Jedro

Kriterijev iz 1. do 4. točke 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti pri sojenju sodnik, dodeljen na Ustavno sodišče, že pojmovno ne more izpolniti. Tožena stranka s svojim stališčem uvaja pogoj za hitrejše napredovanje na položaj višjega sodnika svétnika, ki ga zakon ne določa, in takšno napredovanje v nasprotju z določbami ZSS omogoča le sodnikom, ki opravljajo sodniško delo. Ne gre torej za strožja merila vrednotenja sodnikovega dela pri vsebinskem napolnjevanju pojma nadpovprečnosti pri tovrstnem napredovanju, temveč za pogoj, ki je, ko gre za sodnika, dodeljenega na Ustavno sodišče, nemogoč. Drugačna obravnava dodeljenih sodnikov pa iz določb zakona o kriterijih za izbiro in napredovanje sodnika in o postopku ocenjevanja sodniškega dela, ne izhaja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta št. 2/11-23 z dne 13. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodni svet je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog predsednice Upravnega sodišča za hitrejše napredovanje tožeče stranke na položaj višje sodnice svetnice. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožeča stranka na sodniško mesto višje sodnice na Upravnem sodišču RS izvoljena 2. 12. 2004. Sodniško službo je nastopila na Ustavnem sodišču RS, kamor je bila za čas od 14. 12. 2004 do 14. 12. 2007 in nato do 15. 12. 2010 dodeljena z odločbo Sodnega sveta. Po odločbi Sodnega sveta z dne 1. 4. 2010 je dodelitev tožeče stranke na Ustavno sodišče prenehala z dnem 30. 4. 2010, tako da je bila s 1. 5. 2010 premeščena na Upravno sodišče. Istega dne je Sodni svet odločil tudi, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje ter se od 14. 12. 2007 do 31. 12. 2007 uvrsti v plačilni razred 3,14, od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2009 v 50. plačni razred in od 1. 7. 2009 dalje v 51. plačni razred. Iz obrazložitve nadalje sledi, da tožeča stranka po dokončni oceni sodniške službe Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 9. 2010 izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, vendar pa Sodni svet na oceno ni vezan, saj ima pri odločanju o napredovanju določeno polje proste presoje. Pri predlaganem napredovanju morajo biti vsi kriteriji iz drugega odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) izpolnjeni na ravni nadpovprečnosti. Takšno napredovanje je namenjeno sodnikom, ki imajo dolgoletne sodniške izkušnje in pri svojem delu dosegajo rezultate, ki so že na meji izjemnosti. Hitrejše napredovanje na položaj svetnika višjega sodišča je primerljivo z najvišjo obliko napredovanja na določenem sodniškem mestu, to je z napredovanjem v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Upoštevaje navedeno in pomen napredovanja na položaj svetnika, je ključno izkazovanje kriterijev iz 1. do 4. točke 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti pri sojenju. Ocena Personalnega sveta se ne nanaša na sojenje, temveč na delo tožeče stranke pri Ustavnem sodišču. Na podlagi nadpovprečnih rezultatov, ki jih tožeča stranka ni dosegla pri opravljanju sodniške službe, pa po presoji Sodnega sveta ni mogoče zaključiti, da izpolnjuje pogoje za predlagano hitrejše napredovanje na položaj svetnice višjega sodišča. Z odločbo št. 2/11-106 z dne 7. 4. 