Jedro

Tožnik je sicer izjavil, da s predlagano mejo ne soglaša, vendar pa ni pokazal svoje meje, četudi je bil opozorjen na posledice takega ravnanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo v postopku, ki ga je vodila po zahtevi stranke A.A., v katastrski občini ... kot urejeno evidentirala mejo parc. št. *126/2, ki jo je preoštevilčila v par. št. 1799, s sosednjimi parc. št. 1728, 1772, *123/1 in *126/3. V obrazložitvi je prvostopenjski organ pojasnil, da je postopek vodil na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Najprej je ugotovil, kdo so lastniki nepremičnin, ki so bile predmet postopka evidentiranja urejene meje. Dne 7. 5. 2015 je prvostopenjski organ izvedel mejno obravnavo, na kateri so se vse stranke strinjale s potekom predlagane meje, razen tožnika, ki je lastnik nepremičnin s parc. št. 1772 in *123/1 k.o. ... Ker z mejo ni soglašal, ga je geodet pozval, naj mejo pokaže, česar pa ni storil in je zato prvostopenjski organ, skladno z določbo 31. člena ZEN, štel, da s potekom predlagane meje soglaša. 2. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika potrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ najprej povzel potek postopka ter enako kot prvostopenjski organ ugotovil, da je bil tožnik na mejni obravnavi pozvan, naj pokaže potek meje, glede na to, da se s predlagano mejo ni strinjal, vendar pa tega ni storil, četudi je bil opozorjen na pravne posledice svojega ravnanja. Ocenil je, da je prvostopenjski organ zato pravilno presodil, da je za tožnika nastopila fikcija strinjanja s potekom meje, kot to določa ZEN. Menil je, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da mu geodet ni pokazal poteka meje po podatkih obstoječega zemljiškega katastra. Drugi odstavek 31. člena ZEN namreč določa, da geodet pokaže potek meje po podatkih zemljiškega katastra, kolikor tako zahtevajo lastniki nepremičnin, kar pomeni, da geodet nima dolžnosti, da bi to storil brez njihove zahteve. Drugostopenjski organ je še poudaril, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da se predlagana meja ne razlikuje od meje po zemljiškem katastru. Drugačne meje namreč niti ni dopustno evidentirati, pač pa jo je mogoče dokazovati le v sodnem postopku.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Navajal je, da je v postopku urejanja meje sodeloval in s predlagano mejo ni soglašal, prav tako pa je mejo tudi vsaj približno pokazal, četudi se v obrazložitvi navaja, da svoje meje ni pokazal in da se zato šteje, da s predlagano mejo soglaša. Tožnik ni strokovnjak in točnega poteka meje ni mogel pokazati, kar je geometru tudi povedal, opozoril pa ga je na nekatere znake v naravi, na primer star zid, ki razmejuje bivšo parc. št *123/1 k.o. ... Ta zid po stanju, kot ga je zarisal geometer, ne razmejuje več te parcele od parc. št. 1799 k.o. ..., pač pa je, glede na zarisano mejo, premaknjen v notranjost te parcele. Meritev je bila torej opravljena nenatančno in v škodo tožnika. Geometer je tudi ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 31. člena ZEN, saj tožniku pred meritvami ni pokazal poteka meje po podatkih iz zemljiškega katastra, četudi je to zahteval, saj bi v takem primeru lahko natančneje opisal potek meje in mejne točke. Tožnik je zato že v pritožbi predlagal, da se opravi ponovna meritev, ki naj upošteva podatke iz grafičnega in opisanega dela katastrskega operata, to pa naj geometer pred novo meritvijo tožniku predstavi, šele nato pa opravi izmero. Pritožba je bila zavrnjena z navedbo, da tega tožnik na mejni obravnavi ni zahteval, kar je srž problema, saj je to storil in tudi navedel, kje po njegovem mnenju meja poteka.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo poslalo tudi strankam z interesom, in sicer ..., torej vsem, ki so sodelovali v postopku evidentiranja urejene meje. Nihče od njih na tožbo ni odgovoril. K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

8. Po določbi 28. člena ZEN se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, so stranke v tem postopku. Zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je treba priložiti elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave (prvi odstavek 29.člena ZEN). Po določbi 30. člena ZEN pridobi geodetsko podjetje pred izvedbo mejne obravnave zemljiškokatastrske podatke in podatke o lastnikih parcel in drugih osebah, ki sodelujejo v postopku ureditve meje. Na mejno obravnavo mora vabiti lastnika parcele, katere meja se ureja in lastnike sosednjih parcel. Na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi, oziroma, če se meja, ki se ureja, njihovih parcel le dotika, opišejo točke, kjer se ta meja zaključi ali izjavijo, da meja, ki se ureja, ne posega na njihovo zemljišče (prvi odstavek 31. člena ZEN). Če lastniki parcel tako zahtevajo, jim mora geodet pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov. To lahko zahtevajo tudi, preden sami pokažejo mejo (drugi odstavek 31.člena ZEN). Če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in lastniki parcel iz prvega odstavka tega člena soglašajo o poteku meje, geodet pokazano mejo izmeri in jo prikaže v elaboratu ureditve meje kot predlagano mejo (četrti odstavek 31. člena ZEN). Kolikor lastniki s tem ne soglašajo, morajo pokazati svojo mejo. Če je ne pokažejo, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo (četi odstavek 31. člena ZEN). Na mejni obravnavi se vodi zapisnik, ki je sestavni del elaborata ureditve meje (prvi odstavek 32. člen ZEN).

9. Sodišče na podlagi podatkov iz upravnega spisa ugotavlja, da je prvostopenjski organ sporni postopek evidentiranja urejene meje izvedel na način, kot je opisan v prejšnjem odstavku. Postopek se je uvedel na zahtevo A.A., ki je predlogu priložil tudi elaborat ureditve meje. O uvedbi postopka so bili seznanjeni vsi lastniki sosednjih nepremičnin, tako tudi tožnik kot lastnik nepremičnin s parc. št. parc. št. 1772 in *123/1 k.o. ... Iz zapisnika o mejni obravnavi z dne 7. 5. 2015 izhaja, da je tožnik izjavil, da se s predlaganim potekom meje ne strinja, vendar pa, kljub temu, da je bil pozvan, naj pokaže potek meje, tega ni storil, četudi je bil opozorjen, da se bo v primeru, če tega ne stori, štelo, da se s predlagano mejo strinja. Tožnik se je nato v pisarni geodetskega podjetja ..., ki je vodilo postopek, sicer zglasil dne 12. 5. 2015 in takrat znova izjavil, da se s predlagano mejo ne strinja, vendar pa je bil še enkrat seznanjen, da je bil na mejni obravnavi pozvan, naj potek meje pokaže in da se v nasprotnem šteje, da se s predlagano mejo strinja.

10. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri odločitvi pravilno oprla na določbo četrtega odstavka 31. člena ZEN ter skladno s tem štela, da se je s predlagano mejo, ki je skladna s katastrskimi podatki, strinjal tudi tožnik. Ta je sicer izjavil, da s predlagano mejo ne soglaša, vendar pa ni pokazal svoje meje, četudi je bil opozorjen na posledice takega ravnanja. Tožnik je sicer v tožbi zatrjeval, da meje ni mogel pokazati, saj ni strokovnjak in je to geodetu tudi povedal, da pa je opozoril na nekatere znake v naravi. Sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa, zlasti iz zapisnika o mejni obravnavi, ki ga sicer tožnik ni podpisal, vendar pa nanj ni dal nobenih pripomb, razvidno, da po tem, ko je tožnik izjavil, da se z mejo ne strinja in bil pozvan, naj jo pokaže ter bil opozorjen na posledice svojega ravnanja, tega ni storil in je zato tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZEN utemeljeno štela, da se s predlagano mejo strinja.

11. Tožnik je v tožbi tudi zatrjeval, da mu geodet na mejni obravnavni ni pokazal poteka meje po podatkih zemljiškega katastra, četudi je to na mejni obravnavi zahteval. Sodišče ugotavlja, da je taka trditev tožbena novota, ki je v upravnem sporu ni dopustno upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je namreč v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajal le to, da geodet na mejni obravnavi ni pokazal poteka meje po podatkih zemljiškega katastra in je na to pritožbeno navedbo drugostopenjski organ tudi odgovoril skladno z določbo drugega odstavka 31. člena ZEN, torej, da geodet katastrsko mejo pokaže le, kolikor to zahtevajo lastniki nepremičnin. Šele v tožbi pa tožnik zatrjuje, da je na mejni obravnavi zahteval, da naj geodet mejo pokaže, ne da bi pojasnil zakaj te trditve ni navedel v pritožbenem postopku. Gre torej za tožbeno novoto, ki je v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.