Jedro

Odvetnik je upravičen do plačila za opravljene storitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 003 I 2003/13400 z dne 5.9.2003 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 1.580,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2002 dalje do plačila in v 3. točki izreka v znesku 122,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 351,97 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katere storitve so bile poplačane z zneskom 147.000,00 SIT, katerega je toženec tožniku nesporno plačal. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni ugotovilo, katere storitve so bile opravljene pred 25.8.1998. Pritožnik pojasnjuje, da je plačilo zneska 147.000,00 tolarjev predstavljalo avans za opravljene odvetniške storitve, toženec pa je storitve plačeval tudi sproti, vendar dokazil o plačilu ni shranjeval, saj ni mogel vedeti, da bo dokazila potreboval. Vsekakor bi bilo nelogično ravnanje tožnika, da bi dve leti opravljal odvetniške storitve, ne da bi mu toženec karkoli plačal. Pritožnik tudi meni, da tožnik ni upravičen do plačila tistih storitev, ki so bile po mnenju pritožnika opravljene nekvalitetno in jih je bilo potrebno zato popravljati. Zaračunane stroške iz naslova opravljenih posvetov in konferenc po mnenju pritožnika tožnik ni izkazal, saj le uradni zaznamki na ovitku spisa, katerega je predložil tožnik, ne zadoščajo za dokaz, da so bili takšni posveti in konference v tolikšnem številu tudi opravljeni. Tožnik bi moral pri vsakem posvetu narediti uradni zaznamek o tem, kaj je bilo predmet konference s stranko, saj bi le na ta način lahko dokazoval, da je bila ta storitev opravljena. Iz tega naslova je namreč tožnik zaračunal kar 850 točk. Isto velja za razna poročila, glede katerih pritožnik graja ravnanje prvostopnega sodišča, saj iz obrazložitve ne izhaja, katere posvete je vrednotilo z 10 točkami in katere s 50 točkami. Tudi strošek za plačilo teh storitev je po mnenju pritožnika nenormalno visok. Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo odvetniško nagrado za vloge v višini 50 točk, saj pritožnik meni, da bi to storitev lahko ovrednotilo le z 20 točkami. Pri oceni pravilnosti izpodbijane sodbe bi moralo sodišče upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik ob prvem pozivu zahteval plačilo zneska 382.000,00 SIT, s tožbo pa zahteva plačilo zneska 521.400,00 SIT.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteval je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča o obravnavanem spornem razmerju in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Med pravdnima strankama ni spora, da je toženec v mesecu juliju 1998 pooblastil tožnika kot odvetnika, da sproži ustrezne sodne postopke proti B. S. in K. T. d.o.o. M.. Tožnik je to tudi storil, saj je že 7.8.1998 vložil tožbo zaradi motenja posesti in predlog za izdajo začasne odredbe. Ob podpisu pooblastila je toženec plačal 35.000,00 SIT akontacije, nato pa na poziv tožnika z dne 25.8.1998, da je dolžan plačati za do tedaj opravljene odvetniške storitve še 112.000,00 SIT, dne 8.9.1998 plačal še navedeni znesek. Ali so bile odvetniške storitve, opravljene do 25.8.1998, pravilno obračunane v vrednosti 147.000,00 SIT, sodišču v okviru tega postopka ni bilo potrebno presojati, saj predmet spora ni vrednost teh storitev, pač pa storitev, opravljenih po 25.8.1998. Trditev toženca, da je nesporno plačani znesek 147.000,00 SIT predstavljal ne le plačilo za že opravljeno delo, pač pa tudi akontacijo za storitve, opravljene po 25.8.1998, je v nasprotju z dopisom tožnika tožencu z dne 25.8.1998 (priloga A3) in posledičnim ravnanjem toženca, ko je očitno soglašal s tožnikom, da že opravljene storitve predstavljajo vrednost 147.000,0 SIT, saj je poleg akontacije 35.000,00 SIT dne 8.9.1998 plačal še zahtevani znesek 112.000,00 SIT. Toženčeve trditve so v nasprotju tudi z njegovo izjavo, da je vse opravljene odvetniške storitve po 25.8.1998 plačeval sproti, vendar je izgubil potrdila. Če naj bi nesporno plačani znesek 147.000,00 SIT predstavljal plačilo že opravljenih storitev in akontacijo