Jedro

Tožena stranka je glede na določila 3. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ in v okviru sodne presoje uporabe prostega preudarka po 3. odstavku 40. člena ZUS-1 zadostila procesnim standardom ter glede na naravo podatkov in dejstev, ki jih je mogoče tudi preveriti na podlagi spisne dokumentacije, v zadovoljivi meri obrazložila svojo odločitev o izrečenem ukrepu omejitve gibanja tožniku. Pri tem pa ni v zadostni meri obrazložila razlogov, zakaj je ukrep omejitve gibanja odrejen v prostorih Centra za tujce, oziroma ni obrazložila diskrecijske pravice, ki ji je dana z določili 2. odstavka 51. člena ZMZ glede načina omejitve gibanja prosilcu, saj način iz 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ ni edini možen način. Gibanje se lahko omeji tudi na druge načine po 1. alinei 2. odstavka 51. člena ZMZ, pri čemer ni samoumevno že na podlagi navedene zakonske določbe, kateri način je za prosilca ugodnejši. Ker izpodbijani akt ne vsebuje takšne obrazložitve, pač pa zgolj trditev, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo, kakor tudi zagotoviti, da bo prosilec lahko predan drugi državi članici, sodišče v tem delu nima podlage za zaključek, da je bil prosti preudarek glede določitve objekta, na katerega se nanaša izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku, uporabljen v mejah zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje ter na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen, zato tudi preizkus izpodbijanega sklepa v tem pogledu ni mogoč. Z neobrazložitvijo prostega preudarka, pa je v tem delu kršeno materialno pravo, prav tako pa je s tem podana tudi kršitev 5. odstavka 214. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ, na kar tožnik utemeljeno opozarja v tožbi.

Obrazložitev

Tožbi se deloma ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. 2142-116/2010/3 (1232-08) z dne 19. 5. 2010 odpravi v delu, ki se nanaša na prostore Centra za tujce, in se zadeva vrne v tem delu toženi stranki v ponoven postopek.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom dne 19. 5. 2010 tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 19. 5. 2010 do 19. 8. 2010. Svojo odločitev je oprla na določilo 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka ugotavlja, da je tožnik dne 14. 5. 2010 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po določbi 1. odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ v primerih in pod pogoji, določenimi v 1., 2., 3. in 4. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ, ki jih tudi povzema. Na podlagi dokumentacije upravne zadeve in izjav tožnika tožena stranka ugotavlja, da obstaja posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, in sicer, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Dalje tožena stranka navaja, da iz depeše PPIU Ljubljana z dne 13. 5. 2010 izhaja, da je z letalom odšel iz Iraka v Turčijo v mesto Istanbul, od tam naprej potoval z različnimi prevoznimi sredstvi v smeri Evrope in je izstopil na Nizozemskem, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, njegova prošnja pa je bila zavrnjena iz razloga, da se je stanje v matični državi izboljšalo. Počutil se je ogroženega, zato je samovoljno zapustil Center za begunce v kraju Echt in odšel v Amsterdam, od tam pa z vlakom v Pariz, kjer je ostal en dan, nato pa še en dan v Nici, potem pa je iz Francije odpotoval v Italijo, v Milano, kjer se je zadrževal dva meseca, od tam pa je odšel v mesto Cartone in tudi tam prebival mesec dni. Tam so v različnih postopkih, ki so jih vodili različni policisti, tožniku dejali, naj zapusti državo. V Republiko Slovenijo je vstopil dne 13. 5. 2010 in z vlakom iz Nove Gorice odpotoval v Ljubljano. Na podlagi dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je bilo tožniku zaseženih več predmetov, ki dokazujejo, da se je nahajal na ozemlju Italije, to pa so takšne posredne okoliščine, ki lahko izključijo odgovornost Republike Slovenije za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker tako iz obstoječe dokumentacije v konkretnem primeru ni jasno, ali je za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija ali Nizozemska, Francija ali Italija, je tožena stranka odločila, da tožniku gibanje omeji ob upoštevanju 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Omejitev gibanja iz tega razloga je nujna, da se mu prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje mej ter se ugotovi, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in realizira njegova predaja eni izmed navedenih držav, v kolikor bo katera izmed teh držav sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bilo s strani slovenskih varnostnih organov v postopku ugotavljanja identitete tožnika pri pregledu osebnih predmetov zaseženih več predmetov, ki dokazujejo njegovo zadrževanje v sosednji državi (Italiji), kar izhaja iz Potrdila o zasegu predmetov z dne 13. 5. 2010. Ko je uradna oseba tožniku navedene ugotovitve predočila, je pri tem zgolj navedel, da te stvari niso njegove. To pa za pristojni organ ni sprejemljivo, saj so mu policisti PPIU Ljubljana o zaseženih predmetih izdali Potrdilo o zasegu predmetov, ki ga je tožnik tudi sam lastnoročno podpisal in tedaj ni navedel, da omenjeni predmeti niso njegovi. Iz omenjenega potrdila tudi izhaja, da je bila vsebina tožniku s pomočjo prevajalca prevedena, kar je potrdil prevajalec s svojim podpisom. Po oceni tožene stranke so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. V 2. odstavku 51. člena ZMZ med drugim določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (1. alinea) ali na drug ustrezen objekt ministrstva (2. alinea). Po celoviti preučitvi okoliščin je tožena stranka odločila, da mu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo in zagotoviti, da bo tožnik lahko predan drugi državi članici, če se bo ugotovilo, da je ta odgovorna za reševanje njegove prošnje.

