Jedro

Ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 217. člena ZPP bi sicer izvedenec lahko pravdni stranki obvestil o ogledu. Okoliščina, da stranka o tem ni bila obveščena, pa bi lahko predstavljala kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Vendar je takšna kršitev podana le, če sodišče kakšne določbe ZPP ni uporabilo, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 6.237,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje in 1.544,56 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da ji je bilo onemogočeno enakopravno obravnavanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj ni bila vabljena na izvedenčev ogled poškodovanih avtomobilskih delov, čeprav je za to izrecno zaprosila s pripravljalno vlogo z dne 24. 12. 2012. Med ogledom bi bilo toženi stranki omogočeno, da se sama prepriča o navedbah tožnice glede poškodb, ki so nastale v škodnem dogodku in opozori izvedenca na morebitne neskladnosti med tožničinimi navedbami ter dejanskim stanjem.

3. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka poudarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je vsa škoda na vozilu tožeče stranke nastala v obravnavanem škodnem dogodku oz. ob natovarjanju in raztovarjanju poškodovanega vozila, napačno in posledica tega, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju sodnega cenilca in izvedenca prometne stroke. Pritožnica opozarja, da je bila večina dokazil zaradi narave spornega predmeta v obliki fotografij, pri interpretaciji teh pa se je izvedenec izkazal kot izredno nezanesljiv in neprepričljiv.

4. Tožena stranka kot nekonsistentne izpostavlja ugotovitve izvedenca o kromirani letvici na črni podlagi maske vozila. Pri vprašanju kromirane letvice je sodišče po mnenju tožene stranke naredilo napako, ko je povsem nekritično sledilo mnenju izvedenca, čeprav ni šlo za vprašanje, za rešitev katerega bi bilo potrebno strokovno znanje, ampak bi moralo sodišče samo v skladu z načelom proste presoje dokazov odločiti, ali je na fotografiji, ki so jo posneli hrvaški policisti, vidna kromirana letvica na maski avtomobila. Iz fotografije je jasno razvidno, da avtomobil ni imel kromirane srednje letvice okrasne maske, zato je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila Pogodbo o kasko zavarovanju avtomobila. 14. 9. 2011 je imela prometno nesrečo na Hrvaškem. V njej je bil avtomobil poškodovan. Takšni zaključki sodišča prve stopnje oz. trditve tožeče stranke za toženo stranko niso (bile) sporne. Tožena stranka pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje menila, da zavarovalnine ni dolžna plačati, ker da je bil avtomobil tožeče stranke po prometni nesreči dodatno poškodovan ali pa so bili deli, poškodovani v prometni nesreči, zamenjani z bolj poškodovanimi deli, da bi bila prikazana višja škoda.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami tožeče stranke, da je vsa škoda nastala v obravnavanem škodnem dogodku in v zvezi z nasprotnimi trditvami tožene stranke izvedlo dokaz z izvedencem in cenilcem prometne stroke. Ta je izdelal pisno mnenje, ga dopolnil, svoje mnenje pa je ustno podal tudi na naroku, kjer je sodišče toženi stranki omogočilo, da mu je postavljala obsežna vprašanja. Načelo kontradiktornosti se nanaša na postopek pred sodiščem. Iz pritožbenih trditev ni mogoče razbrati, kako naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki sodelovanje v postopku onemogočilo. Tožena stranka je bila povabljena na vse naroke, vročeno ji je bilo vse procesno gradivo, o njem se je lahko izjasnila, izvedencu je lahko postavljala vprašanja. Do kršitve načela kontradiktornosti oz. do kršitve načela enakega obravnavanja pravdnih strank v obravnavani zadevi torej ni prišlo.

