trgovini vzela stvari (oblačila in peno za lase) z namenom, da si jih protipravno prilasti; da pa ni dovolj dokazov za zaključek, da naj bi obtoženka zatem, z namenom, da ukradene stvari obdrži, zoper prodajalko uporabila silo. Obtoženka je z namenom tatvine v trgovini vzela stvari, jih odnesla iz trgovine ne da bi jih plačala ter zatem zunaj trgovine, ko jo je prodajalka prijela, slednjo brcala in ugriznila v roko. Pravilno je sodišče prve stopnje, ob kritični oceni izpovedbe prodajalke ocenilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da je obtoženka silo uporabila zato, da bi ukradene stvari obdržala, temveč zato, da bi prodajalki pobegnila. Obtoženka je prodajalki torbico skušala izročiti zato, da bi ji ušla, vendar pa je prodajalka, ki je obtoženko prijela in držala, hotela tako torbico kot obtoženko, ki se je med vsem dogajanjem držala za železno zaščitno ograjo.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ.

Obtoženki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; v plačilo pa ji je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obtoženkina zagovornica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe državne tožilke.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga ugoditev pritožbi.

Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je obtoženka (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpdobijane sodbe in navedb državne tožilke v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva primerno obrazložilo. Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi, iz katerih je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da ni dvoma, da je obtoženka v trgovini vzela stvari (oblačila in peno za lase) z namenom, da si jih protipravno prilasti; da pa ni dovolj dokazov za zaključek, da naj bi obtoženka zatem, z namenom, da ukradene stvari obdrži, zoper prodajalko (A. L.) uporabila silo. Prodajalka A. L. je bila kot priča zaslišana v preiskavi osem mesecev po dogodku. Na glavno obravnavo priča, kljub izkazanemu vabilu, ni pristopila in je bila njena izpoved v soglasju s strankami prebrana (člen 340/II ZKP), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor ne sledi pravni opredelitvi kaznivega dejanja iz obtožnice, pričo neposredno zaslišati na glavni obravnavi. Ob oceni zagovora obtoženke in izpovedbe prodajalke A. L., kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ni dvoma, da je obtoženka z namenom tatvine v trgovini vzela stvari, jih odnesla iz trgovine ne da bi jih plačala ter zatem zunaj trgovine, ko jo je prodajalka prijela, slednjo brcala in ugriznila v roko. Pravilno je sodišče prve stopnje, ob kritični oceni izpovedbe prodajalke (l.št. 25-29), ocenilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da je obtoženka silo uporabila zato, da bi ukradene stvari obdržala, temveč zato, da bi prodajalki pobegnila. Iz izpovedi prodajalke A. L. ki se, kot to izhaja iz njene izpovedi, že ob zaslišanju nekaj mesecev po dogodku, točnega zaporedja in vseh podrobnosti ni mogla spomniti, izhaja, da ji je torbico (v kateri so bili v trgovni ukradeni predmeti) obtoženka skušala izročiti, po prodajalkini presoji verjetno zato, da bi ušla, vendar pa je prodajalka, ki je obtoženko prijela in držala, hotela tako torbico kot obtoženko, ki se je med vsem dogajanjem držala za železno zaščitno ograjo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je ocena dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve o poteku dogodkov prepričljiva, zato pritožba državne tožilke dokazne ocene, ki je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazložena, ne more omajati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženke, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.