Jedro

Iste razloge je v določenih primerih mogoče upoštevati tako pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 25.261,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov. Odločilo je o tem, da mora tožena stranka plačevati tožeči stranki mesečno rento iz naslova odškodnine za tujo pomoč v znesku 36.000,00 SIT od 1.12.2003 do 31.12.2006, od 1.1.2007 pa v znesku 150,22 EUR. Odločilo je o tem, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.778,96 EUR, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek se nanaša na odškodnino za škodo, ki je nastala tožniku, ko je bil poškodovan v prometni nesreči kot pešec. Pri odmeri odškodnine je bilo upoštevano, da tožena stranka za škodo odgovarja do 60 %.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe. Treba je le odgovoriti na pritožbene trditve k posamičnim točkam pritožbe.

K točki 1.: Pritožba navaja, da zapadlosti premoženjske škode ne gre enačiti z zamudo. Sodišče prve stopnje je napačno določilo obresti od zneska 52.648,91 SIT, ki predstavlja potne stroške, od 5.6.2002, ko naj bi bilo zdravljenje zaključeno. V tem delu so razlogi sodbe tudi sami s seboj v nasprotju, ker sodišče zaključuje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine šele 26.11.2002. Gornje ne drži. Ne gre za nasprotje v razlogih sodbe. To, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine 26.11.2002, sodišče prve stopnje ugotavlja v zvezi z nepremoženjsko škodo (list. št. 235). To, kar napada pritožba, pa ima značaj premoženjske škode. Obligacijski zakonik - OZ, ne določa izrecno, od kdaj tečejo zamudne obresti od denarne obveznosti, ki je enaka nedenarni premoženjski škodi, pa tudi ne glede denarne obveznosti za nepremoženjsko škodo. To sicer ureja pravno mnenje, ki ga je citiralo tudi sodišče prve stopnje (list. št. 235). Ko pa gre za situacijo, ko oškodovanec sam odpravi škodo in ko torej krije stroške v zvezi s tem, pa gredo zamudne obresti od plačila. Potni stroški, pa tudi popravilo zob, o čemer bo govor v nadaljevanju, spadajo v ta sklop. Tožena stranka je glede teh zneskov v zamudi od plačila glede na 165. člen OZ (odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode), dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ), enako 186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 1. odstavek 324. člena ZOR, če se upošteva 1060. člen OZ. Obresti iz naslova potnih stroškov so tako pravilno določene. Mogoča je celo razlaga, da v takem primeru oškodovanec zalaga svoj denar za stroške, ki jih ni bil dolžan sam kriti. Zato mu gredo zamudne obresti od dneva plačila tako kot prevzemniku naročila (analogna uporaba 1. odstavka 776. člena OZ v zvezi z 206. členom OZ, glej Komentar k 165. členu OZ, stran 934 Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, dr. D. J.P.).

K točki 2.: Pritožba trdi, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da je tožnik ob prometni nesreči 27.7.2001 pretrpel tudi poškodbo zob, zato naj bi sodišče prve stopnje ne bilo imelo podlage, da tožniku prisodi te stroške le na podlagi njegove izpovedbe. Ne glede na to pa je tožnik toženko seznanil z nastankom tega stroška šele v tožbi, zato ni podlage za zaključek, da mu gredo zakonske obresti od teh stroškov od 9.7.2003. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj šteje, da je tožnik plačal tudi ta znesek (list. št. 236). Ni odločalo zgolj na podlagi tožnikove izpovedbe, pa tudi sicer gre za dokazno oceno, v zvezi s katero pritožbeno sodišče nima pomislekov. Kolikor gre za obresti, pa veljajo enaki razlogi kot pod točko 1. K točki 3.: Pritožba navaja, da bi sodišče moralo priložiti izračun valorizacije tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Ker tega ni, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni torej jasno, kako je sodišče že izplačano odškodnino valoriziralo.

Ne gre za kršitev, ki jo zatrjuje pritožba. Preizkus je mogoč. Čeprav sodišče prve stopnje ni navedlo, kako ga je opravilo, pa tudi ni priložilo izračuna, pa preračun revalorizacije denarnih zneskov na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije pokaže, da je točen ( http://www.stat.si/indikatorji_preracun.asp

, glej prilogo).

