Jedro

Sodišče na sodbo o prekršku ni vezano v smislu 14. člena ZPP, saj je v skladu z navedeno zakonsko določbo vezano le na kazensko obsodilno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh tožniku plačati 1.450 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2006 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki plačati pravdne stroške v znesku 835,8 EUR, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil tožnik pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napačen in nedokazan je zaključek sodišča, da toženka cvetlični lonec glede na svojo starost in fizično sposobnost že težko premakne, kaj šele, da bi ga dvignila. Na naroku bi sodišče toženko moralo vprašati, kakšne so njene fizične sposobnosti, ne pa slediti splošno znanemu dejstvu, da so ljudje pri petinšestdesetih letih manj sposobni in ne zmorejo več dvigniti cvetličnega korita. S takšnim postopanjem je sodišče prekoračilo trditveno podlago in prekršilo določbe pravdnega postopka. Teža korita je bila od 5 do 10 kg, kar ni takšno breme, da ga toženka ne bi mogla dvigniti. Sploh pa je dvig cvetličnega korita do prsi treba razumeti v smislu, da je do prsi segal zgornji rob korita in, upoštevajoč, držo telesa pri dvigovanju korita. Veliko verjetneje je, da je do poškodbe prišlo na način, da je toženka cvetlični lonec spustila na tožnikovo nogo, saj na to kaže zaporedje dogodkov in dejstvo, da ni logično, zakaj bi tožnik sam od sebe postavil nogo in se samopoškodoval, po dogodku pa sam rekel toženki, da je to naredil. Toženka je namreč izpovedala, da dejansko sploh ni videla, da bi tožnik pod cvetlično korito postavil nogo, ampak ji je tožnik sam rekel, da je to naredil. Priča J. K. ni izpovedala le, da je toženka tožniku na nogo nekako postavila korito za rože, temveč je izpovedala tudi, da mu je korito na nogo postavila na silo. Navaja, da iz sodbe o prekršku, opr. št. 612/2006 z dne 22.11.2006, nedvomno izhaja, da se je toženka nedostojno vedla s tem, ko je tožniku rekla "ti men ne boš govoril, kaj bom imela pred hišo" in ko mu je na nogo spustila cvetlični lonec. Prekrškovna sodba je odraz dejanskega stanja, je pravnomočna in je ni mogoče zanikati. Toženka se zoper njo ni pritožila in je mandatno kazen tudi plačala, s čimer je konkludentno priznala svojo krivdo. Napačna je ocena sodišča, da sodba o prekršku temelji le na izjavi tožnika. Zagotovo je policija zaslišala tudi toženko, vendar se sodišče o tem, kaj je kdo izpovedal policiji in kdo je bil s strani policije zaslišan, ni prepričalo, saj je zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem policistov. Na podlagi izpovedi tožnika, priče J. K., izvedenskega mnenja in zdravniške dokumentacije je dokazano, da so tožniku zaradi ravnanja tožnice nastale poškodbe, zato je že na podlagi te ugotovitve jasno, da je temelj tožbenega zahtevka podan.

Pritožba ni utemeljena.

Glede nastanka škode je sodišče prve stopnje razpolagalo z dvema kontradiktornima verzijama dogodka. Po dejanskih trditvah tožbe je tožniku poškodbo povzročila toženka, ko mu je med prepirom na nogo vrgla cvetlični lonec. Po toženkinih dejanskih trditvah pa je tožnik v trenutku, ko je cvetlični lonec dvignila, da bi ga postavila nazaj na prejšnje mesto, pod cvetlični lonec postavil levo nogo, česar ni mogla predvidevati. V obravnavanem dogodku sta bila prisotna samo tožnik in toženka, ki sta o njem različno izpovedala. Prepričljiv je argument sodišča prve stopnje, da tožnikova verzija dogodka že glede na velikost in težo korita (5 do 15 kg) ni prepričljiva. Tožnik je namreč izpovedal, da je toženka korito dvignila vse do višine svojih prsi, tako da je mislil, da mu ga bo vrgla v glavo, potem pa ga je spustila na njegovo nogo. Pritožbena navedba, da naj bi tožnici do prsi segal le zgornji rob korita, pri tem pa je bila še v sklonjenem položaju, ki je običajen pri dvigovanju stvari, je pritožbena novota, ki je pritožba ne opraviči (337. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP). Tožnik je tudi izpovedal, da je bil sprva od toženke odmaknjen približno en meter, ko pa je ta dvignila korito, se je še nekoliko odmaknil, kar pomeni, da toženki korita v tem primeru ni bilo treba le dvigniti in spustiti (kot izpoveduje tožnik), temveč ga z višine svojih prsi še vreči proti tožniku. V tem je nelogičnost in nasprotje v tožnikovi izpovedi, ki jo izpostavlja že izpodbijana sodba. Ker je verodostojnost tožnikove izpovedi sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo, pritožba ne more uspeti z očitki, da ni logično, da bi se tožnik samopoškodoval in o tem še povedal toženki oziroma da je toženka kljub svojim letom fizično sposobna dvigati cvetlična korita. Toženkina izpoved, da je korito le nekoliko dvignila, da bi ga prestavila na prejšnje mesto, v tem trenutku pa je tožnik podstavil nogo, zato da bi ji preprečil prestavitev korita, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivejša od tožnikove. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, saj ni ugotavljalo konkretne fizične sposobnosti toženke, temveč je o njej le posplošeno sklepalo glede na toženkino starost. Sodišče prve stopnje namreč verodostojnosti tožnikove izpovedi ni ovrglo, ker bi zaključilo, da ta glede na starost in fizično sposobnost korito že težko premakne. Drži, da je priča J.K. izpovedala, da je toženka tožniku na silo postavila korito na nogo, vendar je ta priča le posredna priča, ki je izpovedala le tisto, kar ji je povedal tožnik, saj ob dogodku ni bila prisotna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi pomen sodbe o prekršku. Sodišče na sodbo o prekršku ni vezano v smislu 14. člena ZPP, saj je v skladu z navedeno zakonsko določbo vezano le na kazensko obsodilno sodbo. Utemeljeno je izpostavilo tudi okoliščino, da je bila sodba o prekršku izdana v skrajšanem postopku, na podlagi ugotovitev obdolžilnega predloga, ki pa je bil sestavljen le na podlagi izjave tožnika. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje glede tega, kaj je kdo povedal policiji in kdo je bil tam zaslišan, izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem policistov. Tožnik dokaznega predloga z zaslišanjem policistov ni substanciral v tej smeri. Izvedensko mnenje o mehanizmu nastanka poškodbe potrjuje zgolj to, da sta mogoči obe verziji dogodka in nobene ne izpostavi kot bolj verjetne.

Pritožbeno sodišče se tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da mu je škoda nastala na zatrjevan način oziroma da ni uspel dokazati protipravnega ravnanja toženke kot ene od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju OZ), glede katere je dokazno breme na tožniku. Glede na zgoraj obrazloženo nedvomno ni mogoče s prepričanjem zaključiti, da je tožniku škoda nastala na način, kot ga zatrjuje, torej s protipravnim ravnanjem toženke. Da lahko sodišče prve stopnje določeno dejstvo vzame v dejansko podlago sodbe, pa mora biti o njem prepričano. V nasprotnem primeru mora šteti, da ni resnično. Sodišče prve stopnje je zaradi nedokazanosti nedopustnega ravnanja toženke pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je izpodbijana sodba pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (165. člen ZPP).