2011 je Sodni svet pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. Vztraja namreč pri oceni, da nadpovprečnost pri izpolnjevanju delovnih nalog, ki jo je tožeča stranka izkazala v času dodelitve na Ustavnem sodišču, ni zadosten temelj za zaključek o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje na položaj svetnice višjega sodišča. ZSS za hitrejše napredovanje v plačnem razredu in za hitrejše napredovanje na položaj svetnika višjega sodišča predpisuje nadpovprečno izpolnjevanje kriterijev strokovnega znanja, delovnih sposobnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešnost pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. V pristojnosti Sodnega sveta pa je, da pojem nadpovprečnosti vsebinsko napolni. Sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, ko njegovo delo odstopa od povprečnega dela primerljivega sodnika. Podatki o sodnikovem delu predstavljajo izhodišče, ki ga Sodni svet presoja s stališča prepoznavnosti; le v primeru, ko celota sodnikovega dela po kvaliteti in kvantiteti po ugotovitvi Sodnega sveta izstopa v tolikšni meri, da je sodnika mogoče oceniti kot boljšega od povprečja, so pogoji za hitrejše napredovanje izpolnjeni. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da so kriteriji za oceno izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje na položaj svetnika višjega sodišča enaki kriterijem za oceno izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje v plačnem razredu, izpolnjevanje katerih je bilo za tožečo stranko ugotovljeno z odločbo Sodnega sveta z dne 1. 4. 2010, pojasni, da merila s katerimi Sodni svet napolnjuje pojem nadpovprečnosti pri posameznih vrstah izrednih napredovanj, ne morejo biti enaka. Pri odločanju o napredovanju na podlagi 3. alinee tretjega odstavka 34. člena ZSS izhaja iz ocene personalnega sveta kot strokovnega mnenja o sodnikovem delu, pri čemer avtonomno ocenjuje sodnikovo delo po strokovnosti, delovnih sposobnostih, sposobnostih razreševanja pravnih vprašanj in drugih osebnih kvalitetah. Navedenima napredovanjema daje zakon različen pomen, kar je razvidno iz določbe 26. člena ZSS; na iztek triletnega obdobja je vezano le (hitrejše) napredovanje v plačnih razredih. Vsa hitrejša napredovanja, razen hitrejšega napredovanja v plačnem razredu, ter vsa napredovanja na višje sodniško mesto in v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ter napredovanja, ki so z njima primerljiva, so izvzeta iz avtomatizma 26. člena ZSS, s čemer daje zakon tudi hitrejšemu napredovanju na položaj svetnika višjega sodišča posebno težo. Razlikovanje je utemeljeno, saj so posledice napredovanj različne. Hitrejše napredovanje v plačnem razredu ima neposredne posledice v materialnem in socialnem položaju sodnika, napredovanje na višje sodniško mesto pa poleg tega še zapolnitev prostih sodniških mest na sodiščih višjega položaja in prevzem odgovornosti za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitev sodišč nižjega položaja, kar zahteva posebej visok nivo strokovnega znanja, delovnih sposobnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter uspešnosti pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Po pomenu sta z napredovanjem na višje sodniško mesto primerljivi napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ter hitrejše napredovanje na položaj svetnika višjega sodišča. Merila, po katerih vrednoti sodnikovo delo Sodni svet v postopkih odločanja o tovrstnih napredovanjih, so nujno strožja, zato ocena o nadpovprečnosti sodnika v postopku odločanja o hitrejšem napredovanju v plačnem razredu ne vključuje avtomatično ocene o njegovi nadpovprečnosti v postopku odločanja o hitrejšem napredovanju na položaj svetnika višjega sodišča. Položaj svetnika po določbi tretjega odstavka 27. člena ZSS pridobi višji sodnik pri tretjem napredovanju v višji plačni razred na istem sodniškem mestu. Daljše obdobje opravljanja sodniške službe zagotavlja zadostno strokovnost in učinkovitost sodnika, zato za napredovanje ni potrebna niti sodnikova nadpovprečnost. Očitki o različnem obravnavanju enakih položajev brez razumnega razloga so zato neutemeljeni. Neutemeljen pa je tudi ugovor zmotnega vrednotenja vsebine dela, ki ga je tožeča stranka opravljala na Ustavnem sodišču. Narava in vrsta dela, ki ga je opravljala na Ustavnem sodišču ne more predstavljati podlage za oceno sposobnosti, potrebnih za sojenje, kot nadpovprečnih. V času dodelitve strankam ni odgovarjala za sprejete odločitve. Kljub nedvomnemu (bistvenemu) intelektualnemu doprinosu k njihovemu oblikovanju je bila razbremenjena pritiska, ki je stalnica rednega sodnikovega dela. V pretežnem delu ocenjevalnega obdobja je bila dodeljena na Ustavno sodišče in zato preseganje pričakovanega obsega sodnikovega dela po 30. 