Jedro

Odklonitev strokovnega izpopolnjevanja v disciplinsklem postopku tožniku ni bila očitana, ker iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka izhaja, da se izobraževanja 23.1.1997 in 4.4.1997 neupravičeno ni udeležil, vendar to še ne pomeni, da je izobraževanje odklonil. V postopku je bilo ugotovljeno nasprotno, da je tožnik kasneje nadoknadil zamujeno in opravil potrebno izobraževanje, ki ga zahteva delovni proces, kar pomeni, da tožnik izobraževanja ne odklanja.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 7.5.1997 in sklep komisije za ugovore in pritožbe tožene stranke z dne 3.6.1997, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi preklica pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo in mu izplača nadomestilo plače. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da bi bilo treba delavcu za očitano disciplinsko kršitev dokazati naklep. Zakon namreč določa, da zadošča vsakršna krivda, zato ni nobenega dvoma, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti. Sodišče ni jasno navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato ni razumljivo, zakaj je štelo, da tožnik očitanih kršitev ni storil. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje ali podredno, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo prizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizija sicer vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti nejasni, vendar revizijsko sodišče te kršitve ni ugotovilo. Obrazložitev izpodbijane sodbe je razumljiva, razlogi o odločilnih dejstvih pa so v njej jasno navedeni. Zato tovrstna revizijska graja ni sprejemljiva.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Na podlagi ocene dokazov izvedenih v postopku je logičen zaključek, da tožnika ni mogoče spoznati za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti neupravičene odklonitve strokovnega izpopolnjevanja, ki ga zahteva delovni proces po 16. točki 22. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Odklonitev strokovnega izpopolnjevanja v disciplinsklem postopku tožniku ni bila očitana, ker iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka izhaja, da se izobraževanja 23.1.1997 in 4.4.1997 neupravičeno ni udeležil, vendar to še ne pomeni, da je izobraževanje odklonil. V postopku je bilo ugotovljeno nasprotno, da je tožnik kasneje nadoknadil zamujeno in opravil potrebno izbraževanje, ki ga zahteva delovni proces, kar pomeni, da tožnik izobraževanja ne odklanja. Ker torej odklanjanja izobraževanja ni mogoče ugotoviti, ni možen zaključek o storjeni hujši kršitvi delovne obveznosti po 16. točki 22. člena kolektivne pogodbe. S tem brez dodatnega ugotavljanja možnosti oziroma oblik krivde odpade temelj za izrek disciplinskega ukrepa. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pri spornem odločanju, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča zaključuje, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).