za bodoče storitve, je nelogična trditev toženca, da je vse storitve plačeval sproti. Če bi jih plačeval sproti kot trdi, pa je nelogično, da je le za štiri plačila hranil dokazila o plačilu, ostala dokazila pa naj bi zavrgel. Tudi okoliščina, da je le za tista plačila, glede katerih je toženec predložil dokazila, tudi tožnik na ovitku spisa zabeležil prejem denarja, kaže na prepričljivost tožnikove trditve, da drugih plačil ni bilo. Zakaj bi sicer tožnik tožencu izdal blagajniške prejemke, saj toženec ne trdi, da jih ne bi, na ovitku spisa pa bi evidentiral le nekatera plačila in ne vseh, če bi toženec plačeval storitve sproti. Dejstvo je, da vložitev tožbe in predloga za zavarovanje ter prve pripravljalne vloge, kar je tožnik storil pred 25.8.1998, predstavlja velik del stroška iz naslova odvetniške nagrade v pravdi, v kateri je tožnik zastopal toženca. Te storitve je toženec po tožnikovem obračunu plačal. V nadaljevanju postopka je tožnik opravil še številna druga opravila, ki pa vsaka zase, razen udeležbe na narokih, niso predstavljala velikega stroška. Zato je povsem logično, da od toženca ni zahteval sprotnega plačila za vsak posvet, dopis ali poročilo, pač pa je te storitve obračunal pozneje, ko je med njima prenehalo pooblastilno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnik upravičen do plačila za opravljene odvetniške storitve tako na podlagi sklenjene mandatne pogodbe kot določbe 3. odstavka 749. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je dokazal, katere storitve je opravil. Ker ima odvetnik pravico do plačila za svoj trud, torej ne glede na rezultat postopka, so neutemeljeni očitki, da nekaterih storitev ne bi bilo potrebno opraviti, zato tožnik tudi ni upravičen do nagrade. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pavšalnim očitkom toženca, da ni bilo opravljenih toliko posvetov, narejenih poročil in dopisov kot trdi tožnik, saj so vse storitve po datumih zaznamovane na ovitku spisa, ki ga je v zvezi s toženčevim primerom vzpostavil tožnik. Toženec svojih trditev ni konkretiziral niti z enim samim primerom, ko bi bila tožnikova evidenca napačna, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost tožnikove evidence. Nasprotno je toženec trdil, da dopisov in poročil ni dobil. Njegove trditve so se izkazale za neresnične, saj so storitve izkazane s predloženimi listinami. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ocena prvostopnega sodišča, da toženec razen plačil, ki so bila upoštevana v obračunu, ni dokazal, da bi poravnal še kaj več, zato je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev tudi o višini tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje iz tožnikove specifikacije opravljenih storitev upoštevalo le tiste, za katere je izkazano, da so bile opravljene in pri tem upoštevalo tedaj veljavno odvetniško tarifo. Trditev, da bi moral tožnik ob vsakem obisku toženca narediti uradni zaznamek, ni utemeljena, saj takšno ravnanje ni nikjer predpisano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je specifikacija storitev, ki se nanašajo na posvete, poročila in dopise pravilna. Iz specifikacije je mogoče ugotoviti, kateri posveti oziroma poročila so bili ovrednoteni z desetimi točkami in kateri s petdesetimi, zato so očitki o neobrazloženosti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje pa tožniku ni priznalo tistih zaračunanih storitev, za katere je ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen. Okoliščina, da je tožnik najprej zahteval plačilo zneska 382.000,00 SIT, s tožbo pa plačilo zneska 521.400,00 SIT, nima nobenega vpliva na odločitev, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeni del zahtevka zavrnilo in tožniku prisodilo celo manj kot je zahteval ob prvem pozivu.

Ker pritožba ni utemeljena, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem je ponovila že v postopku na prvi stopnji navajana pravna in dejanska naziranja o spornem razmerju, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. člen ZPP), zato jih tožnik nosi sam.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.