4. 2010 odločitve ne spreminja.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je obrazložena s stališčem, po katerem dodeljeni sodniki ne morejo izkazati izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje na položaj svetnika. Tako stališče pa nima podlage ne v ZSS, ki določa kriterije za napredovanje, ne v kakšnem drugem zakonu. Po četrtem odstavku 71. c člena ZSS so dodeljenemu sodniku varovane vse pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom. To pomeni, da Sodni svet o napredovanju ne more odločati na podlagi omejitev ali dodatnih pogojev, ki jih ZSS ne določa. Kriterije določa 29. člen ZSS. Da bi na položaj svetnika lahko napredovali le sodniki z rezultati „na meji izjemnosti“, kot navaja Sodni svet, pa ne drži že zato, ker položaj svetnika pridobi višji sodnik pri tretjem „rednem“ napredovanju v višji plačni razred na istem sodniškem mestu (3. odstavek 27. člena ZSS) ne glede na to, ali je dosegel izjemne rezultate ali ne. Poleg tega so lahko sodniki po ZSS za izjemne rezultate nagrajeni z izjemnim napredovanjem. Tožeča stranka se sicer strinja, da mora ocenjevani sodnik za hitrejše napredovanje izkazovati nadpovprečno oceno po kriterijih iz prvih štirih točk prvega odstavka 29. člena ZSS. Ob izpolnjenih pogojih lahko napreduje v plačni razred, ki je po vrsti naslednji višji od plačnega razreda, na katerega bi napredoval redno, pri drugem napredovanju v višji plačni razred pa lahko napreduje na položaj svetnika. Napredovanje je torej v primeru hitrejšega napredovanja po 34. členu ZSS odvisno od tega, za katero napredovanje po vrsti gre. Za ocenjevanje izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje na položaj svetnika namreč niso predpisani drugačni kriteriji od tistih, ki veljajo za ocenjevanje izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje. Da zakon hitrejšega napredovanja dodeljenih sodnikov ne omejuje le na opravljanje rednega sodniškega dela, dokazuje tudi odločitev Sodnega sveta o tožničinem hitrejšem napredovanju v plačne razrede na podlagi rezultatov, ki jih je dosegla z delom na Ustavnem sodišču. Iz razlogov Sodnega sveta je sicer mogoče razumeti, da odklanja možnost hitrejšega napredovanja le na položaj svetnika, dopušča pa hitrejše napredovanje v plačnih razredih. Taka razlaga pa ni mogoča po nobeni izmed metod razlage, uveljavljenih v pravni znanosti, saj zakon za napredovanje na položaj svetnika ne določa drugačnega ocenjevanja. V izpodbijani odločbi Sodni svet ni navedel razlogov, zakaj rezultati, ki jih je tožeča stranka dosegla pri delu na Ustavnem sodišču, ne zadoščajo kriterijem iz 29. člena ZSS in zakaj kot podlago za ugotavljanje, ali so pogoji za hitrejše napredovanje izpolnjeni, ne more upoštevati ocene Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ki so sicer predvidene prav za oceno, ali sodniki izpolnjujejo pogoje za napredovanje (32. člen ZSS). Tožeča stranka sicer ne nasprotuje stališčem Sodnega sveta, ki jih ima o vsebini kriterijev po ZSS, ki morajo biti izpolnjeni za sodnikovo hitrejše napredovanje. Nezakonitost izpodbijane odločitve je namreč v tem, da Sodni svet ocene dela tožeče stranke po kriterijih ni opravil (ker je bila tožeča stranka pretežni del ocenjevalnega obdobja