Jedro

Vložitev intervencijske tožbe po 57. členu ZZZDR je bila nujna posledica pričetka izvršilnega postopka, da bo tožeča stranka lahko posegla na posebno premoženje prvega toženca kot dolžnika, zato gre šteti, da sta prvi toženec zaradi neplačila dolga, druga toženka pa zaradi podaje ugovora tretjega dala povod zanjo.

Druga toženka je, kljub trditvam, da je lastnica skupnega premoženja do polovice nepremičnine, pravilno lahko zahtevala ustavitev izvršbe na skupno premoženje v celoti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi tako, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi, v II. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.785,53 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 281,15 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 3. 6. 2019 izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških postopka tako, da je stroške v postopku izdaje zavarovanja z začasno odredbo v višini 1.442,03 priznalo tožeči stranki, stroške postopka na prvi stopnji pa prvemu tožencu v višini 342,60 EUR in drugi toženki v višini 67,32 EUR, skladno s 157. členom ZPP iz razloga, ker sta v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek pripoznala. Zato je tožeči stranki, glede na to, da je imel prvi toženec brezplačno pravno pomoč, naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 342,60 EUR v proračun (I. točka izreka), tožencema pa je po poračunu naložilo, da tožeči stranki povrneta stroške v višini 1.374,71 EUR (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka sklep izpodbija v I. točki v celoti, v II. točki pa v zavrnilnem delu iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter navaja, da morata biti za uporabo pravila po 157. členu ZPP kumulativno podana dva pogoja in sicer, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in da je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Drugi pogoj je bil v obravnavani zadevi nesporno izpolnjen. Glede prvega pogoja pa izpodbijani sklep sploh nima obrazložitve. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka kot upnica vodila izvršilni postopek zoper prvega toženca, ter da je druga toženka v tem postopku vložila ugovor tretjega, v katerem je zatrjevala, da jo je šteti za solastnico do polovice nepremičnine ter je bila napotena na pravdo, pri čemer je zahtevala ustavitev izvršbe na nepremičnino kot skupno premoženje v celoti. Glede na to, da je upnica ocenila trditve druge toženke o obstoju skupnega premoženja zakoncev kot verodostojne, je predlagala ustavitev izvršbe na nepremičnino in vložila intervencijsko tožbo, skladno s prvim odstavkom 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zato ni mogoče zaključiti, da toženca nista dala povoda za tožbo. Predvsem pa bi se druga toženka, ki je soproga prvega toženca, torej med njima ni konflikta interesov, lahko izognila pravdi tako, da bi v izvršilnem postopku podala ugovor tretjega le na polovico nepremičnine ter posledično vložitev tožbe ne bi bila potrebna. Tožeča stranka vztraja, da bi pravilna uporaba 157. člena ZPP morala pripeljati do odločitve sodišča, da sta ji toženca dolžna povrniti vse stroške postopka, tako za postopek zavarovanja z začasno odredbo, kot za glavni postopek na prvi stopnji. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremeni tako, da ji navedene stroške prizna, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženca pritožbene navedbe prerekata, predlagata njeno zavrnitev ter priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni razlog, da bi se druga toženka lahko izognila pravdnemu postopku tako, da bi v izvršilnem postopku podala ugovor tretjega in predlagala ustavitev izvršbe le na polovici nepremičnine, ne pa na celoti, ter da vložitev tožbe s strani tožeče stranke v tem primeru ne bi bila potrebna, je neutemeljena. Kot je tožeči stranki v izvršilnem postopku pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (sklep v prilogi A 6), se instituta skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev razlikujeta od instituta solastnine. Medtem ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem, niti na posamezni stvari, niti na premoženju. Upnik sme poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR, oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.1 Ni prerekano, da v obravnavanem primeru upnica posega na dolžnikov del skupnega premoženja. Ker do delitve v izvršilnem postopku ne more priti, tudi ni mogoče uporabiti zakonske domneve polovičnega deleža. Druga toženka je, kljub trditvam, da je lastnica skupnega premoženja do polovice nepremičnine, pravilno lahko zahtevala ustavitev izvršbe na skupno premoženje v celoti.

6. Ima pa pritožba prav, da morata biti skladno s 157. členom ZPP, če naj se tožena stranka izogne plačilu stroškov ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave, kumulativno podana oba pogoja, to je, da ni dala povoda za tožbo in da je tožbeni zahtevek pripoznala. Da sta toženca v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek pripoznala, kar je v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno ni sporno. A izpodbijani sklep nima razlogov o drugem pogoju, to je, da toženca nista dala povoda za tožbo. Ker gre za pravilno uporabo procesnega prava, je pritožbeno sodišče navedeno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno s 354. členom ZPP lahko saniralo samo brez pritožbene obravnave.

7. V sodni praksi je utrjeno stališče, da o povodu za tožbo govorimo takrat, ko tožnik lahko, ne glede na svoj materialnopravni položaj (utemeljenost njegovih materialnopravnih upravičenj), iz ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da mora za zaščito svojega položaja zahtevati sodno intervencijo.2 Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je v izvršilni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tožeča stranka kot upnica proti prvemu tožencu pričela izvršilni postopek zaradi izterjave posojila po kreditni pogodbi ... v višini 15.234,22 EUR ter nadalje, da je pridobila potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti (priloga A 2). Ker prvi toženec svojega dolga prostovoljno ni poravnal, je podan procesni položaj, ko je bila izvršba nedvomno potrebna in je prvi toženec kot dolžnik dal povod zanjo. Vložitev intervencijske tožbe po 57. členu ZZZDR je bila nujna posledica pričetka izvršilnega postopka, da bo tožeča stranka lahko posegla na posebno premoženje prvega toženca kot dolžnika, zato gre šteti, da sta prvi toženec zaradi neplačila dolga, druga toženka pa zaradi podaje ugovora tretjega dala povod zanjo. Navedbe v odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka neutemeljeno umaknila zahtevek za izvršbo, ter da bi lahko počakala, da se zaključi pravda na nedopustnost izvršbe, katero bi morala vložiti druga toženka, so neutemeljene. Na kakšen način bo tožeča stranka kot upnica prišla do končnega poplačila svoje terjatve, je prepuščeno njej. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da si je tožeča stranka z umikom izvršbe skrajšala pot za vložitev intervencijske tožbe, saj bi v nasprotnem primeru morala počakati na vložitev tožbe s strani druge toženke ter šele nato vložiti tožbo, pri tem pa ni imela nobenega zagotovila, da bi druga toženka, ki s prvim tožencem ni v konfliktu in nista razvezana, zahtevala tudi določitev deležev na skupnem premoženju, kot je neutemeljeno navedeno v odgovoru na pritožbo.

8. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče zmotno uporabilo 157. člen ZPP, saj kumulativno nista podana oba pogoja po tem členu. Navedeno pomeni, da je o stroških potrebno odločiti po splošnem načelu uspeha v pravdi tako, da gredo tožeči stranki vsi stroški iz postopka zavarovanja, kar pritožbeno ni izpodbijano, in stroški glavnega postopka na prvi stopnji. Stroški zavarovanja znašajo 1.442,03 EUR, pravdni stroški pa predstavljajo sodno takso v višini 1.449 EUR, nagrado za vložitev tožbe 1.200 točk, kar znaša 720 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR in 1 % od preostanka točk 1,2 EUR, skupaj 733,2 EUR. 22 % DDV na ta znesek znaša 161,03 EUR, stroški postopka na prvi stopnji 2.343,50 EUR, skupaj s stroški zavarovanja pa 3.785,53 EUR.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretje točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je I. točko izreka razveljavilo, saj tožeča stranka, ki je v pravdnem postopku v celoti uspela, prvemu tožencu oziroma zanj v proračun ni dolžna plačati ničesar, II. točko izreka pa je spremenilo tako, da je tožencema naložilo, da tožeči stranki povrneta vse zgoraj izračunane stroške postopka.

10. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji morata toženca povrniti tudi pritožbene stroške, kot jih je priglasila, in sicer 150 točk za pritožbo, kar znaša 90 EUR, materialni stroški znašajo 1,51 EUR, 22 % DDV na oboje 20,13 EUR, sodna taksa 78 EUR, skupaj 281,15 EUR. Toženca glede na to, da z odgovorom na pritožbo nista uspela, nosita svoje pritožbene stroške.

1 Sklep II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010. 2 VSRS sklep II Ips 302/2014 ter VSL sklepi I Cp 4635/2008, I Cp 1322/2012, I Cp 1356/2016, I Cp 423/2016, I Cpg 28/2016, I Cp 1999/2016, I Cpg 809/2016 in drugi.