K točki 4.: Pritožba se ne strinja z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zaključek sodišča je po mnenju pritožbe v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da skaženosti ni. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje iste razloge kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženost že upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Istih razlogov pa pri obeh primerih ni mogoče uporabiti.

Izvedenec je res ugotovil, da ni skaženosti v zvezi z brazgotino na levi goleni in mišično hernijo v sprednji loži (list. št. 181). Kot je mogoče razumeti razloge sodbe (list. št. 234), je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo tudi stanje leve goleni in mišično hernijo, vendar pa predvsem hojo z berglami, tresenje in spremenjeno govorico, kar izpostavlja tudi pritožba. Ali gre za skaženost, torej za spremembo oškodovančevega telesa, ki v okolju vzbuja pomilovanje ali pozornost, lahko sodišče tudi samo ugotovi, torej neodvisno od izvedenskega mnenja ali celo v nasprotju z njim. Gre namreč predvsem za odnos okolja do oškodovanca, pa tudi za odnos oškodovanca samega do spremembe. Ne gre torej za nikakršno kršitev, če je sodišče prve stopnje v zvezi s to vrsto škode prišlo do drugačnih ugotovitev kot izvedenec.

Kolikor gre za pritožbene trditve o tem, da enih in istih razlogov ni mogoče uporabiti pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. V določenih primerih je iste elemente mogoče upoštevati pri obeh vrstah odškodnine. Ni dvoma, da hoja z berglami, tresenje telesa pa tudi motnja govora vplivajo na življenjsko aktivnost in da tožnik zaradi tega trpi. Vse troje namreč predstavlja omejitve v življenju. Hkrati pa vse troje tudi vpliva na oškodovančev zunanji videz. Tako tudi glede tega ni dvoma, da tak človek najprej zbudi pozornost, nato pa tudi pomilovanje okolice, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Če bi pri skaženosti šlo le za upoštevanje tožnikovega subjektivnega občutka in vpliva skaženosti na njegovo psihično počutje, tedaj bi bilo morda res, da gre za škodo, ki je pokrita z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem, kakšna je reakcija okolja, gre torej za situacijo, ko je iste razloge mogoče uporabiti tako pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pri skaženosti (podobno tudi pravno mnenje VS RS z dne 18. in 19.6.1996, Pravna mnenja 1/96 stran 6). Uporaba 1. odstavka 179. člena oziroma 1. odstavka 200. člena ZOR je zato pravilna.

K točki 5.: Tu pritožba trdi, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka glede na objektivni kriterij, to je glede na prisojene odškodnine v podobnih primerih. To utemeljuje s tem, da je tožnik iz naslova invalidnine do izdaje sodbe že prejel skupaj 3.778,26 EUR in da bo iz tega naslova upoštevaje povprečno starost prejel še 23.100,00 EUR.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede višine odškodnine za to vrsto škode. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev prepričljivo utemeljilo. Katere podobne primere ima pritožba v mislih, ko se sklicuje na objektivni kriterij in na druge podobne primere, pritožba ne pove. Sklicevanje na invalidnino, ki jo je tožnik prejel, in na to, kar bo še prejemal, ne more biti odločilno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri te vrste odškodnine upoštevalo, da tožnik prejema invalidnino. Pritožbena trditev o tem, da jo bo prejemal vsaj do 70 leta, pa je povsem hipotetična. Odločitev je torej v skladu z 2. odstavkom 179. člena OZ oziroma 2. odstavkom 200. člena ZOR.

K točki 6.: Pritožba se ne strinja s tem, da je prispevek tožnika k nesreči le 40 %. Res je sicer, da je zavarovanka tožene stranke vozila prehitro. Vseeno pa je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je bila preglednost v smeri vožnje 30 m in da je na nastalo prometno situacijo takoj reagirala. Ne strinja se s tem, da bi zavarovanka morala računati s tem, da lahko kdo „skoči“ pred avto. To nasprotuje načelu zaupanja v cestnem prometu. Tožnik bi nesrečo lahko preprečil. Prispevek obeh udeležencev je enak. Odškodnina je zato previsoka.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je prispevek tožnika 40 %, je pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, sedaj 149. člen OZ), kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožene stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku. Gre torej le za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek tožnika po 3. odstavku 177. člena ZOR, sedaj 3. odstavek 153. člena OZ. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede višine tožnikovega prispevka. Ni se mogoče strinjati s tem, da je delež obeh, torej zavarovanke tožene stranke in tožnika, enak. Tožnikove kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne; vendar pa je kot že rečeno, odgovornost tožene stranke oziroma njene zavarovanke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da tudi zavarovanka tožene stranke ni ravnala v skladu s pravili: vozila je prehitro, čeprav ne bistveno, poleg tega pa bi morala računati na pojav pešcev. To, da je odgovorna objektivno, in da je bila poleg tega premalo skrbna, utemeljuje odločitev sodišča o tem, da je odgovornost tožene stranke 60 %.

