Jedro

Tožnik ni upošteval določb ZVCP niti takoj po nesreči, ko je poklical na pomoč le ženo, niti med ali po končanem zdravljenju, čeprav za to ni imel nobenega tehtnega razloga. S tem je preprečil možnost, da bi policija našla očividca nesreče (voznika, ki naj bi pravilno vozil nasproti), ali povzročitelja (ki naj bi vozil nasproti po tožnikovem voznem pasu), pa tudi presojo ustreznosti tožnikove vožnje in morebitno krivdo za to, da je s kolesom padel v obcestni jarek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 1.550.000 tolarjev oz. 6.468,04 euro odškodnine.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda pritožbeno sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka. Najprej opisuje svoje poglede na to, kako se je hotel izogniti trčenju z neznanim vozilom in je s kolesom zapeljal skrajno desno, pri čemer je kolo na bankini "potegnilo in je padel v obcestni jarek ter se hudo poškodoval" ter pojasnjuje, kako je telefoniral svoji ženi, ki ga je odpeljala v bolnišnico, kjer je medicinski sestri povedala, kako je prišlo do nesreče. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da ni dokazal nastanek škodnega dogodka ter vzročne zveze med njim in škodo, jima očita zmotno pravno naziranje in presojo izvedenih dokazov. Priznava, da je dokazna ocena na strani sodišča, vendar mora biti logična in mora njena argumentacija prepričati povprečnega človeka, zlasti pa ne more opravičiti tega, da sta sodišči verjeli toženki, ki je bila dokaj pasivna in se ni razbremenila svoje odgovornosti, ki je četrti element civilnega delikta in je bistven. Dodaja, da je sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke, ki se pritegne tedaj, ko je že razčiščen temelj. S tem je po nepotrebnem povzročalo stroške - torej premoženjsko škodo tožniku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da z revizijo ni mogoče izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju storili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Čeprav revizija priznava, da je dokazna ocena pridržana sodišču, pa opisuje svoj pogled na dejansko stanje in navaja, da ocena sodišč ni logična in da njuna argumentacija ne prepriča povprečnega človeka. To bi kazalo na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga revizija ni navedla, ne pojasnila. Da sta sodišči v izpodbijanih sodbah dovolj popolno ugotovili dejansko stanje ter prepričljivo in logično pojasnili, zakaj sta zavrnili tožbeni zahtevek, bo pojasnjeno pri presoji pravilne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje med postopkom imenovalo izvedenca medicinske stroke, je nepravilnost, ki na dokazno oceno ne vpliva, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje.

Vrhovno sodišče je glede na določilo 371. člena ZPP, ki mu nalaga, da pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili s plošna določila o odškodninskih obveznostih, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2). V tem zakonu je v 2. oddelku, ki vsebuje pravila v zvezi s povzročitvijo škode, zahteva, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjeni naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnik 27.8.2002 trpel škodo, ker je padel s kolesom. Toda sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da ni pojasnjen vzrok in njegova vzročna zveza s povzročeno škodo. Na podlagi vseh izvedenih dokazov in njihove skrbne presoje nista mogli prezreti dejstva, da mora po 122. členu v zvezi z 19. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP)(3) vsak udeleženec ustaviti vozilo, zavarovati kraj prometne nesreče in obvestiti najbližjega policista ali policijsko postajo ali koga drugega, ki lahko obvesti policijsko postajo ter počakati na kraju prometne nesreče II., III. ali IV. kategorije, dokler ni končan ogled, ali vsaj omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev, če je zapustil mesto prometne nesreče. Tudi sledi prometne nesreče do končanega ogleda ne bi smel odstraniti. Tožnik ni upošteval določb ZVCP niti takoj po nesreči, ko je poklical na pomoč le ženo, niti med ali po končanem zdravljenju, čeprav za to ni imel nobenega tehtnega razloga. S tem je preprečil možnost, da bi policija našla očividca nesreče (voznika, ki naj bi pravilno vozil nasproti), ali povzročitelja (ki naj bi vozil nasproti po tožnikovem voznem pasu), pa tudi presojo ustreznosti tožnikove vožnje in morebitno krivdo za to, da je s kolesom padel v obcestni jarek. Ob tako hudi kršitvi zakona in dejstva, da sodišči nista našli nobenega opravičila za to opustitev, je tožnikova izpoved o dogodkih v zvezi z nesrečo prešibka, da bi ji sodišče lahko verjelo, in ne nudi ustrezne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožnik ni poskrbel za zavarovanje dokazov o prometni nesreči, kar bi v danih okoliščinah mogel in moral storiti, zato sedaj ne more zahtevati, da sodišče verjame samo njegovi negotovi izpovedi. Dokazno breme o tem, da so izpolnjene vse štiri predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti, so na njegovi strani, le glede ugotavljanja krivde je dokazno breme na toženi stranki.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno razjasnili dejansko stanje, da sta lahko pravilno uporabili materialno pravo. Zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 30/1998-67/2002.