Jedro

Z izpodbijano odločbo se na pritožbo prevoznika ob upoštevanju obveznosti po že sklenjenih pogodbah tožeči stranki nalagajo ukrepi za vzpostavitev enakega obravnavanja prevoznikov v železniškem tovornem prometu. Ob upoštevanju določb 18.d člena ZZelP gre za upravno stvar, ki sodi v pristojnost tožene stranke kot regulatornega organa. V tem smislu zatrjevanega ničnostnega razloga sodišče zato ne ugotavlja. Ker gre za storitev, ki jo tožeča stranka kot izvajalec na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju odklanja, se ji sklenitev ustreznega dodatka k pogodbi utemeljeno nalaga z odločbo. Utemeljeno pa ji je kot upravljavcu naloženo tudi, da zaradi zagotovitve enakega obravnavanja prevoznikov storitev „Popolni zavorni preizkus A s stabilno kompresorsko napravo“ dodatno vključi v program omrežja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavne.

Obrazložitev

Ministrstvo za promet je z izpodbijano odločbo tožeči stranki v 1. točki izreka kot upravljavcu javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji naložilo, da ob prvi spremembi Programa omrežja za leto 2010 po izdaji te odločbe v program omrežja vključi kot dodatno storitev „Popolni zavorni preizkus A s stabilno kompresorsko napravo“ na postajah A. in B. V 2. točki izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 30 dni od vročitve te odločbe, z ustrezno dopolnitvijo Pogodbe o poslovnem sodelovanju, št. 3.1-142/2008 z dne 7. 1. 2009, naročniku, družbi C., Podružnica v Č. (Slovenija), zagotovi uporabo stabilne kompresorske naprave na postaji A. za izvajanje popolnega zavornega preizkusa A. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Odločba je izdana na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, prav tako pa jo je izdal stvarno nepristojen organ. Naloge regulatornega organa so opredeljene v 18. d členu Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 44/07-UPB4 in 58/09, v nadaljevanju ZZeIP). Pristojnosti iz navedene odločbe zakona je tožena stranka prekoračila. Stabilna kompresorska postaja namreč ne sodi v regulirani del dejavnosti, ampak v tržno dejavnost, ki jo opravlja prevoznik tožeče stranke. Tožeča stranka je prevoznik v tovornem in potniškem prometu ter upravljavec železniške infrastrukture. V skladu z evropsko direktivo ES 1991/440 imata upravljavec železniške infrastrukture ter prevoznik ločene izkaze stanja uspeha in bilanc stanja. Dodeljena javna sredstva se med dejavnostmi ne smejo prelivati, delovanje prevoznika pa mora biti popolnoma neodvisno od upravljavca. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo posegla v pogodbeno svobodo tožeče stranke in ji naložila sklenitev pogodbe z C., kar ne sodi v upravno pristojnost. Po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 7. 1. 2009, sklenjeni med tožečo stranko in C., je bila dogovorjena storitev „zavorni preizkus A“, brez dodatne zahteve po uporabi stabilne kompresorske naprave (v nadaljevanju: SKN). To je razvidno tudi iz Pogodbe o dostopu po tirih do objektov, sklenjene med tožečo in toženo stranko z dne 18. 12. 2008. Dogovorjen je bil le dostop C. do objektov na javni železniški infrastrukturi, ne pa tudi njihova uporaba, kar je skladno s 24. členom takrat veljavne Uredbe o dodeljevanju vlakovnih poti in uporabnini (Uradni list RS, št. 38/08). SKN pa ne sodi med tehnične naprave iz 24. člena Uredbe. Gre namreč za napravo, ki se uporablja za preizkušanje zavor vagonskih vlakov brez prisotnosti lokomotive in ki je osnovno sredstvo prevoznika in ne upravljavca železniške infrastrukture. Prevoznik samostojno nastopa na trgu pod tržnimi pogoji in s SKN samostojno razpolaga. Gre za osnovno sredstvo poslovne enote za tovorni promet in ni na voljo za uporabo ostalim prevoznikom. Vendar pa tudi, če bi šlo za tehnično napravo iz 1. odstavka 24. člena Uredbe, te prevoznik ni dolžan ponuditi kot storitev drugim prosilcem, ker obstajajo druge sprejemljive možnosti pod tržnimi pogoji. C. je preizkus izvajal s pomočjo lokomotive in ne z uporabo SKN, kar je razvidno tudi iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 7. 1. 2009. Zahteva tožene stranke, da tožeča stranka vključi v svojo ponudbo dodatno storitev (SKN) je resen poseg v tržno poslovanje tožeče stranke. Gre za poseg, ki je nedopusten in ki krši načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje, saj je predložena dejstva v zvezi s SKN zmotno presodila. SKN ne sodi v sredstva upravljavca železniške infrastrukture, ta je namreč tisti, ki je dolžan ponuditi storitve vsem prevoznikom pod enakimi pogoji. Gre za storitve, ki se nanašajo na uporabo železniške infrastrukture na samem omrežju, ne pa za storitve na napravah, ki jih lahko na javno železniško infrastrukturo upravljavca namesti tudi C., ni pa mu dolžna storitev na svojih napravah omogočiti tožeča stranka. Gre namreč za naprave, ki niso potrebne za zagotovitev nemotenega prevoza po samem omrežju, ampak predstavljajo dodano vrednost za prevoznike. Regulatorni organ mora biti organizacijsko, finančno, pravno in pri odločanju neodvisen od upravljavca železniške infrastrukture, organa za zaračunavanje uporabnine, organa za dodeljevanje železniških infrastruktur, vseh pristojnih organov, udeleženih v postopku sklepanja pogodb za opravljanje javnih služb s področja železniškega prometa in od prosilcev. Z izdano odločbo je posegel v pogodbeno svobodo tožeče stranke v zadevi, ki ni v njegovi pristojnosti in s tem kršil ZUP. Glede na navedeno tožeča stranka primarno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično, podredno pa, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Predlaga zavrnitev tožbe. Odločbo je sprejel stvarno pristojni organ na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. Tožeča stranka je obveznosti, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, izpolnila in o tem obvestila toženo stranko.

