Jedro

V položaju, ko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti analizira v dokaznem postopku izvedene dokaze in napada dokazno presojo, ni mogoče sklepati, da navaja obstoj okoliščin in dejstev, ki bi ustvarjala dvom, da bi lahko predlagani in neizvedeni dokaz imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 192/2003 z dne 22.9.2006 obsojene M.Š., I.F. in G.R. spoznalo za krive kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jim izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo vsakemu kazen sedem mesecev zapora ter preizkusne dobe dveh let. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obsojenci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnine: obsojeni M.Š. 80.000 SIT in obsojena I.F. ter G.R. vsak po 60.000 SIT. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da so obsojenci nerazdelno dolžni plačati oškodovancu 800.000 SIT iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter 100.000 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, in sicer v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo, s presežkom v višini 700.000 SIT pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 15/2007 z dne 16.1.2008 zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojencev kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da so obsojenci dolžni plačati povprečnine, in sicer obsojeni M.Š. 500 EUR, obsojena I.F. in G.R. pa vsak po 300 EUR.

2. Zagovornica obsojenega I.F. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču zahteva trditve v zvezi z zavrnitvijo dokaza, da se opravi ogled kraja dejanja, ne obrazloži glede tega, kako naj bi kršitev pravice obrambe vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zahteva vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niti neposredno niti posredno. Podan tudi ni dvom o tem, da je sodišče imelo dovolj dokazne podlage za odločitev brez izvedbe predlaganega in zavrnjenega dokaza. Te ocene ne morejo omajati navedbe zahteve o tem, kakšna naj bi bila pravilna dokazna vrednost izpovedb posameznih prič.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu I.F. in zagovornici. Slednja v izjavi vztraja pri navedbah zahteve in predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi.

5. Po navedbah zahteve je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, da se opravi ogled kraja inkriminiranega dogodka. Po stališču vložnice zahteve je ogled narekovalo dejstvo, da je verodostojnost prič, na katerih temelji obsodilna sodba, močno omajana. Predvsem velja to za izpovedbi prič D.D. in oškodovanega D.T. Izpovedbi sta neskladni oziroma si nasprotujeta, oškodovanec pa je med postopkom tudi spreminjal svojo izpovedbo.

6. V izpodbijani pravnomočni sodbi je obrazložena zavrnitev dokaznega predloga za opravo ogleda kraja inkriminiranega dogodka. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz vsebine oškodovančeve izpovedbe in izpovedb prič ter predloženih fotografij in sklepalo, da je s temi dokazi v zadostni meri razjasnjeno, kje in na kakšen način je bilo storjeno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala navedeno odločitev sodišča prve stopnje ter ocenilo, da obrazložena zavrnitev dokaznega predloga obrambe ne pomeni zatrjevane kršitve. Kot je razvidno iz obrazložitve, ki se nanaša na s pritožbo uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pri presoji vprašanja, ali je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico obrambe, izhajalo iz odločilnih dejstev in ocene dokazov, na podlagi katerih so bila ta dejstva ugotovljena.

7. Glede na že ustaljeno ustavno in sodno prakso sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni in obramba mora njihov obstoj ter pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, le v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti, kot sledi iz vsebine njene obrazložitve ter povzetka v zaključku, nakazuje na vprašljivost verodostojnosti izpovedb prič, na katere je sodišče oprlo krivdni izrek. Slednje je po njenem stališču narekovalo sodišču prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza. Nasprotna tej trditvi je dokazna presoja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, z njo pa soglašalo tudi pritožbeno sodišče. S sicer obširnimi navedbami, s katerimi zahteva analizira izvedene dokaze, predvsem izpovedbi oškodovanca in priče D.T., v bistvu v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V takem položaju ni mogoče sklepati, da zahteva navaja obstoj okoliščin in dejstev, ki bi ustvarjala dvom, da bi lahko predlagani in neizvedeni dokaz imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega I.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).