Tožnik v tožbi navaja, da sklep tožene stranke izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil upravnega postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz 59. člena ZMZ izhaja, da tožena stranka lahko prosilcu za azil omeji gibanje do predaje prosilca pristojni državi, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji, pač pa navedena določba daje toženi stranki pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka je po mnenju tožnika v konkretnem primeru odločila v nasprotju s pravili odločanja po prostem preudarku, pri katerem lahko upravni organ pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako možnih alternativnih odločitev tisto, ki jo šteje spričo podanih okoliščin glede na javni interes za najsmotrnejšo in najprimernejšo. Tudi za odločanje po prostem preudarku so postavljeni zakoniti okviri, in sicer mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu diskrecijsko pooblastilo dano. Če oba pogoja nista izpolnjena, je organ prekoračil oziroma zlorabil pooblastilo, ki mu ga daje materialni zakon in ni spoštoval načela zakonitosti. Zato odločanje po prostem preudarku ni samovoljno odločanje, pač pa je upravni organ dolžan ugotoviti v postopku vse pravno pomembne okoliščine in dejstva, ki so šele podlaga za odločanje po prostem preudarku, v odločbi pa se mora sklicevati na predpis, s katerim je upravičen rešiti stvar po prostem preudarku in navesti razloge za takšno odločitev, pri čemer niso mišljeni razlogi glede ugotavljanja pogojev oziroma dejanskega stanja, ampak razlogi, ki obrazložijo in utemeljujejo odločitev glede na namen zakonodajalca, za katerega je bilo organu dano pooblastilo za diskrecijsko odločanje. V primeru omejitve gibanja prosilcem za azil to pomeni, da je ugotovitev katerega izmed razlogov iz 59. člena ZMZ šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo prosilcu gibanje omejil ali ne in če se odloči za omejitev gibanja, mora svojo odločitev obrazložiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo dano pooblastilo, pri čemer je odločilen tisti, ki ga omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti lahko zasleduje glede na ustavno ureditev upoštevaje 15. člen Ustave in ustavno načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan, zato je izpodbijani sklep po mnenju tožnika nezakonit in protiustaven, njegovo predajo državi, ki je odgovorna za obravnavanje konkretne prošnje pa je mogoče zagotoviti tudi brez ukrepa odvzema prostosti oziroma z uporabo milejšega ukrepa. Dalje še navaja, da tožena stranka ne obrazloži, zakaj je ukrep odvzema prostosti sploh potreben (nujen), prav tako tudi ne, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev kateri izmed milejših ukrepov. Izpodbijani akt tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato tožnik meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker tožnik nima ne denarnih sredstev ne premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. I U 692/2010 z dne 26. 5. 2010 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, hkrati pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks, po tem, ko je v tej zadevi istega dne sodišče opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je tožena stranka predložila hkrati z odgovorom na tožbo na podlagi 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), vendar v dokaznem postopku tedaj na glavni obravnavi ni zaslišalo tožnika (ki mu je gibanje omejeno na objekt tožene stranke, Centra za tujce, v smislu 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ), ker tožena stranka ni zagotovila njegovega prihoda na sodišče. Sodišče je tedaj odločilo brez zaslišanja tožnika zgolj po vpogledu upravnega spisa, ker je presodilo, da je že iz izpodbijanega sklepa razvidno, da v obrazložitvi niso vsebovane določno ugotovljene in konkretno navedene dejanske okoliščine v smislu 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, na katerem tožena stranka utemeljuje svoje stališče, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, saj v zvezi s tem stališčem tožena stranka ni ugotovila relevantnih dejanskih podatkov o točnem datumu z navedbo dneva, meseca in letnice niti lokacije z navedbo tretje države in države članice ter njune medsebojne državne meje, ki naj bi jo tožnik nezakonito prečkal niti ne drugih dejanskih okoliščin, ki bi izkazovale, da bi tožnik nezakonito prečkal državno mejo države članice (in katere države članice) ob tožnikovem prihodu iz tretje države (in določno opredelitvijo tretje države, iz katere naj bi tožnik ob prihodu nezakonito prečkal mejo). Zato je tedaj sodišče ocenilo, da ne more slediti zaključku tožene stranke, da so v konkretnem primeru podani razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ v zvezi s 3. odstavkom 51. člena ZMZ, temveč je presodilo, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev tožene stranke pa preuranjena in obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva v tolikšni meri, da nima razlogov o odločilnih dejstvih v smislu 1., 2., 3., 5. in 6. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 30. členom ZMZ, ki določa subsidiarno uporabo ZUP. Takšna odločitev je po presoji Vrhovnega sodišča RS v uvodoma navedenem sklepu opr. št. I Up 186/2010 z dne 23. 5. 2010 materialnopravno napačna ob dejstvu, da je tožnik iz tretje države nezakonito vstopil v EU; kdaj se je to zgodilo in kje natančno je to storil pa ni pravno pomembno. Tudi okoliščina, da tožnik iz Centra za tujce ni bil prepeljan na narok za glavno obravnavo sodišča prve stopnje ne odvezuje od obveznega zaslišanja tožnika po 4. odstavku 51. člena ZMZ, saj tridnevni rok za odločitev sodišča o tožbi ni prekluzivni rok, zato bi tožnika moralo sodišče ponovno vabiti na zaslišanje in to tudi opraviti.

Tožba je deloma utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje sodišča zakonitost uvodoma navedenega izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 19. 5. 2010 o izrečenem okrepu omejitve gibanja tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi 2. alinee 1. odstavka 59. člena v zvezi z 2. alineo 2. odstavka 51. člena ZMZ, s katerim mu je bilo gibanje omejeno na objekt tožene stranke – Center za tujce.

Sodišče, ki je o tožbi odločalo v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 186/2010 z dne 23. 6. 2010, je v ponovljenem postopku opravilo glavno obravnavo in v skladu s 4. odstavkom 51. člena zaslišalo tožnika in v dokaznem postopku vpogledalo predmetni upravni spis, ki ga je tožena stranka predložila hkrati z odgovorom na tožbo dne 25. 5. 2010 v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

Tožnik je na ustnem zaslišanju med drugim navedel, da je po odhodu iz matične države preko Turčije dne 10. 5. 2008 prispel na Nizozemsko, kjer je zaprosil tudi za azil, po prejemu negativne odločitve pa je nato preko Francije odpotoval v Italijo, kjer se je zadrževal vse do 13. 5. 2010, ko je prispel v Slovenijo in tudi zaprosil za azil, po tem, ko je že v Italiji zaprosil za azil v mesecu januarju 2010, o čemer naj bi približno v mesecu aprilu 2010 prejel negativno odločitev.

