Jedro

Odvetnik ni očitno pomotoma vložil ugovor pri nepristojnem sodišču, saj je tudi v naslovu ugovora navedel nepristojno sodišče in ni le ugovora poslal na nepristojno sodišče.

Izrek

Pritožba dolžnikov se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka.

Pritožbi upnikov se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijani tč. 2 izreka sklepa, tako da se znesek 2.692,80 SIT obakrat nadomesti z zneskom 67.320,00 SIT (sedaj: 280,92 EUR).

Dolžniki so dolžni sami kriti svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Dolžniki morajo upnikoma povrniti 444,94 EUR stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi zavrglo kot prepozen in upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 2.692,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2006 dalje do plačila, oz. najkasneje do dne, ko višina obresti doseže znesek 2.692,80 SIT.

Obe stranki izvršilnega postopka sta se zoper sklep pritožili.

Dolžniki sklep izpodbijajo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se odloči, da je ugovor pravočasen, oz. podredno njegovo razveljavitev. Menijo, da je sodišče zmotno štelo, da ni mogoče zaključiti, da je odvetnik očitno pomotoma vložil ugovor pri nepristojnem sodišču, pri čemer se sodišče sklicuje na to, da je bilo tudi v naslovu ugovora navedeno nepristojno sodišče in da ni bil le poslan ugovor na nepristojno sodišče. Dolžniki so po prejemu sklepa o izvršbi svojega pooblaščenca dne 07.05.2004 obvestili, da so prejeli sklep o izvršbi, ter mu sporočili datum vročitve sklepa, pri čemer so navedli, da je sklep izdalo Okrajno sodišče v Celju. Glede na takšen podatek je odvetnik ugovor poslal na Okrajno sodišče v Celju. Odvetnik s samim sklepom o izvršbi ni razpolagal in je glede na to, da je bil 07.05.2004 zadnji dan za vložitev pravočasnega ugovora, le-tega vložil na navedeno sodišče. Dolžniki sklepa o izvršbi pred potekom roka za ugovor namreč niso neposredno dostavili v njegovo pisarno. Glede na to, da pa je dolžnike že zastopal v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer so stranke tega postopka sklenile sodno poravnavo, na podlagi katere sta upnika tudi vložila predlog za izvršbo, je odvetnik razpolagal s podatki, relevantnimi za sestavo ugovora, zaradi česar je tudi pristal na to, da ugovor sestavi zadnji dan roka. Dolžniki zato menijo, da je glede na navedeno vložitev ugovora na Okrajno sodišče v Celju nedvomno šteti za očitno pomoto vložnika, saj ni nobenega razloga, da bi pooblaščenec dolžnikov ne vložil ugovora na Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju, v kolikor bi razpolagal s pravim podatkom, katero sodišče je izdalo sklep o izvršbi. Glede na to, da so podane okoliščine po VI. odst. 112. čl. ZPP, bi moralo sodišče zato ugovor šteti kot pravočasen in o njem odločiti po vsebini ne pa ga kot prepoznega zavreči. Upnika izpodbijata sklep delno v 2. tč. izreka iz razloga kršitev določb postopka in naslovnemu sodišču predlagata, da ga v izpodbijanem delu spremeni, tako da upnikoma prizna stroške odgovora na ugovor z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2006 dalje do plačila in dolžnikom naloži v plačilo stroške s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila. V pritožbi navajata, da je sodišče kršilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ko je štelo da odgovor na ugovor ni bil potreben, ker je sodišče štelo, da je ugovor dolžnikov prepozen. Sodišče je upnikoma vročilo ugovor s pravnim poukom, da smeta nanj odgovoriti, sicer bo sodišče štelo navedbe dolžnikov za resnične. Upnika sta zato vložila odgovor na ugovor in v njem izpostavila nepravočasnost vloženega ugovora. Sodišče ni že ob prejemu ugovora ugotovilo, ali je pravočasen, popoln in dovoljen. Upnikoma bi moralo ugovor vročiti šele po tem preizkusu in ker to ni storilo, je kršilo I. odst. 57. čl. ZIZ. Sodišče je zato povsem zmotno sklenilo, da odgovor na ugovor sploh ni bil potreben in je upnikoma priznalo za odgovor na ugovor, ki ga je štelo le za kratek dopis sodišču, zgolj 20 točk po Odvetniški tarifi. Upnika menita, da je bil odgovor na ugovor vložen povsem utemeljeno, zato je potrebno jima priznati stroške skladno z Odvetniško tarifo.

