Jedro

S tem ko se zagovornik ne strinja z zaključki o obstoju utemeljenega suma, uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenega S.K. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo zagovornika osumljenca je zunajobravnavni senat istega sodišča s sklepom z dne 8.11.2005 zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil zagovornik osumljenca odvetnik G.G. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutnih kršitev in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Irelevantne so namreč navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da utemeljen sum ni dokazan, ker naj bi S.K. ne bil pri nobenem od kaznivih dejanj zasačen, saj je preiskovalni sodnik za vsak posamezni očitek izčrpno navedel dokazne vire, iz katerih je pravilno zaključil, da je za vsa posamična očitana dejanja utemeljen sum izkazan, izhajajoč predvsem iz odrejenega ukrepa prisluškovanja osumljenčevim telefonskim pogovorom, iz česar izhaja ne samo sum, da so bila dejanja storjena, temveč tudi njegova vloga pri dejanjih. Glede na organiziranost in kontinuirano ponavljanje kaznivih dejanj pa je očitno, da gre pri osumljencu za kriminal kot način življenja, to pa so tiste okoliščine, zaradi katerih je ukrep pripora sorazmeren tudi nevarnosti, ki jo osumljenec predstavlja na prostosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 420. člena ZKP). Drugi odstavek navedenega sklepa pa izrecno prepoveduje vložitev tega izrednega pravnega sredstva zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker zagovornik, kakor na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, v svoji vlogi izpodbija obstoj utemeljenega suma, saj meni, da okrožno državno tožilstvo utemeljenega suma ni uspelo dokazati, torej vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga, ki ga zakon za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne predvideva. Res je sicer, da je obstoj utemeljenega suma bistveni predpogoj za odreditev pripora, vendar pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obstoj utemeljenega suma ugotovljen in obširno obrazložen, navedeni so tudi dokazi in okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni K. storilec tega kaznivega dejanja. Če se zagovornik s temi zaključki sodišča ne strinja, pa kot je bilo že povedano, uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena.

Enako velja tudi glede zagovornikovih pomislekov o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (s tem, ko poudarja osumljenčevo dosedanjo nekaznovanost) ter glede izražanja dvomov v podano sorazmerje med posegom v osumljenčevo svobodo ter težo kaznivih dejanj, oziroma ugotovljeno stopnjo nevarnosti za zdravje in življenje ljudi (s tem, ko opozarja na okoliščino, da je podana ustrezna skrb za varnost in zdravje pribežnikov ter da je šlo v obravnavanih primerih le za manjšo partijo nenevarne droge - konoplje). Sodišče je namreč vse te okoliščine presojalo, preden je sprejelo odločitev, da je to sorazmerje podano, potrebno pa je še poudariti, da je trditev v zahtevi, da gre pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ le za manjšo količino nenevarne droge, protispisna, saj naj bi osumljeni K. poleg večje količine konoplje prodal tudi 110,72 g heroina.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podane v uvodu navedene kršitve določb ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena predvsem zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (člen 425 ZKP).