Jedro

Izvedensko mnenje mora biti takšno, da njegove zaključke razumejo sodišče in stranke ter da ti iz mnenja lahko razberejo, na kakšen način oz. po kakšnem postopku je izvedenec do teh zaključkov prišel. Ker sodišče in stranke praviloma niso strokovnjaki iz področja stroke izvedenca, je nesmiselno pričakovati, da bo izvedenec (a fortiori pa sodišče) pojasnjeval, zakaj je uporabil neko metodo oz. utemeljeval njeno pravilnost. Mnenje mora biti tako, da ga lahko stranka preveri z lastnim strokovnim pomočnikom, če to želi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 101.211,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 dalje (I. točka izreka), v presežku (za plačilo 80.014,85 EUR z obrestmi in za zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od 26. 8. 2009 do 10. 6. 2010) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi, da mora tožniku povrniti 2387,96 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v 17. točki obrazložitve navedlo napačno materialnopravno izhodišče, da je pri izračunu nadomestila treba upoštevati davke, v 24. do 28. točki obrazložitve pa je pravilno pojasnilo, da se odbitka iz naslova davščin ne upošteva. Pravi, da je obrazložitev sodbe nejasna, brez razlogov o odločilnih dejstvih in v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ki ga sicer ne graja, a sodišče bi moralo pojasniti, kako je razumelo to mnenje in glede na podane pripombe to predstaviti na način, ki je razumljiv strankam oziroma vsakemu povprečno razumnemu človeku. Tožnik je v pripombah izrazil pomisleke zaradi nejasne metodologije v cenitvi ter prosil za pojasnila metode ˝trend rasti˝ in enačbe na str. 16 poročila, ki je neznana in nepreverljiva. Ni jasno, ali je bila uporabljena metoda oglaševalnih tržnih najemnin za podobne objekte, ali metoda ˝trenda rasti s polinomsko enačbo˝, niti kaj vpliva na korekcijski faktor. Obrazložitev sodišča je nejasna oziroma v nasprotju s cenitvijo, saj sodišče višino nadomestila obrazloži po metodi primerjav s tržnimi najemninami, medtem ko izvedenec pojasnjuje izračun nadomestila z metodo ˝trend rast˝. Tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja navedena metoda ni posebej razjasnjena, niti je ne pojasni sodišče. Navedba sodišča, da je sledilo cenitvi, ker je jasna, prepričljiva in argumentirana, je preveč površinska. Tožnik je nerazumevanje cenitve jasno izrazil, zato ni bilo potrebe po ponovni zahtevi za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za postavitev novega izvedenca. Če je izvedensko mnenje nerazumljivo, se stranke o njem ne morejo ustrezno izjasniti, s čimer je kršena njihova pravica do izjave, dokazna ocena takšnega mnenja pa je lahko le arbitrarna. Če sodišče jasnosti in prepričljivosti cenitvenega poročila ne more argumentirati, je sâmo dolžno zahtevati od izvedenca, da poda ustrezna pojasnila oziroma postaviti drugega izvedenca. Izvedenec ni pojasnil, zakaj ni upošteval 500 m2 zelenih površin ob poslovni stavbi in zakaj ne sprejema tožnikovih pripomb, da so upravne in uslužnostne poti v neposredni bližini stavbe, niti tega ne pojasni sodišče. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec in sodišče sta ravnala v nasprotju z navodilom sodišča iz sklepa z dne 22. 8. 2012, saj nista upoštevala šestih parkirnih mest, kar prav tako predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik opredeljuje tudi pritožbene stroške ter zahteva njihovo povrnitev.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in priglasila svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (1), niso utemeljeni. Očitana kršitev je podana, ko sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni, razumljivi in medsebojno skladni.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, kakšna je narava terjatve iz drugega odstavka 72. člena ZDen (2) in katere so metode ugotavljanja njene višine. V tč. 7 obrazložitve je res navedlo, da je treba pri izračunu nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen upoštevati davščine, vendar iz nadaljevanja obrazložitve (tč. 26 do 28 in 30) jasno izhaja, da sodišče pri izračunu izgubljene koristi tožnika odbitka iz naslova davščin ni upoštevalo (sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso). Sodišče zato tudi ni sledilo izračunu sodnega izvedenca v delu, v katerem je upošteval odbitek iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in je sâmo opravilo izračun, kot je to predlagal tudi tožnik. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v tem delu materialnopravno pravilna in tožniku v korist, nasprotje med razlogi sodbe pa je le navidezno.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno in razumljivo povzelo izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je bil določen z nalogo, da ugotovi višino nadomestila, ki gre tožniku na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Kot izhaja iz razlogov sodbe (in iz izvedenskega mnenja), je sodni izvedenec najprej izračunal višino tržne najemnine na dan izdelave poročila na podlagi primerjave oglaševanih nepremičnin v času izdelave poročila, nato pa je tako dobljeno vrednost prilagodil na relevantno obdobje z uporabo metode trenda rasti. Sodišče je izvedensko mnenje korektno in razumljivo povzelo (katere metode so uporabljene, kateri faktorji so upoštevani, kakšni so zaključki izvedenca itd.), ga ocenilo in pojasnilo, zakaj in v kakšnem obsegu mu sledi. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot jasno, strokovno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno, s katero v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, v sodbi tudi obrazložilo. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče upoštevalo pripombe, ki sta jih stranki podali na izvedensko mnenje, da se je s strokovnim gradivom soočilo in zakaj je ugotovitve izvedenca sprejelo. Pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in neobrazložena, torej ni utemeljen.

8. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sâmo ne razpolaga (243. čl. ZPP). Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak določeno strokovno avtonomijo. To pomeni, da sam izbere način oziroma metodo svojega dela. Ta je seveda lahko predmet kritike oziroma obravnave. Izvedensko mnenje mora biti tako, da njegove zaključke razumejo sodišče in stranke (in ne „vsak povprečno razumen človek“, kot to navaja pritožba) ter da ti iz mnenja lahko razberejo, na kakšen način oz. po kakšnem postopku je izvedenec do teh zaključkov prišel. Ker sodišče in stranke praviloma niso strokovnjaki iz področja stroke izvedenca, je nesmiselno pričakovati, da bo izvedenec (a fortiori pa sodišče) pojasnjeval, zakaj je uporabil neko metodo oz. utemeljeval njeno pravilnost. Mnenje mora biti tako, da ga lahko stranka preveri z lastnim strokovnim pomočnikom, če to želi.

9. Sodni izvedenec je v pisni dopolnitvi svojega mnenja pojasnil uporabljene metode (tudi metodo ˝trend rasti˝) in odgovoril na vse tožnikove pripombe. Glede na to, da tožnik po tem ni imel več pripomb in ker je tudi sodišče prve stopnje izvedensko mnenje ocenilo kot razumljivo in prepričljivo, v sodbi ni bilo dolžno pojasnjevati strokovnih metod, enačb in računskih operacij, ki jih je opravil izvedenec.

10. Tožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave. Očitana kršitev bi bila podana, če sodišče z izvedenskim mnenjem tožnika ne bi seznanilo in mu ne bi dalo možnosti, da se do njega opredeli ali če njegovih pripomb ne bi upoštevalo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikove pripombe, ki jih je podal na osnovno izvedensko mnenje in jih poslalo izvedencu v vednost s pozivom, da nanje odgovori. Ugotovilo je, da je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril na vse pripombe strank in podal izčrpna pojasnila, na katera stranki nista imeli nobenih pripomb. Izvedenec je med drugim pojasnil metode, ki jih je uporabil, odgovoril na tožnikove pripombe, zakaj lastne zelene površine ob stavbi ne predstavljajo odprte javne zelene in rekreativne površine, ter pojasnil, da je pri izračunu upošteval, da so v bližini nepremičnine šola, vrtci, fakulteta in W. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivosti oziroma nejasnosti, ki sta jih izvedenskemu mnenju očitali pravdni stranki, odpravilo, za ponovno dopolnitev mnenja oziroma za postavitev drugega izvedenca ni bilo ne potrebe ne pogojev (254. člen ZPP). Nenazadnje pa je tožnik po prejemu pisne dopolnitve izvedenskega mnenja sam izjavil, da izvedensko mnenje (razen v delu, v katerem je izvedenec upošteval odbitek davka) sprejema. Kot že rečeno, iz sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri oceni izvedenskega mnenja upoštevalo pripombe pravdnih strank, da je mnenje kritično ocenilo in ga (v pretežnem delu) sprejelo. Povzemanje vseh ugovorov strank, na katere je že odgovoril izvedenec, zato v sodbi ni bilo potrebno.

11. Očitek, da je sodni izvedenec ravnal v nasprotju z navodili sodišča, ker pri izračunu nadomestila ni upošteval šestih parkirnih mest, po vsebini ni očitek kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa pri tem tudi ugotavlja, da sodni izvedenec sploh ni ravnal v nasprotju z navodili sodišča iz sklepa z dne 22. 8. 2012, kot to očita pritožba. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja in razlogov sodbe, je sodni izvedenec pri izračunu nadomestila kot prednost upošteval, da ima stanovanjska stavba veliko dvorišče oziroma lastno parkirišče. Pri tem je pojasnil, da je nepremičnino obravnaval kot celoto (skupaj s parkirnim prostorom), ker so parkirna mesta potrebna za poslovni objekt oziroma ker bi imelo v konkretnem primeru oddajanje parkirnih mest zunanjim uporabnikom (lastne potrebe pa bi se zagotavljale preko okoliških parkirnih hiš) negativen vpliv na višino tržne najemnine nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo, sprejel pa ga je tudi tožnik.

12. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je (pretežno) oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca ustrezne stroke, pravilna in zakonita.

13. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino in odločitev sodišča prve stopnje ni bil potreben, zato mora toženka stroške odgovora kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/1991 in nasl.).