dodeljena na Ustavno sodišče). To pa pomeni, da o napredovanju ni odločal na podlagi zakonskih določb, na katere se sam sklicuje. Razlaga, po kateri je za hitrejše napredovanje treba opravljati sodniško delo, ker nobeno drugo z njim ni primerljivo, iz ZSS ne izhaja. Da je stališče Sodnega sveta, po katerem izkušnje sodnikov, dodeljenih na Ustavno sodišče, niso primerljive z izkušnjami sodnikov pri opravljanju sodniške službe, napačno, je razvidno tudi iz mnenja vrhovnega sodnika A.A., ki ga je tožeča stranka predložila Sodnemu svetu. Tožeča stranka zato meni, da izpolnjuje pogoje za napredovanje na položaj višje sodnice svetnice, kot to izhaja iz ocene sodniške službe Personalnega sveta Vrhovnega sodišča z dne 27. 9. 2010 in podatkov o njenem delu za čas od 14. 12. 2010, kot je navedeno v predlogu predsednice Upravnega sodišča. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, in odloči, da z dnem 14. 12. 2010 napreduje na položaj višje sodnice svetnice, podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Sodnemu svetu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti njihovega plačila dalje. Predlagani datum napredovanja utemeljuje s stališčem sodbe X Ips 1390/2004 z dne 23. 10. 2008. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Poudarja, da je Sodni svet pri odločanju o hitrejšem napredovanju v daljšem časovnem obdobju izoblikoval enotne kriterije za vrednotenje podatkov o delu sodnika in razlikovanje med povprečnim in nadpovprečnim sodnikom. Sodni svet delu tožeče stranke v času dodelitve na Ustavno sodišče ne odreka strokovnosti in odličnih delovnih rezultatov. Ne dvomi v visoko raven tožničinega strokovnega znanja, vendar pa priprava osnutkov odločb Ustavnega sodišča ne izkazuje v zadostni meri sposobnosti za sprejemanje pravilnih odločitev v omejenem časovnem okviru in pod bremenom polne odgovornosti. Ne sprejema pa tudi mnenja tožeče stranke o datumu napredovanja. Skladno s 26. členom ZSS pridobi sodnik pravico do hitrejšega napredovanja na položaj svetnika višjega sodišča z odločitvijo Sodnega sveta, da pogoje za hitrejše napredovanje izpolnjuje. Na podlagi navedenega tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je oceno sodniške službe personalni svet Vrhovnega sodišča izdelal na podlagi kriterijev iz ZSS in da torej strinjanje tožene stranke z nadpovprečnostjo izpolnjevanja kriterijev pomeni, glede na zakonsko ureditev napredovanja, strinjanje o izpolnitvi pogojev za hitrejše napredovanje na položaj svetnice višjega sodišča. Trditev, da je Sodni svet izvedel postopek ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti, v katerem je ocenil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje, pa ne drži. Sodni svet je namreč odločil na podlagi stališča, da izpolnjevanja kriterijev nadpovprečne uspešnosti sodnika ni mogoče doseči, če ne opravljaš sodniške službe, tj. če si dodeljeni sodnik. Tožena stranka ne pojasni, zakaj sposobnosti, ki se zahtevajo od namestnika generalnega sekretarja Ustavnega sodišča, ne bi mogle biti primerljive z zahtevanimi sposobnostmi sodnika, ki jih navaja v odgovoru na tožbo. Zahtevane sposobnosti sicer res niso istovrstne, so pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, vsekakor primerljive z organiziranjem dela pri sojenju. Primerljivost dela, ki ga je na Ustavnem sodišču kot dodeljena sodnica opravljala, je tožeča stranka skušala pojasniti v pritožbi, ko je prvič imela možnost izjaviti se o navedenem stališču Sodnega sveta. V ta namen je predložila tudi mnenje vrhovnega sodnika A.A., ki delo na Ustavnem sodišču dejansko pozna. Do tega mnenja pa se Sodni svet ni opredelil. Ne strinja se tudi s stališčem tožene stranke o datumu napredovanja.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka navaja, da Sodni svet odločitve v obravnavani zadevi ni sprejel na podlagi stališča, da sodnik v času dodelitve kriterijev strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter prispevka k odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov ne more izpolnjevati na ravni nadpovprečnosti. Vsakemu sodniku zakonodaja omogoča napredovanje; njegovo delo je zato treba vsebinsko presoditi. Vodenje postopka kot živega organizma predstavlja izhodišče vsebinske presoje; bistvo rednega sodniškega dela pa od sodnika zahteva sposobnost takojšnje reakcije, prilagajanje novim situacijam ter hitro sprejemanje vsebinsko utemeljenih odločitev. Sodni svet je delo tožeče stranke v času dodelitve na Ustavno sodišče ovrednotil po izvedenem postopku za oceno uspešnosti in strokovnosti; mnenje vrhovnega sodnika A.A. je predstavljalo pomembno podlago za ugotavljanje vsebine in oceno zahtevnosti sodničinih nalog. Na tej podlagi je zaključil, da je tožeča stranka v času dodelitve izkazala visoko strokovnost, potrebno za uspešno sodniško delo. Vendar pa zakon za hitrejše napredovanje na položaj svetnika višjega sodišča zahteva nadpovprečnost pri izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena ZSS. Obširna utemeljitev razlogov za oceno, da tožeča stranka potrebne nadpovprečnosti pri delu ni izkazala, je razvidna iz izpodbijanih odločb. Delovni rezultati nedvomno izkazujejo odgovornost in zanesljivost sodnice. Ni pa po mnenju tožene stranke mogoče spregledati, da je breme polne odgovornosti za sodničino delo prevzel ustavni sodnik. Zaključek, da sodnica izkazuje izpolnjevanje kriterijev v meri, potrebni za napredovanje na položaj višje sodnice svetnice, zato ni mogoč. Tožena stranka vztraja tudi pri stališču, da je napredovanje na položaj svetnika, skladno s sistematično in logično razlago ZSS, mogoče šele z dnem odločitve Sodnega sveta.

Tožba je utemeljena.

Nesporno med strankama je, da v postopku odločanja o napredovanju sodnika Sodni svet ni vezan na predlog personalnega sveta in da je v skladu z 28. členom ZSS dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev. Gre za pravno vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo I Up 533/2001 z dne 11. 4. 2002. Spora tudi ni, da mora Sodni svet pri tem ravnati po kriterijih, ki so določeni v 29. členu ZSS.

Sporno je na prvem mestu pravno stališče, ki ga v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavzame tožena stranka in po katerem morajo biti za hitrejše napredovanje na položaj višjega sodnika svetnika izkazani kriteriji iz 1. do 4. točke 29. člena ZSS na ravni nadpovprečnosti pri sojenju.

Stališče (v sodbi I Up 533/2001 z dne 11. 4. 2002), da se sodniško delo ocenjuje glede na strokovnost, delovne sposobnosti in osebne kvalitete, ki jih sodnik izkazuje s sodniškim delom, in da je napredovanje pravica, ki izhaja iz sodniškega dela, je Vrhovno sodišče zavzelo ob presoji uporabe določb 28. v zvezi s 105. členom ZSS in torej v zadevi, ki se od obravnavane v dejanskem in pravnem pogledu bistveno razlikuje.

Ker kriterijev iz 1. do 4. točke 29. člena na ravni nadpovprečnosti pri sojenju sodnik, dodeljen na Ustavno sodišče, že pojmovno ne more izpolniti, tožena stranka z navedenim stališčem uvaja pogoj za hitrejše napredovanje na položaj višjega sodnika svetnika, ki ga zakon ne določa. Hitrejše napredovanje na položaj višjega sodnika svetnika tako v nasprotju z določbami ZSS na podlagi izpolnjevanja predpisanih kriterijev omogoča le sodnikom, ki opravljajo sodniško delo. Ne gre torej za strožja merila vrednotenja sodnikovega dela pri vsebinskem napolnjevanju pojma nadpovprečnosti pri tovrstnem napredovanju, kot navaja tožena stranka, temveč za pogoj, ki je, ko gre za sodnika, dodeljenega na Ustavno sodišče, nemogoč.

Enako kot personalni sveti pri oceni sodniške službe je pri odločanju o napredovanju tudi Sodni svet v celoti vezan na kriterije, ki jih za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, določa ZSS (28. člen). Enako velja za hitrejše napredovanje. Drugačna obravnava dodeljenih sodnikov iz določb zakona o kriterijih za izbiro in napredovanje sodnika in o postopku ocenjevanja sodniškega dela, ne izhaja. Obenem pa njihovo enako obravnavo potrjuje tretji odstavek 35. člena ZSS, po katerem za sodnike, ki so dodeljeni na delo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v strokovno službo sodnega sveta, v center za izobraževanje in v ministrstvo, pristojno za pravosodje, oceno (iz 32. člena ZSS) izdela personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodelovanju s predstojniki teh organov. Enaka obravnava dodeljenih sodnikov končno izhaja tudi iz določbe 71.c člena ZSS, na katero utemeljeno opozarja tožeča stranka, in po kateri so dodeljenemu sodniku varovane vse njegove pravice do napredovanja.

Razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje različno obravnavanje hitrejšega napredovanja v plačnih razredih in hitrejšega napredovanja na položaj višjega sodnika svetnika, ne prepričajo. Predpisani kriteriji za ocenjevanje izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje so za obe vrsti hitrejšega napredovanja enaki. Sodišče se zato strinja s tožečo stranko, da je v primeru hitrejšega napredovanja po 34. členu ZSS vrsta napredovanja odvisna (le) od tega, za katero napredovanje po vrsti gre. Ob izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje lahko sodnik napreduje v plačni razred, ki je po vrsti naslednji višji od plačnega razreda, na katerega bi napredoval redno, pri drugem napredovanju v višji plačni razred pa lahko napreduje na položaj svetnika.

Navedba tožene stranke, da izpodbijane odločitve ni sprejela na podlagi stališča, da sodnik v času dodelitve kriterijev strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter prispevka k odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov ne more izpolnjevati na ravni nadpovprečnosti, je v nasprotju z razlogi izpodbijane odločbe, ki jim v razlogih odločbe o pritožbi pritrdi z dodatno obrazložitvijo standarda povprečnega sodnika, ki je podlaga za ugotavljanje nadpovprečnosti. Z vsebinsko enakimi razlogi pa tožena stranka utemelji tudi ugotovitev, da tožeča stranka nadpovprečnosti pri izpolnjevanju kriterijev, določenih v 29. členu ZSS, ni izkazala. Oceni personalnega sveta, da tožnica izpolnjuje vse kriterije iz 29. člena ZSS in izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti, nadpovprečno sposobnost razreševanja pravnih vprašanj in je nadpovprečno uspešna pri odpravi sodnih in preprečitvi zaostankov, ne sledi z utemeljitvijo, da se ocena ne nanaša na sojenje, temveč na delo sodnice na Ustavnem sodišču. Stališče je smiselno potrjeno z razlogi odločbe o pritožbi, po katerih narava in vrsta sodničinega dela na Ustavnem sodišču ne more predstavljati podlage za oceno njenih nadpovprečnih sposobnosti, potrebnih za sojenje.

Ker po navedenem izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi 32., 34. in 71.c člena ZSS, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo Sodnemu svetu v ponovni postopek. Primarnemu tožbenemu predlogu ni sledilo, saj za odločanje v sporu polne jurisdikcije podatki postopka ne dajejo zadostne podlage. Iz navedenega razloga sodišče ni presojalo stališč, ki jih stranki navajata o datumu napredovanja. V ponovnem postopku bo sodni svet pri odločitvi o napredovanju skladno s stališčem te sodbe upošteval kriterije in pogoje, ki so določeni v 29. členu ZSS.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je v zadevi odločalo na seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.