Jedro

Presoja, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je odvisna od obstoja subjektivne in objektivne identitete tožbenega zahtevka. V skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZPP sicer res postane pravnomočen le izrek sodbe (odločitev o tožbenem predlogu), vendar je treba upoštevati tudi dejansko podlago, na kateri temelji tožbeni predlog.

Drži, da je skupno premoženje nedeljiv materialno pravni pojem, kar pa ne pomeni, da v primeru, da v sodbi (kot v predmetni zadevi) ni upoštevan celoten obseg skupnega premoženja, ni dopustna (nova) tožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je polovica nepremičnin parc. št. 1522/17, 1522/16, 1522/15, 15222/14, 1522/13 in 1522/12, vse k.o. X, pri katerih je vknjižena lastninska pravica do ene polovice na M. P., skupna lastnina tožnika in prve toženke, na kateri je delež tožnika 40%, delež prve toženke pa 60% in da se vknjiži na polovičnem lastniškem deležu drugega toženca lastninska pravica za tožnika do 40/100 oziroma napram celoti do 4/20, drugi toženec pa ostane vknjižen do 6/20. Hkrati je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.340,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo sta se pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njunih navedb in dokaznih predlogov. Dokazno bi moralo oceniti listine, ki sta jih predložila, in v posledici lastne dokazne ocene odločiti o utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zavzema stališče, da je v zadevi I P 759/2003 sodišče že odločilo o celotnem skupnem premoženju, saj ima lahko ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot, ki tvorijo skupno premoženje bivših izvenzakonskih partnerjev, zaradi morebitnega različnega prispevka k nastajanju posameznega segmenta skupnega premoženja, za posledico dodelitev posameznih stvari, ki ne bi bila v skladu s potrebami pravdnih strank, njihovimi upravičenimi interesi in nameni posameznih stvari. V oporo temu stališču se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009. S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 759/2003 z dne 20. 6. 2008, ki je postala pravnomočna 17. 2. 2009 in izvršljiva 30. 4. 2009, je bilo o zahtevku tožnika za pridobitev lastninske pravice na parc. št. 1522/2 vl. št. 697 k.o. X že pravnomočno odločeno. Tožnik ne more začeti nove pravde o nepremičnini, o kateri je bilo že odločeno. Dejstvo, da je prišlo do delitve parc. št. 1522/2 vpisana v vl. št. 697 k.o. X in so iz nje nastale nove parcele, glede na to, da je bila poočitev delitve parcele 1522/2 vpisana v zemljiško knjigo že 13. 8. 2003, torej že več mesecev pred vložitvijo tožbe, ki jo je tožnik vložil 10. 12. 2003, tožniku ni moglo in smelo ostati neznano. Zmota tožnika, na katero se sklicuje, ni opravičljiva, saj je postopek v zadevi I P 759/2003 tekel pred sodiščem pet let. Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo, s katero ščiti tožečo stranko, ki v postopku I P 759/2003 ni bila dovolj skrbna, preseglo okvir nepristranskega sojenja in se postavilo v vlogo njenega pooblaščenca. Podano je neskladje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj bi ju moral tožnik pozvati pred pravdo z vsebinsko določenim pozivom za priznanje deleža na skupnem premoženju na vtoževanih parcelah. Tak poziv je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Nista dala povoda za tožbo, zato je sodišče nepravilno odločilo, da sta vse stroške dolžna plačati na podlagi 155. člena ZPP.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so potrditvi pritožnika v tem, da sodišče ni upoštevalo njunih navedb in dokaznih predlogov (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in da je podano neskladje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, „saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami v spisu (14. točka oziroma 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožnika uveljavljata neobrazloženo. Drugih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

6.Odločilno vprašanje, ki v pritožbi ostaja sporno, je, ali gre v zadevi za že pravnomočno odločeno zadevo (res iudicata) in sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ne bi smelo odločati. Pritožnika v pritožbi vztrajata, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 759/2003. 7.Presoja, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je odvisna od obstoja subjektivne in objektivne identitete tožbenega zahtevka. V skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZPP sicer res postane pravnomočen le izrek sodbe (odločitev o tožbenem predlogu), vendar je treba upoštevati tudi dejansko podlago, na kateri temelji tožbeni predlog.

8.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v predmetni zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, ker je (že) tožbeni predlog v obeh zadevah različen. Odločitev je oprlo na naslednja dejstva, ki sicer med strankama niso bila sporna, (1) da sta toženca sklenila darilno pogodbo 28. 5. 2003, katere predmet je bila lastnina na polovičnem solastninskem deležu darovalke na nepremičnini parc. št. 1522/2 vl. št. 697 k.o. X, (2) da je bil z darilno pogodbo polovični solastni delež na tej nepremičnini prenesen v last drugega toženca, (3) da se je parc. št. 1522/2 delila in je bila poočitev delitve vpisana v zemljiško knjigo 13. 8. 2003, kar je pred vložitvijo tožbe tožeče stranke z dne 10. 12. 2003 v zadevi I P 759/2003, (4) da je bila nepremičnina parc. št. 1522/2 razdeljena 11. 9. 2006 na parc. št. 1522/2, 1522/12, 1522/13, 1522/14, 1522/15, 1522/16 in 1522/17, (5) da se je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 759/2003 z dne 20. 6. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3470/2008 z dne 17. 9. 2009 na polovičnem solastnem deležu toženca na parc. št. 1522/2 k.o. X vknjižila lastninska pravica na tožnika do 2/10, delež toženca pa je ostal vknjižen do 3/10 in (6) da se omenjena sodba nanaša le na parc. št. 1522/2 in ne na druge parc. št., ki so z delitvijo nastale iz prej enotne parc. št. 1522/2 k.o. X. 9.Zavzeto stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Sodišče prve stopnje je vsestransko pretehtalo obstoj subjektivne in objektivne identitete tožbenega zahtevka in prepričljivo obrazložilo svoje stališče. Pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvoma.