Po prejemu odgovora na tožbo tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Postopanje tožeče stranke v času po izdaji izpodbijane odločbe pa za odločitev v zadevi ni relevantno.

Tožba ni utemeljena.

S Pogodbo o dostopu po tirih do objektov, ki sta jo dne 11. 12. 2008 sklenila tožeča stranka kot upravljavec in C. kot prevoznik, se tožeča stranka kot upravljavec zavezuje prevozniku omogočiti dostop po tirih do objektov, tako da mu bo (med drugim) omogočena uporaba stabilnih kompresorskih naprav (2. člen). V zvezi z uporabo stabilnih kompresorskih naprav (3. člen) se tožeča stranka zavezuje prevozniku omogočiti dostop na tire, ob katerih so nameščene stabilne kompresorske naprave in sicer na postajah A. in B. Z navedeno pogodbo se, kar med strankama tudi ni sporno, prevozniku zagotavlja le dostop po tirih do objektov in naprav (SKN), ne pa tudi njihova uporaba.

Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, je pogodba skladna s 1. odstavkom 24. člena Uredbe o dodeljevanju vlakovnih poti in uporabnini na javni železniški infrastrukturi (Uradni list RS, št. 38/2008), veljavne ob njeni sklenitvi, to je z določbo, ki ostaja nespremenjena v 22. členu Uredbe o dodeljevanju vlakovnih poti in uporabnini na javni železniški infrastrukturi (Uradni list RS, št. 113/2009), ki je začela veljati 1. 1. 2010 in je veljala v času upravnega odločanja.

Po navedenem členu Uredbe mora upravljavec sam ali z drugim ponudnikom storitev poskrbeti, da je prosilcu oziroma njegovemu prevozniku, kateremu je bila dodeljena vlakovna pot, pod pogoji, ki veljajo za zaračunavanje uporabnine iz 19. člena (prej 21. člena) te uredbe, omogočen dostop po tirih do objektov in naprav, med drugim tistih, ki omogočajo uporabo objektov za popravilo in drugih tehničnih naprav. Skladno z Direktivo 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala, ki v okviru storitev, ki se zagotovijo prevoznikom v železniškem prometu poleg minimalnega paketa storitev dostopa, določa dostop po tirih do objektov, potrebnih za opravljanje prevoznih storitev in zagotavljanje storitev naprave za vzdrževanje in druge tehnične naprave, si mora po 2. odstavku 22. člena (prej 24. člena) Uredbe storitve iz prvega odstavka tega člena prosilec oziroma njegov prevoznik zagotoviti s posebno pogodbo, ki jo sklene z upravljavcem oziroma ob njegovem posredovanju s ponudnikom teh storitev. V pogodbi morata biti navedena cena in obseg storitev, ki jih bo za to ceno pridobil prosilec oziroma njegov prevoznik. Storitve, navedene v prejšnjem (prvem) odstavku, zagotavlja ponudnik brez razlikovanja. Prošnje zanje pa lahko zavrne le, če obstajajo druge sprejemljive možnosti pod tržnimi pogoji.

