Jedro

V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravicah iz socialnega zavarovanja (ne pa samo o denarnih zahtevkih, kot n.pr. o vrnitvi sredstev ali odškodnini) ne gre za zahtevek, s katerim bi obe stranki lahko razpolagali (3. odst. 3. člena ZPP), zato ni mogoča zamudna sodba.

V tovrstnih socialnih sporih materialno-pravni predpisi ne predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne odnose. Odnosi med strankami nastanejo po zakonu samem, torej brez volje strank, saj je pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno, saj tako določa ZPIZ-1. Ta v 5. členu zlasti poudarja specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. členu sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja (1. odst. b, člen 4) s tem, ko določa, da so te pravice neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih tudi ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen dospelih neplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom.

Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem, ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le nosilec obveznega zavarovanja (10. člen). Zato je zavod pristojen samo za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko določene pravice izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne gre za lastna sredstva zavoda. Ta jih le zbira in razdeljuje v okviru materialno-pravnih zakonskih določb. Zato je dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike - zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe).

Tožencu (zavodu) noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni dejanske in materialne pravne podlage. Če bi toženec tak zahtevek pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. člena). V primeru, ko zavarovanec - tožnik zahteva priznanje določene pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni podlage za izdajo sodbe na podlagi 318. člena ZPP, bodisi ugoditvene, bodisi zavrnilne, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranka - konkretno toženec, ne more razpolagati. Le izhajajoč iz prej obrazložene pravne narave oz. javno pravne narave pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja (in narave posledičnih invalidskih dajatev) ter s tem prisilno pravne narave materialno- pravnega predpisa, je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti posamezna, med seboj navidezno celo izključujoča se procesno pravna pravila iz ZDSS-1, ki po eni strani ponovno vpeljuje načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po drugi pa načelo pospešitve postopka, s tem ko v 28. členu ureja pravne posledice izostanka stranke s prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 24.9.2001 in z dne 19.6.2002; da se tožencu naloži, da s posebno odločbo prizna tožnici III.

kategorijo invalidnosti; ter, da ji je dolžan plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila tožnica laično pritožbo. Navaja, da sodišče ni upoštevalo nobenih dodatnih dokazil o invalidnosti

III. kategorije ter se sprašuje, zakaj ni bila pregledana na komisiji v Ljubljani.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob uporabi 1. odst. 28. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004; nadalje ZDSS-1) v zvezi z II. odst. (verjetno je s tem mišljen 3. odst.) 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2204; U.P.B. Ur.l. RS št. 36/2004) kot pravna posledica izostanka toženca s prvega naroka za glavno obravnavo dne 3.2.2005. Obrazloženo je, da je bilo ob upoštevanju načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 pregledano vse dokazno gradivo in da je sodišče prišlo do zaključka, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz v tožbi navedenih dejstev in tudi ne iz predloženih listinskih dokazov; tožbene navedbe pa so zgolj subjektivne glede na tožničino oceno njenega zdravstvenega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna utemeljitev sodbe pa ne samo, da pomeni absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker se institut zamudne sodbe in načelo materialne resnice izključujeta, marveč tudi kršitev 7. točke 2. odst. iste zakonske določbe, saj je sodišče postopalo po določbah o zamudni sodbi zaradi posledic izostanka toženca z naroka za glavno obravnavo, čeprav gre za zahtevek, s katerim stranke po materialnem pravu sploh ne morejo razpolagati.

