Jedro

Ni utemeljen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači nad plačo, določeno po količniku za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kjer je tožnik dejansko delal – torej osnovne plače, pri kateri bi se dodatno upoštevala tožnikova napredovanja, ki jih je pridobil na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: a) v prvem odstavku izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za obračun in izplačilo razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje: od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006 v celoti, od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2006 za razliko med količnikom 3,60 z dodatki in količnikom 4,40 z dodatki, od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2007 v celoti, od 1. 2. 2007 do 28. 2. 2007 za razliko med količnikom 3,60 z dodatki in količnikom 4,40 z dodatki, od 1. 3. 2007 do 31. 3. 2007 v celoti, od 1. 4. 2007 do 30. 6. 2007 za razliko med količnikom 3,60 z dodatki in količnikom 4,40 z dodatki, od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2007 v celoti, od 1. 8. 2007 do 30. 11. 2008 med količnikom 3,60 z dodatki in količnikom 4,40 z dodatki, b) v tretjem odstavku izreka (odločitev o stroških) tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, zniža od zneska 1.429,27 EUR na znesek 223,03 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 117,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 11. 6. 2004 do vključno 30. 11. 2008 obračunati in po odvodu davkov in prispevkov izplačati razliko v plači za obdobja in v opisno določeni višini, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto razlik v plači do plačila. V drugem odstavku izreka je delno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači za januar, marec in julij 2007 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za zamudne obresti za čas pred 15. 5. 2005 in za razliko v plači za 1. 12. 2008. V tretjem odstavku izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.429,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da upošteva pritožbene navedbe in tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo z odločitvijo, da je sklicevanje tožene stranke na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.; v nadaljevanju Pravilnik) neutemeljeno, saj tožnik na dolžnostih, na katerih je opravljal delo, ni bil formalno razporejen. Tožnik je bil razporejen na delovno mesto v V. tarifni skupini, dela, ki jih je dejansko opravljal, pa so bila uvrščena v VI. oziroma VII. tarifno skupino. 31.a člen Pravilnika določa, da delavci ob prerazporeditvi v višjo tarifno skupino ne obdržijo doseženih razredov napredovanja, da pa obdržijo količnik, ki so ga imeli pred razporeditvijo, če bi zaradi razporeditve v višjo tarifno skupino pridobili nižji količnik, kot so ga imeli pred razporeditvijo. Glede na to sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ne bi smelo upoštevati števila napredovanj, ki jih je tožnik dosegel na delovnem mestu, na katerega je bil formalno razporejen (torej na delovno mesto v V. tarifni skupini). Tožnik bi bil eventuelno upravičen do razlike v plači le glede na količnik za določitev osnovne plače za formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je dejansko opravljal delo. Tožena stranka sicer ne ugovarja temu, da je delavec v primeru razporeditve na drugo dolžnost, kot je formalno razporejen, upravičen do plačila za to delo. Vendar pa to plačilo ne more biti določeno v nasprotju z zakonskimi normami, kot se je to zgodilo v izpodbijani sodbi. Tožena stranka še ponazarja situacijo, čeprav zakonsko nedopustno, da bi tožnik vseh pet razredov prenesel v višjo tarifno skupino. Tudi v tem primeru ne bi bil upravičen do količnika 4.40, kolikor mu je priznalo sodišče, temveč le do količnika 4.20. Zmotno pa je ugotovljeno dejansko stanje v delu, kdaj in koliko časa je tožnik opravljal določeno dolžnost. Jasno je namreč, da tožnik ni mogel opravljati treh dolžnosti na enkrat. Tožena stranka opozarja na spregledan vidik, da opravljanje dela ne zajema samo dejanskega dela, temveč tudi prevzemanje odgovornosti. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je tožnik opravljal delo vodje administracije pretežni del delovnega časa, navedeno pa je absolutno sporno ob upoštevanju dejstva, da naj bi opravljal kar tri dolžnosti. Za delo pomočnika vodja administracije bi moralo sodišče natančneje ugotoviti, če je tožnik dejansko opravljal to delo v celoti. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo pravne podlage, da bi odstotke dodatka iz naslova povečanega obsega dela (katere je tožnik dobil poplačane za januar, marec in julij 2007) pretvorilo v količnik in jih prištelo k osnovnemu količniku. Za navedene mesece tožnik ni upravičen do razlike v plači, saj je to plačilo v okviru plačila za povečan obseg dela že prejel. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni storilo (tožena stranka v pritožbi sicer ne zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko v plači med plačo, ki jo je prejemal glede na formacijsko dolžnost (na katero je bil v spornem obdobju formalno imenovan z odločbo tožene stranke) in plačo, ki bi jo moral prejemati za delo na formacijski dolžnosti, kjer je delo dejansko opravljal. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil za formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik formalno imenovan, določen količnik za določitev osnovne plače 2.50 (B1, B2) z upoštevanjem petih napredovanj pa je bil tožnik razporejen v plačni razred s količnikom 3.10 (B1, B2, A4). Tožnikovo delovno mesto, v zvezi s katerim je bil tožnik formalno imenovan na formacijsko dolžnost, je bilo uvrščeno v V. tarifno skupino (kar med strankama niti ni bilo sporno), delovna mesta, na katerih je tožnik dejansko opravljal delo v spornem obdobju, pa so bila uvrščena v VI. oziroma VII. tarifno skupino.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse listinske dokaze, ki sta jih v spis vložili obe stranki, zaslišalo priče S.S., A.O. in Z.F. ter tožnika, ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju kontinuirano (ne le občasno) opravljal dela na delovnih mestih, ki so bila uvrščena v višjo tarifno skupino, kot pa je bilo uvrščeno delovno mesto, kamor je bil tožnik razporejen z odločbami tožene stranke. Tožnik je tako za obdobje od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006 vtoževal razliko v plači med prejeto plačo in plačo za delovno mesto vodje glavne pisarne, za obdobje od 1. 7. 2006 do 1. 12. 2008 pa razliko med prejeto plačo in plačo pomočnika vodje administracije oziroma namestnika vodje NE PS. Ugotovljeno je bilo, da je bil za formacijsko dolžnost vodja glavne pisarne določen količnik za določitev osnovne plače 2.80, za formacijsko dolžnost pomočnika vodje administracije količnik za določitev osnovne plače 3.30 in za formacijsko dolžnost namestnik vodja NE PS količnik za določitev osnovne plače 3.60. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik v času od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006 opravljal delo na delovnem mestu vodja glavne pisarne, v času od 1. 7. 2006 pa do 30. 11. 2008 pa kontinuirano delo na delovnem mestu namestnik vodje NE PS, poleg tega pa tudi na delovnem mestu pomočnik vodja administracije (stran 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Do takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, vključno z izpovedbami tožnika in zaslišanih prič (ki sta jih s ciljem popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja predlagali obe stranki). Iz podatkov spisa je razvidno, da sodišče prve stopnje ni izvedlo le dokaza z vpogledom v odredbo tožene stranke z dne 6. 9. 2004 (dokazni predlog tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 13. 7. 2009), saj tožena stranka te listine sodišču prve stopnje ni predložila na naroku za glavno obravnavo (kot se je zavezala v omenjeni pripravljalni vlogi). Ta listina pa sicer tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bila bistvena za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Z njo je namreč tožena stranka dokazovala, da je znašal količnik za določitev osnovne plače za formacijsko dolžnost vodja glavne pisarne 2.80 (in ne 3.00, kot je to v tožbi zatrjeval tožnik). Tožnik je v nadaljnjem postopku glede navedb tožene stranke o višini količnika za določitev osnovne plače za formacijsko dolžnost vodja glavne pisarne svoj tožbeni zahtevek v zvezi z izplačilom razlike v plači za čas od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006 (ko je delal na formacijski dolžnosti vodja glavne pisarne), prilagodil količniku za določitev osnovne plače 2.80, kar je bil tudi količnik za določitev osnovne plače, ki ga je v postopku zatrjevala (in z omenjeno odredbo tudi želela dokazati) tožena stranka. Ker tožena stranka drugih dokazov v zvezi z delom, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni predložila, niti ni v zvezi s tem predlagala v izvedbo kakršnih koli drugih dokazov (razen zaslišanja že omenjenih prič S.S., A.O. in Z.F.), je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbah zaslišanih prič, v tožnikovi izpovedbi in v listinskih dokazih (A2, A5, A7, A8, A12, B3, B8, B10) dovolj podlage za ugotovitev, da je bil tožnik za obdobje od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006 upravičen do razlike v plači, upoštevaje plačo za formacijsko dolžnost vodja glavne pisarne, od 1. 7. 2006 do 30. 11. 2008 pa upoštevaje plačilo za formacijsko dolžnost namestnika vodje NE PS. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem (v zvezi z opravljanjem tožnikovega dejanskega dela) nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba tožene stranke pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 31.a člena Pravilnika, ki ni dopuščala, da bi delavec, ki bi bil razporejen na drugo delovno mesto v višjo tarifno skupino, obdržal število plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Po stališču pritožbenega sodišča bi tožniku pripadala razlika v plači med prejeto plačo (plačo, ki jo je tožnik prejel za formacijsko dolžnost, na kateri je bil formalno razporejen) in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi ga tožena stranka tudi formalno razporedila na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je sicer dejansko opravljal delo v spornem obdobju. Z ozirom na že omenjeni 31.a člen Pravilnika bi tožniku v takšnem primeru pripadala plača ob upoštevanju količnika za določitev osnovne plače, določenega za formacijsko dolžnost, saj tožnik plačnih razredov, pridobljenih na prejšnjem delovnem mestu, ne bi mogel obdržati (delovno mesto oziroma formacijska dolžnost, na kateri je tožnik bil formalno razporejen, je bila razvrščena v nižjo tarifno skupino od delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, v zvezi s katero je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal delo). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za obdobje, za katero je bilo ugotovljeno, da mu je bila obračunana in izplačana plača ob upoštevanju višjega količnika, kot pa je bil količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kjer je tožnik dejansko delal (obdobje od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006, od 1. 1. 2007 do 31. 11. 2007, od 1. 3. 2007 do 31. 3. 2007 in od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2007). V navedenem obdobju je bila namreč tožniku plača obračunana in izplačana ob upoštevanju višjega (ali enakega) količnika, kot bi mu bila obračunana plača na formacijski dolžnosti, kjer je tožnik dejansko opravljal delo in upoštevaje količnik za določitev osnovne plače te formacijske dolžnosti oziroma delovnega mesta. Pritožbeno sodišče tako primeroma navaja, da je tožnik za čas od 11. 6. 2004 do 30. 6. 2006 prejel plačo obračunano po količniku 3.10, za delo na formacijski dolžnosti vodja glavne pisarne (kjer je tožnik dejansko opravljal delo), pa bi prejel plačo po količniku za določitev osnovne plače v višini 2.80. Ob upoštevanju zgoraj zavzetega stališča (da je tožnik upravičen do plače za dejansko opravljeno delo glede na količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kjer je delo dejansko opravljal), je pritožbeno sodišče spremenilo del prvostopenjske sodbe tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek kjer je vtoževal del razlike v plači, upoštevaje višji količnik za določitev plače od količnika, ki je bil določen za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kjer je tožnik delo dejansko opravljal. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, v katerem je vtoževal izplačilo razlike v plači nad plačo, določeno po količniku za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kjer je tožnik dejansko delal – torej osnovne plače upoštevaje tožnikova napredovanja, ki jih je pridobil na prejšnjem delovnem mestu. Posledično je bilo potrebno zavrniti tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun in izplačilo dodatkov, ki bi mu šli za ta zavrnjeni del razlike v plači. Podlago za svojo odločitev je imelo pritožbeno sodišče v 5. alinei 358. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke že na podlagi zgoraj navedenih razlogov ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2007, za obdobje od 1. 3. 2007 do 31. 3. 2007 in za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2007, na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi zatrjuje, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožnika za navedeno obdobje zavrniti tudi iz razloga, ker je tožnik v tem času prejemal dodatno plačilo za dejansko opravljeno delo, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani del sodbe, se je spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu. Iz tega razloga je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških strank, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na opisni tožbeni zahtevek tožnika (kateremu je bilo delno ugodeno, delno pa je bil ta zahtevek zavrnjen), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel do 50 %. Tožnik je z ozirom na pravilno odmerjene pravdne stroške (ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 1.429,25 EUR), upravičen do povrnitve dela teh stroškov v znesku 714,62 EUR. Ker je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela do 50 %, je upravičena do povrnitve sorazmernega dela njenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki (sodišče prve stopnje o priglašenih stroških tožene stranke ni odločalo, saj je ugotovilo, da je tožnik z zahtevkom praktično v celoti uspel) od priglašenih stroškov priznalo stroške za odgovor na tožbo 400 točk po tar. št. 15/1/a (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj., ki se z ozirom na datum vložitve tožbe v tem individualnem delovnem sporu uporablja za priznanje in odmero pravdnih stroškov), za sestavo pripravljalne vloge z dne 13. 7. 2009 in 17. 12. 2009 2 x 300 točk (tar. št. 15/2 OT), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 4. 2010 400 točk (tar. št. 15/3a), za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 14. 6. 2010 in 27. 9. 2010 2 x 200 točk (tar. št. 15/3/b) in za trajanje 2 x 150 točk v priglašeni višini (člen 7/1 OT), 2 % materialnih stroškov in jih ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) odmerilo na 983,18 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka upravičena do dela povrnitve njenih pravdnih stroškov v znesku 491,59 EUR. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov toženi stranki ni priznalo (stroški za posvet s stranko, za pripravo dveh pripravljalnih vlog z dne 13. 1. 2010 in 4. 5. 2010 ter za obvestilo stranki), ker ti stroški niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po pobotu priznanih in odmerjenih stroškov tožnika in tožene stranke (glede na njun uspeh v tem individualnem delovnem sporu), je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 223,03 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožbeni uspeh tožene stranke znašal 50 %), ji je dolžan tožnik povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki za sestavo pritožbe priznalo nagrado v višini 500 odvetniških točk (tar. št. 15/4 OT) in 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 Odvetniške tarife) in jih glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) odmerilo na 234,09 EUR. Tožnik je dolžan toženi stranki glede na njen pritožbeni uspeh povrniti del teh stroškov v znesku 117,04 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče preostalih stroškov, ki jih je tožena stranka priglasila kot nagrado za sestavo pritožbe (v višini 1000 točk) ni priznalo, saj so bili priglašeni v nasprotju z OT.