9. Toženo stranko moti, da ni bila povabljena, ko si je izvedenec ogledal poškodovane dele avtomobila. Ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 217. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi sicer izvedenec lahko pravdni stranki obvestil o ogledu. Okoliščina, da stranka o tem ni bila obveščena, pa bi lahko predstavljala kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je takšna kršitev podana, če sodišče kakšne določbe ZPP ni uporabilo, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo toženi stranki, s tem, ko ni bila povabljena k ogledu poškodovanih delov avtomobila, onemogočeno to, da bi izvedenca opozorila na morebitne neskladnosti med tožničinimi navedbami ter dejanskim stanjem, je po eni strani nekonkretizirano (morebitne neskladnosti!) po drugi strani pa ni utemeljeno. Njena prisotnost pri ogledu ni namenjena temu, da tožena stranka izvedenca opozarja na svoja stališča, ampak le-temu, da se stranki izenačita v spoznavnih možnostih - torej da se tudi toženi stranki omogoči ogledati tisto, kar si je ogledala tožeča stranka in kar si je ogledal izvedenec. S tem se stranki omogoči učinkovito uveljavljanje pravic v postopku ter možnost učinkovitega preizkusa izvedenskega mnenja. Da bi pri tem imela tožena stranka kakšne težave, v pritožbi in v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne trdi. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je tožena stranka poškodovane dele lahko ogledala (poleg tega si jih je ogledal tudi strokovnjak, ki ga je za to pooblastila). Ravnanje sodišča prve stopnje, ki izvedencu ni naložilo, naj k ogledu poškodovanih delov povabi toženo stranko, torej ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Dejstvo, da se ena od strank z ugotovitvami izvedenca ne strinja, ne predstavlja podlage za ponavljanje dokaza z drugim izvedencem. V skladu z določbo 3. odstavka 254. člena ZPP sodišče zahteva mnenje novega izvedenca le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivost ali dvoma pa ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Pritožbene trditve, da se je izvedenec izkazal za nezanesljivega, da je večkrat neprepričljivo govoril o nekakšnem lesku in da so njegove ugotovitve nekonsistentne, niso utemeljene. Tam, kjer izvedenec govori o lesku, je ta iz fotografij jasno viden. Pritožbena graja izvedenskega mnenja se torej izkaže kot posledica nestrinjanja tožene stranke z ugotovitvami in zaključki izvedenca. Višje sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje jasno, popolno in v ničemer protislovno. Mnenje je obrazloženo tako, da so ga sodišče (tudi višje) in pravdni stranki (ki so na strokovnem področju laiki) mogli razumeti in na podlagi njega razpravljati. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni zahtevalo mnenja drugega izvedenca, je bilo torej pravilno in ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se poškodbe avtomobila, kakršne je videla tožena stranka ob prijavi škodnega dogodka, v bistvenem skladajo s tistimi, ki so vidne na fotografijah hrvaških policistov, temeljijo na ugotovitvah izvedenca in samih fotografijah v spisu in so po prepričanju višjega sodišča pravilne.

12. Tudi glede vprašanja kromirane letvice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta ni bila zamenjana. Pri tem si je pomagalo z ugotovitvami strokovnjaka – izvedenca, a to pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, četudi zanj ni potrebno le strokovno znanje izvedenca (nedvomno pa je to koristno), ne omaje. Višje sodišče pritožnici še enkrat pojasnjuje, da nikakor ni mogoče spregledati okoliščine, da so bile fotografije hrvaških policistov posnete ponoči, ki jo utemeljeno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje.

13. Ostale pritožbene navedbe predstavljajo zgolj ponavljanje že obravnavanih pritožbenih trditev in preoblačenje teh v druge kršitve oz. v druge pritožbene razloge, zato se višje sodišče z njimi ne ukvarja.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje – da je vsa škoda na avtomobilu posledica prometne nesreče in prevoza poškodovanega avtomobila, ugotovilo višino škode (te pritožnica ne izpodbija) ter ob takšnih dejanskih ugotovitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku na plačilo zavarovalnine ugodilo. Pri tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih ali kakšne od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.