Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je morala zaradi zahteve Računskega sodišča RS spremeniti sistemizacijo delovnih mest, tako da je namesto delovnega mesta „vodja tajništva generalnega direktorja“, na katerem je delala tožnica, ki ni bilo skladno z ZSPJS, sistemizirala delovno mesto „poslovni sekretar VI“. Zaradi ukinitve njenega delovnega mesta je bil podan utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je tožnica prejela odpoved s ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno, na novo sistemizirano delovno mesto.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da odpovedni razlog, naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2011, ni utemeljen ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za celotno obdobje veljavnosti in uporabe pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 mesečno obračunavati odškodnino v višini razlike v plači, ki bi jo tožeča stranka prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in dejansko obračunano bruto plačo ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlike v plači dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).
Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se s stališčem sodišča prve stopnje, ki je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ne strinja. Svojo odločitev je namreč oprlo na to, da tudi sprememba naziva delovnega mesta in sprememba višine plače predstavljata utemeljen poslovni razlog, ker gre za dve tako bistveni sestavini pogodbe, in da ne gre za enake pogoje, kot so bili določeni v prejšnji pogodbi o zaposlitvi, poleg tega pa je mnenja, da je tožena stranka morala spremeniti svojo veljavno sistemizacijo delovnih mest zaradi ugotovitev Računskega sodišča RS. Tako je po tožničinem mnenju napačno uporabilo materialno pravo, odločitev pa je tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso in sicer s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 514/2006 in Pdp 1463/2006. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred in po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 opravljala v celoti enako delo v istih prostorih z istimi delavci in istim nadrejenim. Tako v zvezi z njenim delom ni bilo nobenih sprememb. Dejansko je bil spremenjen le naziv delovnega mesta, kar je razvidno tudi iz opisa prejšnjega delovnega mesta „vodja tajništva generalnega direktorja“ in novega delovnega mesta „poslovni sekretar VI-tajništvo generalnega direktorja“, se je pa tožnici bistveno znižala njena plača, saj je bila po odpovedani pogodbi o zaposlitvi uvrščena v 31. plačni razred, po novi pa v 21 plačni razred oziroma z upoštevanjem napredovanj v 26 plačni razred. Po mnenju tožnice razlog za spremembe Pravilnika o sistemizaciji del sploh ni pomemben in ne more vplivati na utemeljenost odpovednega razloga. V konkretnem primeru je bila sprememba Pravilnika zgolj navidezna, saj tožnica še vedno opravlja isto delo, le da je plača nižja, kar pomeni, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razlog ukinitve delovnega mesta ne more biti le v tem, da se delavcu na ta način za enako delo bistveno zmanjša plača, ne preneha pa potreba po opravljanju dela. Tako je sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da je morala tožena stranka spremeniti veljavno sistemizacijo delovnih mest zaradi ugotovitev Računskega sodišča RS, da je imela napačno sistemizirana delovna mesta, neupravičeno. Poleg tega pa tožnica opozarja tudi na to, da se njena plača, v kolikor bi tožena stranka ravnala v skladu z ZSPJS ter v letu 2008 izvedla ustrezne postopke, ne bi znižala, saj 4. odstavek 49f. člena določa, da se javnemu uslužbencu, v primeru, da je primerljivi znesek plače, določen po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljale do začetka izplačila plač po tem zakonu, višji od primerljivega zneska plače, obračunanega v skladu s tem zakonom, obračuna plača po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljale do izplačila plač po tem zakonu in se ji plača tudi zaradi navedenega ne bi smela znižati.
Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe, saj je nova sistemizacija posledica revizije prehoda na nov plačni sistem v letu 2008 Računskega sodišča iz leta 2010. Tako opravljanje tožničinega dela pod pogoji iz že sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 zaradi zahtev Računskega sodišča ni bilo več mogoče. Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2011. Računsko sodišče RS je v letu 2010 pri toženi stranki opravilo revizijo poslovanja v delu, ki se nanaša na prehod na nov plačni sistem. Med drugim je ugotovilo, da tožena stranka v Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest ni uvrstila delovnih mest v skladu s Kolektivno pogodbo za raziskovalno dejavnost (v nad.: panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 45/1992 - 67/2008), ki je veljala za toženo stranko, ampak delovna mesta iz drugih kolektivnih pogodb. Zato je toženi stranki naložilo, da predloži odzivno poročilo, ki mora vsebovati izkaz popravljenih ukrepov in med drugim tudi odpravo neusklajenosti s panožno kolektivno pogodbo. Iz tega razloga je tožena stranka morala spremeniti in uskladiti Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest s panožno kolektivno pogodbo. V tej kolektivni pogodbi ni delovnega mesta „vodja tajništva generalnega direktorja“, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, ustrezno delovno mesto pa je bilo „poslovni sekretar VI“ s šifro J026004, zato je to delovno mesto sistemizirala v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest. S tem je odpravila napako, ki ji jo je med drugim očitalo Računsko sodišče RS v revizijskem poročilu. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je do ukinitve delovnega mesta, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, prišlo iz razloga, na katerega tožena stranka ni mogla vplivati. Poleg naziva delovnega mesta, pa se je spremenil – znižal tudi plačni razred. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zaradi zahtev revizijskega poročila Računskega sodišča RS prišlo pri toženi stranki do spremenjenih pogojev poslovanja, saj dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 ni bilo več mogoče opravljati, ker delovno mesto, na katerem je tožnica delo opravljala ni bilo sistemizirani skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in panožno kolektivno pogodbo. Iz tega razloga je prenehala potreba po delu, kot je bilo opredeljeno po tej pogodbi o zaposlitvi, kar pa je odpovedni razlog po 1. alinei 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Posledično temu, je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek tožnice.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena še dodaja: ZSPJS, ki ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju v 3. odstavku 3. člena določa, da se v pogodbi o zaposlitvi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Glede na to določbo tožena stranka ni smela tožnici določiti plače v nasprotju z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS in je bila dolžna odpraviti nezakonitosti, kot jih je ugotovilo Računsko sodišče v revizijskem poročilu. Delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi 1. 8. 2008, ni bilo sistemizirano skladno s Kolektivno pogodbo za raziskovalno dejavnost, ki za toženo stranko velja, posledično pa je bila tožnici tudi nezakonito določena višja plača. Tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso in sicer sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 514/2006 in Pdp 1463/2006, saj se ti ne nanašata na javni sektor, za katerega se uporablja ZSPJS. Sprememba Pravilnika o sistemizaciji del tako ni bila zgolj navidezna, kot to skuša prikazati pritožba, ampak so se s to spremembo zakonito sistemizirala delovna mesta pri toženi stranki in tudi zakonito določile višine plač zaposlenih delavcev in s tem tudi tožnice, saj tožena stranka ne sme mimo zakonskih določil niti sistemizirati delovnih mest, niti javnim uslužbencem izplačevati plače v drugačni višini.
Pritožbene navedbe, da se tožničina plača v primeru, če bi tožena stranka ustrezne postopke izvedla v letu 2008, ne bi smela znižati, pa so pritožbene novote, zato se pritožbeno sodišče do njih skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 286. člena istega zakona ne opredeljuje, saj tožeča stranka ni niti zatrjevala, da teh dejstev prej, brez svoje krivde ni mogla navesti.
Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče opredelilo, kot je že navedeno, le do tistih, ki bi lahko bile odločilne. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe.