Jedro

Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakon torej možnosti sorazmernega zmanjšanja odškodnine ne predvideva le v primeru soodgovornosti oškodovanca za nastanek škode, temveč tudi kadar je oškodovančevo neskrbno ravnanje (opustitev) povečalo njen obseg.

Na podlagi 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica je dolžna v roku 15 dni tožencema povrniti 718,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je vsak od tožencev tožnici dolžan plačati 13.632,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2018 do plačila ter izvršilne stroške v višini 10,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2019 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnici naložilo, da je dolžna tožencema in službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Novem mestu povrniti pravdne stroške, ki bodo po višini odmerjeni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo višje sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ne strinja se z razlogi sodbe, da bi moral DSO X. organizirati pogostejši nadzor nad oskrbovancem in pokojnega A. A. z vztrajnim opozarjanjem pripraviti k doslednemu spoštovanju prepovedi kajenja. Pokojni je imel na voljo dva SOS alarma, njegovo zdravstveno stanje pa ni zahtevalo stalnega nadzora ali stalne osebne pomoči. Sodišče je ugotovilo, da je osebje DSO pokojnega opozarjalo na prepoved kajenja v sobi in da je namestnica direktorice z njim opravila več osebnih razgovorov. Kljub temu prepovedi ni spoštoval ter je povzročil požar, za katerega zavarovancu tožnice ni mogoče pripisati soodgovornosti. Drugih vzvodov razen opozarjanja DSO ni imel in bi z ostrejšimi ukrepi posegel v osebnostne pravice oskrbovanca.

Zavarovancu tožnice ni mogoče pripisati soodgovornosti za škodni dogodek, ker v sobah oskrbovancev niso bili nameščeni javljalniki požara, saj jim predpisi njihove namestitve ne nalagajo. Inšpekcijski nadzor je potrdil, da je bilo za požarno varnost v domu dobro poskrbljeno. DSO je javni zavod, ki je pri investicijah vezan izključno na javna sredstva, ta pa so žal omejena in večjih vlaganj ne dopuščajo. Pokojni je vedel, da v sobah ni javljalnikov požara in da takoj po odhodu negovalke nekaj časa osebja ne bo, pa si je kljub temu prižgal cigareto.

Drugi toženec je prepozno predložil dokazila o njegovem prispevku k nakupu stanovanja. Dokumenti ne izkazujejo, da je najete kredite plačal sam. Zato sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je A. A. za nakup stanovanja prispeval sredstva v višini 25,86 % vrednosti kupnine. Iz pravnomočnega sklepa o dedovanju izhaja, da je predmet zapuščine celotno stanovanje, česar z izpodbijanim sklepom ni mogoče spremeniti.

Ker je sodišče napačno odločilo o soodgovornosti tožničine zavarovanke, je zmotna tudi stroškovna odločitev.

3.Toženca sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

O ozadju zadeve:

5.Toženca sta dediča po pokojnem A. A. oskrbovancu DSO X., ki je imel s tožnico sklenjeno požarno zavarovanje. V domu je ... 12. 2017 prišlo do požara, v katerem je A. A. umrl, nastala pa je tudi večja materialna škoda. Tožnica, ki je zavarovancu izplačala zavarovalnino v višini 109.060,47 EUR, v tem postopku od tožencev kot pravnih naslednikov A. A. zahteva povrnitev zneska v višini 60.848,78 EUR (kot po njenem izračunu znaša vrednost podedovanega premoženja). V pritožbenem postopku ni več sporno, da je požar zanetil cigaretni ogorek pokojnega A. A., ki si je kljub prepovedi kajenja pol ure po opravljeni negi v postelji prižgal cigareto. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da se je prepovedi zavedal, da je bil za svoja leta (88 let) še vedno bistre zavesti, vendar slabo pokreten.

O soprispevku zavarovanca tožnice k nastali škodi:

6.Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (963. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Zavarovalnica lahko zahteva vrnitev plačanega zneska le v obsegu, v katerem ima zavarovanec po pravilih odškodninskega prava pravico zahtevati povrnitev določene škode od tistega, ki mu je to škodo povzročil. V pritožbenem postopku je sporno, ali je tudi zavarovanec tožnice soprispeval k nastali škodi in v kakšnem obsegu.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do požara prišlo v sobi oskrbovanca, ki je bila od glavnega trakta ločena z vmesnim predprostorom in dvojnimi zaprtimi vrati. Soba ni bila opremljena z javljalnikom dima, kar ni bilo v nasprotju s požarnim redom. Javljalnik dima je bil nameščen na glavnem hodniku in je na požar opozoril šele, ko se je ogenj razplamtel ter je postelja že gorela. Če bi se nahajal tudi v sobi oskrbovanca, bi lahko preprečil hude posledice opeklin in bistveno zmanjšal nastalo materialno škodo, saj bi bilo začetni požar mogoče pogasiti že z ročnim gasilnim aparatom. Pokojni se je zavedal, da v sobi ne sme kaditi, na prepoved je bil večkrat osebno opozorjen, izhajala je tudi iz opozorilnih znakov. Kljub temu je prepoved občasno kršil, s čimer so bili delavci v domu seznanjeni.

8.Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakon torej možnosti sorazmernega zmanjšanja odškodnine ne predvideva le v primeru soodgovornosti oškodovanca za nastanek škode, temveč tudi kadar je oškodovančevo neskrbno ravnanje (opustitev) povečalo njen obseg.

9.Med nalogami DSO je predvsem skrb za zdravje in varnost oskrbovancev. Delavci doma so bili seznanjeni, da pokojni A. A. ne spoštuje prepovedi kajenja v sobi, zato so nevarnost požara lahko pričakovali. Še posebej, ker so večkrat zaznali sledove cigaretnih ožganin, kar je pričalo o njegovem nepazljivem ravnanju z ogorki. Ker zgolj usmerjen razgovor ni privedel do opustitve kajenja in ker niso imeli pooblastil, da bi mu cigarete odvzeli, bi morali načrtovati druge preventivne ukrepe, s katerimi bi bili delavci doma opozorjeni na kršenje prepovedi. Osnovni med njimi je nedvomno namestitev zvočnih javljalnikov dima v sobah oskrbovancev, ki bi že ob detekciji prižgane cigarete, toliko bolj pa ob začetnem tlenju, zaposlene opozorili na nevarnost požara. Detektorji bi pozitivno vplivali na število poskusov kajenja, saj bi jih zaposleni zaznali in ustrezno ukrepali. Namestitev javljalnikov dima bi bila nadalje nujna tudi zaradi arhitektonskih značilnosti objekta, kjer so sobe stanovalcev od glavnega trakta ločene z vmesnim predprostorom, kar v primeru požara dodatno podaljšuje čas zaznave dimnih plinov od žarišča v sobi do glavnega hodnika z napravo za javljanje dima. Prav tako bi bila nujna zaradi osebnih značilnosti oskrbovancev, ki so praviloma težje pokretni, starostno upočasnjeni in pogosto dremavi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da ne glede na formalno izpolnjene ukrepe protipožarne zaščite DSO ni storil vsega, da bi zagotovil varnost oskrbovancev in zaščitil svoje premoženje. Ob tem ni mogoče slediti pavšalnim navedbam tožnice, da za dodatno zaščito ni bilo na voljo denarnih sredstev, saj je po splošno dostopnih podatkih osnovne detektorje dima mogoče dobiti že za manj kot 20 EUR.

10.Iz mnenja izvedenca s področja varstva pri delu izhaja, da znaša ob blagem tlenju cigarete temperatura na njenem ovoju približno 400 stopinj C, v sredici 585 stopinj C, pri močnem tlenju pa celo 700 stopinj C. Navedene temperature vira vžiga so dovolj velike, da povzročijo hitro tlenje, pri katerem nastane gost dim v prostoru zaradi nepopolnega izgorevanja. Ob prisotnosti javljalnika dima v sobi bi se ta sprožil še v fazi tlenja in bi ga osebje lahko pogasilo z ročnim gasilnim aparatom. Razsežnost požara bi bila zato bistveno manjša in s tem tudi nastala materialna škoda ter opekline, ki jih je utrpel oskrbovanec. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je zavarovanec toženke z opustitvijo preventivnih ukrepov za zaščito oskrbovancev in premoženja bistveno prispeval k večjem obsegu nastale škode, zato ima pravico le do povrnitve sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ker bi bila ob ustrezni skrbnosti možnost nastanka škode, predvsem pa njena razsežnost, bistveno manjša, pritožbeno sodišče soglaša z razbremenitvijo odgovornosti pravnega prednika tožencev v deležu 75 %.

O vrednosti podedovanega premoženja:

11.Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj ni sledilo tožničinemu ugovoru prekluzije glede izvedbe dokazov z listinami o nakupu in financiranju stanovanja, ki sta jih toženca predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica se s temi razlogi ne sooči, temveč le ponavlja, da so bile listine predložene prepozno, s čimer zaključka o izpolnjenem pogoju iz tretjega odstavka 286. člena ZPP ne more izpodbiti.

12.Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je drugi toženec prispeval k nakupu stanovanja pok. očeta v obsegu 25,86 % plačane kupnine. Čeprav predložene listine ne izkazujejo neposrednega toka denarja, je v povezavi z drugimi dokazi (izpoved tožencev, sklep o dedovanju) B. B. zanesljivo izkazal svojo finančno udeležbo.

13.Na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obseg zapuščine ugotovilo drugače kot zapuščinsko sodišče. Sodišče je pravilno upoštevalo, da drugi toženec v zapuščini ni uveljavljal stvarnopravnega zahtevka, zato je predmet zapuščine celotno stanovanje. Njegov prispevek je upoštevalo pri oceni vrednosti zapuščine, ki jo je zmanjšalo za zapustnikov dolg do drugega toženca iz naslova plačila kupnine. Ker te metode pritožnica vsebinsko ne graja, se do ugotovljene vrednosti podedovanega premoženja pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje.

Sklepno:

14.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15.Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevajoč v pritožbi izpodbijano vrednost spora 33.583,67 EUR. Tožencema je priznalo 962,5 točk za sestavo odgovora na pritožbo (875 točk, povečanih za 10 % za zastopanje dveh strank), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR ter ob upoštevanju materialnih stroškov v višini 2 % in 22 % DDV znaša 718,64 EUR. Tako odmerjene stroške je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171, 963 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/3 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 142

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.