Jedro

Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo tistega dela izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenec ugotavljal dejstva, odločilna za obseg opravljenega dela, tožena stranka pa je obsegu opravljenih del ugovarjala, zato je ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "Izvršilni sklep Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enota v Novem mestu, opr. št. III 1891/93, z dne 3.8.1993 ostane v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 145.962,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.8.1993 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 63.675,00 SIT, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1999 do plačila, pod izvršbo" Proti tej sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijane sodbe uporabilo določila ZPP/77 glede na 1. odstavek 498. člena ZPP/99. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, saj je v njem v enem delu odločeno, da ostane izvršilni sklep (ta je bil izdan za 170.650,30 SIT s pripadki) v celoti v veljavi, v drugem delu pa, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 145.962,20 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Poleg tega je treba pritrditi toženi stranki tudi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo in da je tudi obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. V predzadnjem odstavku na drugi strani izpodbijane sodbe j sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi z postavko iz fakture številka 140 in da je zato zahtevku ugodilo v delu, kolikor še ni bilo o njem pravnomočno odločeno. V tem delu so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. V tej zadevi je bilo namreč pravnomočno odločeno le o zahtevku za plačilo 9.452,50 SIT (to je seštevek glavnic po računih številka 53. in številka 151) z obrestmi od vložitve tožbe dalje. V preostalem delu, to pa je glede zneska 161.197,80 SIT s pripadki, kar pa predstavlja terjatev po fakturi številka 140 in terjatev po dveh obračunih zamudnih obresti v znesku 4.515,80 SIT (priloga A3) in v znesku 11.803,70 SIT (priloga A5), ki tudi predstavljata del vtoževane glavnice, pa je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva v tem delu vrnjena sodišču v no postopek. Zato je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je terjatev v obsegu, kolikor o njej še ni bilo odločeno, utemeljena v nasprotju z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je utemeljen zahtevek za terjatev po fakturi številka 140. V prvem delu je sodišče namreč opisno zaključilo, da je utemeljen zahtevek za 161.197,80 SIT z obrestmi od vložitve tožbe dalje, v drugem delu pa j zaključilo, da je utemeljen za znesek 145.962,20 SIT z obrestmi od vložitve tožbe dalje. Do vseh teh nasprotji v izpodbijani sodbi pa je prišlo, ker je sodišče prve stopnje očitno izhajalo iz zmotne predpostavke, da je bila prva sodba razveljavljena le glede zneska 145.962,20 SIT z obrestmi od vložitve tožbe dalje (kar je razvidno iz drugega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe). Utemeljen je torej pritožbeno uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Poleg tega je utemeljen tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je izvedenka v določenih delih presegla okvir nalog iz sklepa o postavitvi. Pri tem sodišče ni povedalo, v katerem delu izvedeniškega mnenja je izvedenka presegla okvir nalog, določenih v sklepu o postaviti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da to vsekakor drži za tisti del izvedeniškega mnenja, v katerem se je spuščala v pravilnost knjiženja prometnega davka, saj to namreč ni stvar tega spora. Če pa je sodišče prve stopnje pri svojem zaključku imelo v mislih tudi tisti del izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenka podala svoje ugotovitve glede obsega opravljenega dela in števila knjižnih postavk po računu številka 140 in v zvezi s tem tudi o potrebnosti nekaterih postavk zaračunih s fakturo 140 (npr. njena ugotovitev, da ni bilo opravljenih 1729 knjiženj, da ni bilo potrebe za sestavo blagajniškega dnevnika, blagajniških prejemkov in izdatkov in na njene ugotovitve, da tožeča stranka ni opravila kontiranje, ki je sicer zaobseženo v postavkah knjiženja) pa je treba ugotoviti, da bi se s temi ugotovitvami izvedenke sodišče prve stopnje moralo ukvarjati, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji zahtevku po fakturi številka 140 ni ugovarjala le po temelju, to je, da knjiženje in bilo potrebno, pač pa je terjatvi po tej fakturi oporekala tudi po višini, to je obsegu opravljenega dela, zlasti številu zaračunanih postavk (glej ugovor na list. št. 4). V delu, v katerem je izvedenka ugotavljala obseg opravljenega dela oziroma potreben obseg opravljenega dela tudi, ni presegla okvira zastavljene naloge, saj se je ta del izvedenskega mnenja nanašal na točko b sklepa o postaviti izvedenke (glej sklep na list. št. 57). Ni tudi res, kar pritožnik utemeljeno opozarja, da glede spornih vprašanj pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedeniško mnenje. Tožeča stranka je nasprotovala ugotovitvam in zaključkom izvedenke glede obsega oziroma potrebnosti opravljenega obsega del in navajala številne razloge za utemeljenost celotne terjatve po fakturi številka 140. Glede na tako stanje stvari bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati s prej navedenimi ugotovitvami izvedenke in pripombami tožeče stranke in ugotoviti, v kolikšnem obsegu je zahtevek po fakturi številka 140 utemeljen. Ker s s temi vprašanji sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ni v zadostnem obsegu ugotovilo odločilnega dejanskega stanja glede terjatve po fakturi številka 140. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je dejansko stanje glede terjatve po fakturi številka 140 nepopolno ugotovljeno, tako da pravilna uporaba materialnega prava ni mogoča. Poleg tega pa sta izrek in obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vsa odločilna dejstva glede terjatve po fakturi številka 140, odločiti pa bo moralo tudi o vtoževanih obračunih obresti številka 7 in 5, ker o vsem tem doslej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).