Sodišče se na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka lahko strinja s toženo stranko, da so v konkretnem primeru podani pogoji iz 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, na podlagi katere lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ, to je, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES na podlagi katere se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Sodišče glede na navedeno kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega zakona, oziroma nespoštovanja načela zakonitosti pri odločanju tožene stranke po prostem preudarku na podlagi diskrecijskega pooblastila, ki ga je toženi stranki dal že zakonodajalec z določbo 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, zato ji ni mogoče očitati samovoljnega odločanja, glede na v postopku pravilno ugotovljene pravno relevantne okoliščine in dejstva, ki jih je tožena stranka ugotovila skladno s podatki in listinami predloženega upravnega spisa in ki jih je na zaslišanju potrdil tudi sam tožnik. Po presoji sodišča je torej odločitev tožene stranke, da je v tem primeru izkazan pogoj za omejitev tožnikovega gibanja po 59. členu ZMZ, in sicer iz 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ (izročitev odgovorni državi za obravnavanje po dublinskem postopku, in sicer po ugotovitvi, ali je to Italija, Nizozemska ali Francija) pravilna in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa ter ima pravno podlago v citiranem določilu 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ v povezavi s 3. odstavkom 51. člena ZMZ. Pri tem sodišče poudarja, da za omejitev gibanja zadošča že zgolj eden izmed v ZMZ predpisanih pogojev oziroma razlogov iz 51. oziroma 59. člena ZMZ, kar je v istovrstnih zadevah že večkrat ponovilo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbi št. I Up 30/2010 z dne 25. 2. 2010. Omejitev gibanja tožniku je torej po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ, saj se samo na tak način lahko prepreči tožnikovo nadaljnje nezakonito prehajanje državnih meja ter zagotovi njegova predaja državi, ki bo odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo št. 2003/343/ES o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (10. člen). Ker se postopek določanja države članice, odgovorne v smislu Uredbe št. 2003/343/ES začne takoj, ko je v državi članici vložena prošnja za azil (4. člen) so pogoji za omejitev gibanja iz 2. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ izpolnjeni že od vložitve prošnje dalje, saj bi bila sicer v nasprotnem primeru predaja prosilca v odgovorno državo lahko neizvedljiva, kot je v primerljivi zadevi navedlo že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi št. I Up 30/2010 z dne 25. 2. 2010. V primeru omejitve gibanja po ZMZ je namen izreka takega ukrepa, tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je večkrat ponovilo v primerljivih istovrstnih zadevah, tudi že pretežno vsebovan v samih pogojih, na podlagi katerih se lahko ta ukrep izreče, pri čemer je splošen namen ukrepa omejitve gibanja preventivne narave, da se prepreči nastop določenih neželenih posledic, kot je v konkretnem primeru tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložila v okviru pravne podlage, na katero se je oprla pri odločitvi (2. alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ) ter na tej (individualni) podlagi tudi opredelila splošni namen omejitve gibanja v obravnavanem primeru. S tem je tožena stranka glede na določila 3. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ in v okviru sodne presoje uporabe prostega preudarka po 3. odstavku 40. člena ZUS-1 zadostila procesnim standardom in v obravnavanem primeru glede na naravo podatkov in dejstev, ki jih je mogoče tudi preveriti na podlagi spisne dokumentacije, v zadovoljivi meri obrazložila svojo odločitev o izrečenem ukrepu omejitve gibanja tožniku.

Pri tem pa po presoji sodišča ni v zadostni meri obrazložila razlogov, zakaj je ukrep omejitve gibanja tožniku odrejen v prostorih Centra za tujce (v smislu 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ), oziroma ni obrazložila diskrecijske pravice, ki je dana toženi stranki z določili 2. odstavka 51. člena ZMZ glede načina omejitve gibanja prosilcu, saj način iz 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ ni edini način omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, temveč se mu gibanje lahko omeji tudi na druge načine po 1. alinei 2. odstavka 51. člena ZMZ, pri čemer ni samoumevno že na podlagi navedene zakonske določbe, na katero se je oprla pri odločitvi v tem delu tožena stranka (2. alinea 2. odstavka 51. člena ZMZ), kateri način je za prosilca ugodnejši. Ker izpodbijani akt takšne obrazložitve ne vsebuje, pač pa zgolj trditev, da „bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo, kakor tudi zagotoviti, da bo prosilec lahko predan drugi državi članici, če se bo ugotovilo, da je ta odgovorna za reševanje njegove prošnje“ sodišče v tem delu obrazložitve tožene stranke nima podlage za zaključek, da je bil prosti preudarek glede določitve objekta, na katerega se nanaša izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku, uporabljen v mejah zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje ter na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen v 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, zato tudi preizkus izpodbijanega sklepa v tem pogledu ni mogoč. Ko tožena stranka odloča po prostem preudarku je namreč sodišče pri preizkusu, ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki (ne) ustreza namenu, za katerega je določen, vezano na 3. odstavek 40. člena ZUS-1. Z neobrazložitvijo prostega preudarka, pa je v tem delu kršeno materialno pravo (2. alinea 2. odstavka 51. člena ZMZ), prav tako pa je s tem podana tudi kršitev 5. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi s 30. členom ZMZ, na kar tožnik utemeljeno opozarja v tožbi. V ponovnem postopku mora torej tožena stranka dopolniti svojo odločitev v nakazanem smislu.

Sodišče je zato moralo tožbi deloma ugoditi in izpodbijani akt tožene stranke v navedenem delu odpraviti, zadeva pa se vrne toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 4. odstavka 75. člena ZMZ v zvezi s 3. in 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1.