K točki 7.: Pritožba napada tisti del odločitve, s katero je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo rento iz naslova tuje pomoči v znesku 150,22 EUR. Navaja, da bi sodišče moralo izplačevanje rente limitirati na višino zavarovalne vsote. Ne strinja se s tem, da toženka višini urne postavke za tujo pomoč (1.000,00 SIT) ni oporekala. Postavka je previsoka. Sodišče je zavzelo stališče, da gre za nečisto denarno terjatev. Zakonske zamudne obresti niso pravilno določene. Te terjatve se odmerjajo po cenah na dan izdaje sodbe in le od tedaj tečejo zamudne obresti. Sodišče bi moralo limitirati tek zamudnih obresti glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, na kar je tožena stranka opozorila. Glede na dvoumni odgovor ZPIZ z dne 5.12.2008, ki ga toženi stranki ni vročalo, ni preverilo, zakaj tožniku dodatek za pomoč in postrežbo ni bil priznan.

Vprašanje rente in vprašanje višine zavarovalne vsote je vprašanje spremenjenih razmer v smislu 175. člena OZ (prej 196. člen ZOR, glej tudi II Ips 563/96). Ko gre za višino urne postavke za tujo pomoč, pritožbeno sodišče nima pomislekov. V odgovoru na tožbo je tožena stranka škodi iz naslova tuje pomoči nasprotovala, češ da bi tožnik moral zahtevati dodatek za pomoč in postrežbo (list. št. 21), na glavni obravnavi 24.4.2006 pa je tožena stranka izjavila, da „ta škoda ni izkazana niti po temelju niti po višini“ (list. št. 51). Nasprotovala je torej na splošno, ne pa, da je urna postavka previsoka. Tudi sicer življenjsko izkustveno znesek 4,175 EUR na uro za to vrsto pomoči ni pretiran. Ni videti, zakaj bi ne imel pravice do tega zneska zaradi tega, ker mu pomoč nudi mati. Njegova pravica namreč ne more biti odvisna od osebe, ki mu pomoč nudi. To, da se denarna odškodnina za povrnitev nedenarne premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe, je točno. Vendar pa v tem primeru obresti pripadajo od zamude in ne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (glej pravno mnenje VS RS z dne 26.6.2002, Pravna mnenja 1/2002, stran 11). Odločitev o obrestih v tem delu je torej pravilna.

Omejitev obresti glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 ni bila potrebna. Obračun obresti, opravljen po programu, ki ga uporabljajo sodišča, pokaže, da na dan 22.5.2007 obresti od najstarejšega dolga še niso dosegle glavnice. Torej obresti niso dosegle glavnice tudi pri dolgu, ki je nastal pozneje. 22.5.2007 je namreč začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika-OZ-A, Ur. l. RS, št. 40-2169/2007. S to spremembo je bil črtan 376. člen OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ker torej tega dne obresti glavnice niso dosegle, tečejo naprej. Najstarejši dolg po izpodbijani sodbi prestavlja znesek 26.400,00 SIT od 31.3.2002. Na dan 22.5.2007 so znašale obresti 108,34 EUR, glavnica pa 110,17 EUR (glej prilogo).

Kolikor gre za trditev, da dopis ZPIZ z dne 5.12.2008 ni bil vročen toženi stranki, ni jasno, kam meri ta očitek. Tožena stranka je namreč soglašala, da sodišče pridobljene podatke lahko uporabi brez ponovnega naroka (list. št. 220). To, da ni bilo ugotovljeno, zakaj ni bil priznan tožniku dodatek za pomoč in postrežbo, pa ne pomeni nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik namreč za dodatek ni zaprosil. Glede tega v postopku ni bilo spora, saj je tako izpovedal sam tožnik, pa tudi toženka je to sprejela (list. št. 220).

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške: Tožena zato, ker v pravdi ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo (152. člen ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP).