Jedro

Denarna odškodnina je odmerjena v naslednji višini: telesne bolečine 4.500.000,00 SIT, strah 500.000,00 SIT, zmanjšana življenjska aktivnost 4.000.000,00 SIT skaženost 400.000,00 SIT.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom prisodilo tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 8.400.000 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in za premoženjsko škodo 170.967 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik hudo poškodoval kot sopotnik v prometni nesreči dne 22.7.1994, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da je tožnik soodgovoren za škodo, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni vedel za vinjenost zavarovanca tožene stranke.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama - tožnikovi tako, da je zvišala odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.000.000 SIT, toženkini pa samo v izreku o stroških. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo. Potrdilo je prvostopenjsko ugotovitev, da tožnik ni vedel, da je voznik K. vinjen. Nadaljnji ugovor, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, pa je štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto.

Potrdilo je tudi prvostopenjsko odločitev o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, razen za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za kar je zvišalo odškodnino od 3.500.000 SIT na 4.500.000 SIT. Potrdilo je tudi odločitev, da tečejo zamudne obresti od nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 4.200.000 SIT. Podrobno opisuje poškodbe, potek zdravljenja z vsemi hudimi zapleti, bolečine, druge neprijetnosti, strah, posledice in skaženost ter v zvezi s tem duševne bolečine, ki mu jih takšno stanje prizadene. Meni, da je utemeljena celotna uveljavljana odškodnina. Zavzema se za priznanje zamudnih obresti od l4. dne po tem, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek. Meni, da bi moralo sodišče določno pojasniti, kako je pri odmeri odškodnine upoštevalo šestletno dobo od nesreče do sodbe. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi in prisodi tožniku še nadaljnjih 300.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.9.1996 dalje, zamudne obresti od zneska 9.400.000 SIT za čas od 14.9.1996 do 14.7.2000 in nadaljnjo odškodnino po subsidiarnem zahtevku v znesku 4.200.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.7.2000 dalje ter naloži toženi stranki vse pravdne stroške.

Tožena stranka pa izpodbija obsodilni izrek za 6.900.000 SIT (v navedbi vrednosti spornega predmeta na revizijski stopnji) oziroma za 5.900.000 SIT (v revizijskem predlogu), uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče zavrne tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 5.900.000 SIT. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v razlogih o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni naveden noben predpis. Vztraja pri ugovoru deljene odgovornosti in se v zvezi s tem zavzema za drugačno oceno dokazov. Meni, da uveljavljana okoliščina, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, ni pritožbena novota. To namreč izhaja iz kazenskega spisa, na katerega se je tožena stranka ves čas sklicevala. Meni, da je prisojena bistveno previsoka odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode. Nasprotuje tudi zamudnim obrestim za premoženjsko škodo.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da zadene del odgovornosti za škodo tožnika samega, ker se je vozil z voznikom, ki je bil pod močnim vplivom alkohola, in ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Prvi ugovor utemeljuje s svojim prikazom dejanskega stanja in z zavzemanjem za tako oceno dokazov, ki bi to potrdila. S tem posega v dejanske ugotovitve, kar pa na revizijski stopnji ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede uporabe varnostnega pasu meni, da njeno sklicevanje na kazenski spis zadostuje in da zaradi tega pritožbena navedba, da tožnik ni bil pripet, ni nova. To ne drži. Dokazni predlog, da se pregleda kazenski spis, brez navedbe, kaj naj bi se s tem dokazom ugotovilo, ne pomeni, da je tožena stranka pravočasno, v postopku na prvi stopnji, navajala to okoliščino kot razlog za tožnikovo soodgovornost. Stranka mora namreč navajati dejstva, na podlagi katerih uveljavlja svoje predloge. K tem navedbam pa mora predlagati dokaze. Dokazni predlog brez navedbe, kaj naj bi predlagani dokaz potrdil, ne pomeni, da je stranka ravnala v skladu z 286. členom ZPP, ki časovno omejuje pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Stranka, ki je v postopku na prvi stopnji sicer predlagala izvedbo kakšnega dokaza, ni pa navedla, katero dejstvo naj se s tem potrdi, ne more v pritožbenem postopku uspešno uveljavljati, da dejstvo, ki ga doslej ni navedla, nanj pa se nanaša predlagani dokaz, ni novo (337. člen ZPP). Zato je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je štelo navedbo o neuporabi varnostnega pasu za novo in zato v pritožbenem postopku nedovoljeno (337. člen ZPP).

Višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo izpodbijata obe stranki: tožeča se zavzema za višjo odškodnino, tožena pa za nižjo. Pri tem obseg škode med strankama ni sporen, to na revizijski stopnji tudi ne more biti, ker gre za dejanska vprašanja. Določitev odškodninskega zneska za posamezne oblike nepremoženjske škode na podlagi ugotovljenih dejstev pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava in zato predmet revizijskega preizkusa. Tožnikove poškodbe, trajanje zdravljenja s hospitalizacijo in intenzivnim zdravljenjem ter reanimacijo, šest operacij, drugi boleči (katetri, drenaže, umetno dihanje in drugo) in škodljivi (RTG slikanja) posegi, telesne bolečine in ostale neprijetnosti, trajanje in intenzivnost strahu, posledice v telesni in duševni sferi ter skaženost in duševne bolečine v zvezi s tem, so podrobno opisane v obeh izpodbijanih sodbah in v vlogah pravdnih strank, temeljijo pa na dveh izvedenskih mnenjih, zdravstveni dokumentaciji in tožnikovi izpovedi. Zato ni potrebno tega ponovno podrobno navajati. Ugotovljeno je, da je tožnik pretrpel zelo hude, smrtno nevarne poškodbe, ki so terjale takojšnjo medicinsko pomoč, da mu je bilo mogoče rešiti življenje. Tožnik je prestal hude in dolgotrajne telesne bolečine in te so deloma ostale trajne. Pretrpel je tudi zelo hude neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem in to več operacij, dreniranje poškodb, intubacijo, kateter in drugo. Vse to ga upravičuje do ustrezne denarne odškodnine (200. in 203. člen ZOR), ki jo je sodišče druge stopnje določilo z zneskom 4.500.000 SIT. Gre za visok znesek, ki pa je utemeljen zaradi navedenih hudih in dolgotrajnh bolečin ter raznovrstnih nevšečnosti in tudi zaradi bodočih bolečin ob upoštevanju tožnikove mladosti. Po presoji revizijskega sodišča je ta odškodnina skladna z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V sodni praksi se za to obliko nepremoženjske škode redko dosodi odškodnina v takšni višini, vendar ugotovljena dejstva o pretrpljenih in bodočih bolečinah ter o mučnem in dolgotrajnem zdravljenju takšno odškodnino upravičujejo. Nasprotna zahtevka strank, ki se zavzemata za višjo oziroma nižjo odmero, nista utemeljena.

Odškodnina za strah (200. člen ZOR) v znesku 500.000 SIT je utemeljena, glede na ugotovljen hud sekundarni strah. Zavzemanje tožene stranke za nižjo odškodnino ni utemeljeno, enako pa velja za nasprotno stališče tožeče stranke, h kateremu je treba pripomniti, da primaren strah ni bil ugotovljen.

Tožnik je zaradi posledic poškodb prizadet v vseh življenjskih aktivnostih: zmanjšana je njegova delovna sposobnost in sposobnost za šport, omejen je v družabnem življenju in trpi težave pri učenju ter pri umskem delu sploh. Pri tem je tožnika poškodba doletela že pri 19 letih. Vendar po ugotovitvah izvedencev prizadetost, ki se sicer izraža na vseh področjih udejstvovanja, ni zelo velikega obsega.

Sodišče ugotavlja na podlagi izvedenskih mnenj 25-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Pri takem stanju stvari in ko je del posledic v obliki bodočih telesnih bolečin, ki tožniku nedvomno omejujejo življenjske aktivnosti, upoštevan pri odškodnini za bodoče telesne bolečine, je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 4.000.000 SIT (200. in 203. člen ZOR) utemeljena.