Navedene procesno pravne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, so posledica zmotne uporabe materialnega prava, na kar prav tako pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper dokončni posamični upravni akt (prvostopenjska odločba toženca z dne

24.9.2001 ter s tem v zvezi drugostopenjska odločba z dne

19.6.2002), s katerim je toženec zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je na podlagi mnenj obeh zdravniških komisij ugotovil, da pri tožnici invalidnost ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno postopalo s tem, ko je izdalo zavrnilno sodbo na podlagi določb 318. člena ZPP (t.i. zavrnilno zamudno sodbo). V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravicah iz socialnega zavarovanja (ne pa samo o denarnih zahtevkih, kot n.pr. o vrnitvi sredstev ali odškodnini) namreč - glede na nadalje obrazloženo - ne gre za zahtevek, s katerim bi obe stranki lahko razpolagali (3. odst. 3. člena ZPP). V tovrstnih socialnih sporih materialno- -pravni predpisi ne predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne odnose. Glede na določbe materialnih socialno pravnih predpisov nastanejo torej medsebojni odnosi strank po zakonu samem, torej brez volje strank, saj je (konkretno) pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno. Tako namreč določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami). Ta v 5. členu zlasti poudarja specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. členu sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja (1. odst. b, člen 4), s tem, ko določa, da so te pravice neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih tudi ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen dospelih neplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom.

Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem, ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le nosilec obveznega zavarovanja (10. člen). Zato je zavod pristojen samo za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko določene pravice, izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi ne gre za lastna sredstva zavoda. Ta jih le zbira in razdeljuje v okviru materialno-pravnih zakonskih določb. Zato je dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike - zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe) in tožencu (zavodu) tudi noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni dejanske in materialne pravne podlage. Če bi toženec tak zahtevek pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. člena). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz teh razlogov v primeru, ko zavarovanec - tožnik zahteva priznanje določene pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ni podlage za izdajo sodbe na podlagi 318. člena ZPP, bodisi ugoditvene, bodisi zavrnilne, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranka - konkretno toženec, ne more razpolagati. Le izhajajoč iz prej obrazložene pravne narave oz. javno pravne narave pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja (in narave posledičnih invalidskih dajatev) ter s tem prisilno pravne narave materialno-pravnega predpisa, je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti posamezna, med seboj navidezno celo izključujoča se procesno pravna pravila iz ZDSS-1, ki po eni strani ponovno vpeljuje načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po drugi pa načelo pospešitve postopka, s tem ko v 28. členu ureja pravne posledice izostanka stranke s prvega naroka za glavno obravnavo.

Nov ZDSS-1 v 30. členu v primeru zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sicer prepoveduje razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar le, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa je v konkretni zadevi zaradi prej obrazložene zmotne materialno-pravne presoje narave pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, prvostopenjsko sodišče kršilo prej navedene postopkovne določbe in sodbo zmotno utemeljilo na določbah 3. odst. 318. člena ZPP ter sploh ni obrazložilo bistvenega, torej zakaj meni, da izpodbijana upravna odločba temelji na pravilnem vrednotenju razpoložljive zdravstvene dokumentacije (točka 5 obrazložitve sodbe), gre za sodbo, ki ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti, saj v njej sploh niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo razveljavilo ter zadevo na podlagi 353. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno postopati v skladu s procesnopravnimi in materialno-pravnimi stališči pritožbenega sodišča ter ob uporabi določbe 61. člena ZDSS-1 popolnoma in po resnici ugotoviti ter razčistiti vsa dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Predvsem bo potrebno oceniti strokovno - medicinsko prepričljivost mnenj IK I in IK II o tem, da pri tožnici ni invalidnosti, ker naj bi bila za svoje delo prodajalke zmožna v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja. Pred tem bo seveda potrebno pravilno ugotoviti vse relevantne pogoje svojega dela ter z njimi v zvezi in glede na tožničino zdravstveno stanje razčistiti tudi, ali invalidski komisiji (mnenji z dne 17.9.2001 in z dne 12.2.2002) utemeljeno nista upoštevali mnenja ortopeda v izvidu z dne 26.10.2000 ter psihiatra v izvidu z dne 29.6.2001. Šele ko bodo razčiščena vsa vprašanja v nakazani smeri in morebitna druga, pomembna za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev ter predhodno oblikovan zahtevek v skladu s 73. členom ZDSS-1, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost obeh izpodbijanih toženčevih odločb ter pravilno odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka na razveljavitev obeh odločb ter na priznanje invalidnosti in na razvrstitev v III.

kategorijo.