Storitev v Pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 7. 1. 2009, sklenjeni med družbo C. in tožečo stranko kot izvajalcem storitev, ni natančno opredeljena, saj način izvedbe zavornega preizkusa s pogodbo ni izrecno določen. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka je v prilogi 1 k pogodbi – Nabor storitev navedena storitev „Opravljanje popolnega zav. preizkusa A“. Iz priloge 2 – Naročilo rednih storitev za voznoredno obdobje (VR 2008/2009) pa je razvidno, da je bila za vlak št. ... in ... naročena storitev „opravljanje popolnega zavornega preizkusa A na postaji A.“. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot izvajalec do 22. avgusta 2009 prevozniku C. storitev zavornega preizkusa A na SKN na postaji A. dejansko izvajala, kasneje pa izvajanje storitve na navedeni način odklonila. Stališče tožeče stranke, da storitve ob upoštevanju vsebine sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju ni dolžna izvajati, po mnenju sodišča ni pravilno.

Sodišče se namreč strinja s toženo stranko, da gre za tehnično napravo, ki sodi med tiste iz 1. odstavka 22. člena (prej 24. člena) Uredbe, do katere je skladno z Uredbo in sklenjeno Pogodbo o dostopu po tirih tožeča stranka kot upravljavec dolžna omogočiti ne le dostop, temveč tudi njihovo uporabo. Kolikor gre za opremo, ki ne sodi v javno železniško infrastrukturo, je tožeča stranka kot upravljavec dolžna posredovati, da se ustrezna pogodba sklene s ponudnikom. Navedene storitve je tožeča stranka (kot njen ponudnik) dolžna zagotoviti. Prošnjo lahko zavrne le, če obstajajo druge sprejemljive možnosti pod tržnimi pogoji. V zadevi je nesporno, da je tožeča stranka edina, ki s tovrstno napravo na obravnavanih lokacijah razpolaga. Ker gre za storitev, ki jo tožeča stranka kot izvajalec na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 7. 1. 2009 odklanja, se ji sklenitev ustreznega dodatka k pogodbi utemeljeno nalaga z izpodbijano odločbo. Utemeljeno pa ji je z izpodbijano odločbo regulatornega organa kot upravljavcu naloženo tudi, da zaradi zagotovitve enakega obravnavanja prevoznikov storitev „Popolni zavorni preizkus A s stabilno kompresorsko napravo“ dodatno vključi v program omrežja.

Izpodbijana odločba pa po presoji sodišča tudi ni nična. Regulatorni organ je po 14. točki 2. člena ZZelP organ, ki skrbi za uveljavljanje temeljnih načel tega zakona in je pristojen za reševanje pritožb zoper posamične upravne akte agencije, ki se nanašajo na dodeljevanje vlakovnih poti, določanje uporabnine, izdajanje licenc ter druge naloge, ki jih določa zakon. Njegove naloge so določene v 18. d členu ZZelP. V 5. odstavku tega člena je določena pravica prosilca do pritožbe na regulatorni organ, če meni, da je bil neupravičeno obravnavan, diskriminiran ali kako drugače oškodovan, še zlasti proti odločitvam upravljavca in prevoznika v železniškem prometu. Po 8. odstavku istega člena je regulatorni organ dolžan o vsaki pritožbi, torej tudi tisti iz 5. odstavka, odločiti in sprejeti ustrezne ukrepe najpozneje v roku dveh mesecev po prejemu vseh potrebnih informacij za odločitev. Njegova odločba je dokončna in za vse stranke v postopku zavezujoča. Zoper odločbo je dopusten upravni spor. Pri odločanju o posamičnih upravnih zadevah iz svoje pristojnosti regulatorni organ postopa po določbah ZUP, če niso posamezna vprašanja s tem zakonom drugače urejena (10. odstavek). Naloge regulatornega organa opravlja ministrstvo, pristojno za promet (11. odstavek). Z izpodbijano odločbo se na pritožbo prosilca C. ob upoštevanju obveznosti po že sklenjenih pogodbah tožeči stranki nalagajo ukrepi za vzpostavitev razmer (vzpostavitev enakega obravnavanja prevoznikov v železniškem tovornem prometu). Ob upoštevanju navedenih določb 18.d člena ZZelP gre za upravno stvar, ki sodi v pristojnost tožene stranke kot regulatornega organa. Zatrjevanega ničnostnega razloga sodišče zato ne ugotavlja.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejasni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 51. člena istega zakona.