Tožniku je bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 400.000 SIT (200. člen ZOR). Po poškodbi, operacijah in drugih zdravniških posegih, tudi od preležanin, so mu ostale brazgotine. Te sta sodišči prve in druge stopnje ocenili kot skaženost, kar ga upravičuje do odškodnine za duševne bolečine, ki jih prestaja zaradi tega. Vendar ne gre za hudo skaženost. Brazgotine so v večjem delu skrite pod obleko in tudi sicer niso tako moteče, da bi bila utemeljena višja odškodnina. Za znižanje, za kar se zavzema tožena stranka, pa tudi ni razlogov.

Postopek v tej zadevi je od vložitve tožbe do sodbe prve stopnje trajal tri leta. Dokazni postopek je bil razmeroma obsežen.

Postavljena sta bila dva izvedenca in razjasniti je bilo treba vprašanje sokrivde. Sodišči prve in druge stopnje sta pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevali tudi čas čakanja na denarno odškodnino. To je v skladu s sodno prakso, ki je bila povzeta v načelno pravno mnenje iz leta 1987. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi morali sodbi številčno prikazati znesek, ki ji je bil priznan na tej podlagi. Gre za eno od okoliščin, ki vpliva na določitev višine odškodnine, je pa noben predpis ne določa kot samostojno podlago za odškodnino. Pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva sodišče različne okoliščine: objektivne (npr. obseg in vrsta poškodb) ter subjektivne (vpliv individualnih lastnosti oškodovanca na občutenje posledic poškodbe). Te okoliščine so od primera do primera različne in vplivajo na vsakokratno določitev odškodnine. Ta pa mora vendarle biti v mejah, ki jih za podobne primere določa sodna praksa. Nobene od okoliščin, ki vsaka zase in v celoti skupaj vplivajo na odločitev o višini odškodnine, ni mogoče posebej številčno izraziti. To velja tudi za upoštevanje časa čakanja na prisojo odškodnine. Enako dolg čas čakanja ne vpliva vedno enako na višino odškodnine. Pomembno je tudi, katera od strank je povzročila dolgotrajnost postopka, kako so se med tem spreminjale splošne razmere in podobno. Skratka, zahteva tožeče stranke, da bi moralo sodišče konkretno obrazložiti, v kakšnem znesku je upoštevalo posamezeno okoliščino, ki sicer vpliva na višino odškodnine, ni utemeljena.

Tožeča stranka navaja številne in tehtne razloge za spremembo sodne prakse v zvezi s prisojo zamudnih obresti. Ti in še nadaljnji razlogi so bili upoštevani pri sprejemu načelnega pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 (Pravna mnenja Vrhovnega sodišča št. I/2002). Vrhovno sodišče je vezano na sprejeto načelno pravno mnenje (110. člen Zakona o sodiščih) in zato že iz tega razloga ne more ugoditi revizijskemu predlogu tožeče stranke, da bi ji priznalo zamudne obresti od prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred izdajo sodbe prve stopnje. Vsebinske razloge za priznavanje zamudnih obresti od sodbe prve stopnje dalje je pravilno navedlo sodišče druge stopnje in jih ni treba ponavljati. Pomembno pa je opozoriti, da ustaljene sodne prakse ni mogoče spreminjati od primera do primera. Spremeniti jo je mogoče samo na tak način, da velja za vse enake primere, da je sprememba vnaprej znana in obrazložena in da je na ta način zavarovana enakost strank. Vrhovno sodišče je sodno prakso v zvezi s prisojo obresti spremenilo z navedenim načelnim pravnim mnenjem z veljavnostjo za vse ter z vsebinsko in časovno opredelitvijo, ki je v tem mnenju obsežena.

Obresti za premoženjsko škodo so v izpodbijani sodbi določene v skladu s 324. členom ZOR. Revizija tožene stranke glede tega ni utemeljena.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila na obeh stopnjah prisojena na podlagi 200. in 203. člena ZOR. Čeprav v sodbi druge stopnje to ni izrečno navedeno, je odločitev jasna in sta navedena člena citirana na drugem mestu v sodbi. Zato izostanek navedbe členov pri tej obliki nepremoženjske škode sicer pomeni pomanjkljivost v obrazložitvi, vendar ne bistveno, ker ni vplivala na odločitev in tudi sicer ni onemogočila preizkusa sodbe.

Glede na navedeno reviziji nista utemeljeni. Uveljavljanih revizijskih razlogov ni, prav tako ne razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).