10.V predmetni zadevi se, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, razlikujeta že tožbena predloga. V zadevi I P 759/2003 je bilo ugotovljeno, da predstavlja skupno premoženje polovica nepremičnine parc. št. 1522/2 k.o. X, v predmetni zadevi pa, da predstavlja skupno premoženje polovica nepremičnin parc. št. 1522/17, 1522/16, 1522/15, 1522/14, 1522/13 in 1522/12, vse k.o. X. Ob neprerekanem dejstvu, da se je prvotna parc. št. 1522/2 delila in da je do delitve te parcele prišlo že pred zaključkom zadeve I P 759/2003, je jasno, da se je sodba I P 759/2003 z dne 20. 6. 2008 lahko nanašala le na od prvotno enotne parcele oddeljen del, torej na novo parc. št. 1522/2 k.o. X, čemur pritožnika sicer obrazloženo niti ne ugovarjata. S sodno odločbo je namreč zajeto pravno stanje, kakršno je bilo ob koncu obravnave. Za povrh pa je bila v postopku I P 759/2003 tudi v dejstveni podlagi parc. št. 1522/2 k.o. X opredeljena v naravi le kot „stanovanje v hiši ...“. V izreku sodbe je navedena parcelna številka in tudi vložna številka (vl. št. 697 k.o. X) (1), zato ni dvoma, da se sodba lahko nanaša (le) na novo nastalo parc. št. 1522/2 in ne tudi na druge dele prvotne parcele. Sicer pa med strankama tudi ni bilo sporno, da je na podlagi sodbe I P 759/2003 prišlo do vpisa tožnikovega solastnega deleža (le) na (novonastali) parc. št. 1522/2 k.o. X. 11.Neutemeljeno je tudi stališče pritožnikov, da je sodišče prve stopnje s sodbo I P 759/2003 odločilo o celotnem skupnem premoženju, ker je skupno premoženje nedeljiv materialni pojem in ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Drži, da je skupno premoženje nedeljiv materialno pravni pojem, kar pa ne pomeni, kot si očitno zmotno razlagata pritožnika, da v primeru, da v sodbi (kot v predmetni zadevi) ni upoštevan celoten obseg skupnega premoženja, ni dopustna (nova) tožba. Celovitost obravnavanja skupnega premoženja je predvidena zaradi določitve deleža na celotnem skupnem premoženju, kar potrjuje tudi sodna odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009 (2), na katero se sklicujeta pritožnika. Pritožnika se nanju sicer sklicujeta v oporo trditvi, da je bilo s sodbo I P 759/2003 že zajeto vse skupno premoženje, za kar pa v omenjeni sodbi vrhovnega sodišča ni podlage.

12.Za presojo pravnomočno razsojene stvari ni pomembno, zakaj v postopku I P 759/2003 po razdelitvi prvotno enotne parcele 1522/2 k.o. X ni prišlo do prilagoditve tožbenega zahtevka novonastali situaciji. Pritožbeno sodišče zato na pritožbeno razlogovanje o tem, da pooblaščencu tožeče stranke dejstvo delitve ni moglo in ni smelo ostati neznano in da zmota, na katero se je tožnik skliceval, ni opravičljiva, ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Posledično pa se mu tudi ni treba opredeliti o pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje o tem vprašanju.

13.Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki upošteva uspeh v pravdi (tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel) in ima podlago v določbi prvega odstavka 154. člena ZPP in ne v 155. členu ZPP, kot navajata pritožnika. Za pritožbeno stališče, da je vsebinsko določen poziv tožnika, da mu toženca priznata delež na skupnem premoženju na parcelnih številkah vtoževanih s tožbenim zahtevkom, procesna predpostavka za vložitev tožbe, v določbah ZPP ni podlage. Le v primeru pripoznave tožbenega zahtevka, za kar pa v predmetni zadevi ne gre, se v skladu z 157. členom ZPP presoja, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali ne (pritožbena trditev, da toženca nista dala povoda za tožbo in je zato nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta dolžna tožniku stroške povrniti).

14.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

15.Toženca s pritožbo nista uspela in do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožnika za odgovor na pritožbo, glede na v pritožbi še sporno vprašanje, pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

(1) Z Zakonom o zemljiški knjigi (Uradni list R. S., št. 25/2011; ZZK-1), je bil črtan prvotni 180. člen ZZK-1, ki je določal, da se vsaka nepremičnina vpiše v svoj zemljiškoknjižni vložek.

(2) V njej je navedeno, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pri tem vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju.