Jedro

Sodišče se ne strinja s tožbenim razlogovanjem, da je epidemija COVID-19 (že sama po sebi) predstavljala višjo silo, zaradi katere je treba šteti, da pooblaščenec tožnika ni zamudil subjektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Ravnanje zastopnikov – strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, mora biti na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako je treba presojati tudi ravnanje pooblaščenca tožnika v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve (predloga) za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s plačilom pristojbine za vzdrževanje patenta za 11. leto. V obrazložitvi uvodoma povzema potek postopka v zvezi z odločanjem o veljavnosti patenta. Zaradi neplačila pristojbine za 11. leto (zamudne pristojbine za prepozno plačilo redne pristojbine) in po dodatnem šestmesečnem roku, danim z opozorilom, je toženka izdala odločbo z dne 3. 8. 2020 o prenehanju veljavnosti patenta, ki je bila tožniku vročena dne 16. 10. 2020. Tožnik je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil 20. 1. 2021, kar je dva dni prepozno glede na iztek trimesečnega subjektivnega roka za vložitev tovrstnega predloga. Toženka je na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) predlog kot prepoznega zavrgla.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Toženka pri presoji pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni upoštevala dejstva, da se tožnik ni seznanil z opozorilom z dne 17. 2. 2020 in z odločbo o prenehanju patenta z dne 3. 8. 2020 zaradi kriznih razmer v povezavi z epidemijo COVID-19. V decembru 2020 je tožnik želel plačati še 12. pristojbino za patent in takrat se je seznanil z zamudo. Subjektivni rok torej ni bil zamujen. Trdi, da je situacija v zvezi z epidemijo COVID-19 predstavljala višjo silo tudi v času vložitve zadevnega predloga. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik meni, da epidemija COVID-19 predstavlja višjo silo glede na uvrstitev epidemije med naravne nesreče po Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Opira se na datume, ko je bila v Republiki Sloveniji razglašena epidemija (12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in nato ponovno od 19. 10. 2020 do 15. 6. 2021). Zaradi epidemije in reorganizacije dela sta tako tožnik in njegov pooblaščenec imela težave z reorganizacijo dela, pooblaščenec pa celo z elektronskim dostopom in shranjevanjem dokumentov. Predlagal je, da sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči v zadevi, podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi. Nasprotuje tožnikovemu predlogu, naj sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Tožnik se šele v tožbi sklicuje na pričetek subjektivnega roka v decembru 2020, ko naj bi želel plačati 12. pristojbino. Glede teh navedb je tožnik prekludiran. V postopku pred toženko se je skliceval, da se je z odločbo o prenehanju patenta z dne 3. 8. 2020 in z opozorilom z dne 17. 2. 2020 seznanil 20. 10. 2020, 1 iz tožnikove izjave z dne 1. 9. 2021 in iz vročilnice pa izhaja, da mu je bila odločba o prenehanju patenta z dne 3. 8. 2020 vročena 16. 10. 2020. Tožnik ni izkazal skrbnega ravnanja po prvem odstavku 68. člena ZIL-1. Sicer pa so tožnikove trditve v zvezi z organizacijskimi in tehničnimi težavami neizkazane.

4. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še dodal, da je bila za oddajo zahteve za vrnitev v prejšnje stanje zadolžena bivša zaposlena pooblaščenca, gospa A., ki je dne 15. 1. 2021 prišla na delo, vendar so jo zaradi simptomov, podobnih virusu COVID-19, napotili domov. Na delo se je vrnila dne 20. 1. 2021, ko je predlog za vrnitev v prejšnje stanje oddala. To po mnenju tožnika predstavlja višjo silo.

5. Toženka je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo izpostavila, da je tožnik v svojih navedbah iz prve pripravljalne vloge prekludiran, saj le-teh ni navajal v upravnem postopku pred toženko. Poleg tega so nove trditve po mnenju toženke zaradi standarda dobrega strokovnjaka, ki bi mu moral slediti tožnikov pooblaščenec, tudi nerelevantne.

6. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju sprejelo sklep, I U 1692/2021 z dne 17. 1. 2023, da v zadevi sodi sodnica posameznica. Ocenilo je namreč, da so izpolnjeni pogoji za odločanje po sodniku posamezniku na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj gre v zadevi za zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ugovori, glede česar obstaja sodna praksa.

7. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 16. 2. 2023, na katero sta pristopili obe stranki. Stranki sta vztrajali pri svojih navedbah in dokaznih predlogih.

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v: zahtevo za vpis evropskega patenta, št. EP3190114 z dne 31. 1. 2020, potrdilo o plačilu 11. anuitete z dne 31. 1. 2020, odločbo, št. 31203-2036/2009-4 z dne 7. 2. 2020, opozorilo, št. 31203-2036/2009-5 z dne 17. 2. 2020, odločbo, št. 31203-2036/2009-6 z dne 3. 8. 2020, predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s plačilom 11. anuitete za patent P-200932036 EP3190114 z dne 20. 1. 2021, potrdilo o plačilu 11. anuitete z dne 13. 1. 2021, potrdilo o plačilu 12. anuitete z dne 13. 1. 2021 ter ostale listine v upravnem spisu.

9. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje, za zaslišanje pooblaščenca tožnika in toženke. Zavrnilo je tudi vpogled v izjavo prokuristke pooblaščenca ge. B. B. 10. Dokazne predloge tožnika za zaslišanje tožnika, njegovega pooblaščenca in toženke je sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče je zatrjevane trditve (kdaj je bil tožnik seznanjen z odločbo o prenehanju veljavnosti patenta in kdaj je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen, kar so dejstva, ki so pravno relevantna za ta primer) preverilo na podlagi listin spisa. Dokazni predlog za vpogled v izjavo prokuristke pooblaščenca ge. B. B. je sodišče zavrnilo kot prepoznega. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V tožbi mora tožnik navesti razloge, zakaj toži, in predložiti oziroma ponuditi dokaze za svoje trditve (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Tožnik je ta dokazni predlog podal po preteku tega roka, šele v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2021. 11. Tožnik zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjal. **K I. točki izreka**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi je predmet spora pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka je svojo odločitev utemeljila na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 68. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1).

14. Po prvem odstavku 68. člena ZIL-1 sme stranka v postopku pred Uradom iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je Urad zahteval v skladu s tem zakonom (v konkretnem primeru gre za plačilo 11. pristojbine za vzdrževanje patenta). Po drugem odstavku istega člena se zahteva za vrnitev v prejšnje stanje vloži v 3 mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je to zvedela. Hkrati z zahtevo je treba opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino. Po enem letu od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Po petem odstavku 68. člena ZIL-1 vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati zaradi zamude rokov za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje.

15. Med strankama ni sporno, da je tožnik po pooblaščencu vložil predlog (zahtevo) za vrnitev v prejšnje stanje dne 20. 1. 2021, kar je znotraj enoletnega objektivnega roka od zamude. Sporno pa je, ali je bil predlog vložen tudi znotraj trimesečnega subjektivnega roka.

16. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je subjektivni rok pričel teči s seznanitvijo tožnika z odločbo o prenehanju veljavnosti patenta z dne 3. 8. 2020, ki jo je tožnik prejel (kot izhaja iz vročilnice za to odločbo, ki se nahaja v upravnih spisih) dne 16. 10. 2020, ko je bila ta vročena tožnikovemu pooblaščencu. To izhaja tudi iz tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki se nahaja v upravnem spisu, potrjuje pa jo tudi Izjava tožnika z dne 1. 9. 2021. Tožnikovi navedbi, da je izvedel za zamudo z vročitvijo 20. 10. 2020 oziroma šele v decembru 2020, tako ne vzdržita. Trimesečni rok od seznanitve z odločbo je torej potekel dne 18. 1. 2021 (glede na to, da je bil dan 17. 1. 2021 nedelja), kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila toženka. Ker je tožnik predlog (zahtevo) za vrnitev v prejšnje stanje vložil dne 20. 1. 2021, je predpisani rok subjektivni zamudil. Za pravočasnost vložene zahteve (oziroma predloga) je namreč potrebno, da je vložena znotraj enoletnega objektivnega roka in trimesečnega subjektivnega roka. Ker slednji ni bil izpolnjen, je toženka ravnala pravilno, ko je zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZUP zavrgla.

17. Sodišče se ne strinja s tožbenim razlogovanjem, da je epidemija COVID-19 (že sama po sebi - op. sod.) predstavljala višjo silo, zaradi katere je treba šteti, da pooblaščenec tožnika ni zamudil subjektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Že v sodbi, I U 659/2009 z dne 8. 6. 2010 (ki so ji sledile še, I U 588/2012 z dne 20. 3. 2013, I U 193/2018 z dne 23. 5. 2019), se je naslovno sodišče postavilo na stališče, da mora biti ravnanje zastopnikov – strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako je treba presojati tudi ravnanje pooblaščenca tožnika v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve (predloga) za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče ne more sprejeti tožnikovih navedb (v točki IV. tožbe) o epidemiji COVID-19 kot upravičenega razloga za zamudo roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, saj bi ta kljub morebitnim organizacijskim in kadrovskim težavam moral ravnati s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in se tem težavam ustrezno prilagoditi na način, ki bi zagotovil spoštovanje rokov. Na drugačno odločitev v zadevi tako tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da bi toženka pri presoji pravočasnosti vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje morala upoštevati, da tožnik ni bil seznanjen z opozorilom z dne 17. 2. 2020 in odločbo o prenehanju patenta z dne 3. 8. 2020, saj gre v zadevi za vprašanje pravočasnosti vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ne za vprašanje utemeljenosti razlogov za zamudo plačila 11. anuitete. Enako zato tudi ne vzdrži navedba, da ne-seznanitev z navedenima dokumentoma izkazuje dejstvo o nameravanem plačilu za 12. anuiteto.

18. Z opisanim ravnanjem pa toženka tudi ni kršila 7. in 8. člena ZUP. Ne samo, da je tožnikov pooblaščenec prava uka stranka - odvetnik, je tudi vpisan v register zastopnikov pri toženki, torej gre za pravnega strokovnjaka za zastopanje ravno na tem področju - pravu intelektualne lastnine. Že zato do kršitve načela varstva pravic strank ni prišlo. Navedbe o kršitvi 8. člena ZUP pa so ostale na pavšalni ravni in jih sodišče že zato ne more obravnavati.

19. Z navedbami v zvezi z ravnanjem pooblaščenca tožnika oziroma njegove zaposlene pa je tožnik prekludiran. Tožnik je te navedbe namreč podal šele v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2021, kar je po preteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), v kateri mora tožnik navesti vse razloge, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Iz tožbe pa tudi ne izhaja, da bi se pred tem na to skliceval. 20. Razlogi za vrnitev v prejšnje stanje (ki jih tožnik navaja v V. točki tožbe) pa - kot že povedano - glede na predmet spora (pravočasnost vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje) niso relevantni, zato na pravilnost odločitve tudi ne morejo vplivati.

21. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče je odločilo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

23. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Pod točko II. Zahteve za vrnitev v prejšnje stanje je navedeno, da je stranka odločbo prejela 16. 10. 2020, pod točko IV. pa da se je imetnik z njo seznanil 20. 10. 2020.