Upnika nista odgovorila na pritožbo dolžnikov, dolžniki pa prav tako ne na pritožbo upnikov.

Pritožba dolžnikov ni utemeljena, pritožba upnikov pa je utemeljena.

Dolžniki se neutemeljeno sklicujejo na očitno pomoto vložnika - odvetnika. Res je, da se očitna pomota lahko pripeti tudi pravno kvalificiranemu vložniku. Napaka odvetnika je lahko posledica nevednosti (ali neskrbnosti) – le da, drugače kot pri nevednosti prava neuke stranke, ni razloga za omilitev strogega režima spoštovanja rokov. Utemeljitev, da gre za očitno pomoto, bi bila pri odvetniku mogoča, ko bi bilo sodišče v sami vlogi pravilno opredeljeno, napačen naziv sodišča pa bi bil nato zapisan na pisemski ovojnici (tako obrazloženo tudi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, dr. Lojze Ude et al., Ljubljana, GV Založba, 2005). Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju, ki je izdalo sklep o izvršbi, je pravilno ugotovilo, da je ugovor, ki ga je vložil odvetnik dolžnikov, prejelo po izteku roka za ugovor in glede na zgoraj obrazloženo pravilno ni štelo, da je odvetnik očitno pomotoma vložil ugovor pri nepristojnem sodišču, potem ko je ugotovilo, da je tudi v naslovu ugovora navedel nepristojno sodišče in ni le takšnega ugovora samo poslal na nepristojno sodišče. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v skladu z določbo VI. odst. 112. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno štelo ugovor dolžnikov za prepozen in ga v skladu s III. odst. 58. čl. ZIZ zavrglo kot prepoznega. Pritožbo dolžnikov je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka izpodbijanega sklepa, potem ko tudi ni našlo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. čl. in 366. čl. ter v zv. s 15. čl. ZIZ). Dolžniki so glede na določbo I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ dolžni sami kriti svoje stroške v zvezi s pritožbo, ker s pritožbo niso uspeli.

Upnika v pritožbi utemeljeno očitata sodišču, da bi jima moralo priznati stroške za sestavo odgovora na ugovor skladno z Odvetniško tarifo, saj je bil odgovor na ugovor vložen povsem utemeljeno in je bil potreben. Sodišče je namreč upnikoma ugovor vročilo in ju opozorilo, da smeta vložiti odgovor na ugovor, sicer bo sodišče štelo navedbe dolžnikov za resnične. Da sta se temu izognila, sta morala vložiti odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje je zato napačno vlogo štelo le za kratek dopis in za sestavo vloge priznalo le 20 točk po tar. št. 39/4 OT. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato moralo sodišče druge stopnje spremeniti sklep sodišča prve stopnje, tako da je upnikoma priznalo za sestavo vloge nagrado po 6. tč. tar. št 27. OT, po kateri za sestavo odgovora na redno pravno sredstvo pripada odvetniku nagrada po tar. št. 18, v obravnavanem primeru torej 500 tč. ter 20 % DDV. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi upnikov ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka spremenilo (3. tč. 365. čl. v zv s 358. čl. in 366. čl. ZPP ter 15. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je presojalo pravilnost izpodbijane odločitve na dan izdaje izpodbijanega sklepa, zato je spremenjeni znesek stroškov naveden v takrat veljavni valuti. Ker pa v času odločanja drugostopenjskega sodišča velja Zakon o uvedbi eura, je spremenjeni znesek izražen še v sedaj veljavni valuti.

Upnika sta s pritožbo uspela, zato jima morajo dolžniki povrniti stroške pritožbenega postopka. Upravičena sta tako do povrnitve stroškov za sestavo pritožbe v višini 500 tč. po 6. tč. tar. št. 27 in 20 % DDV, sodne takse za pritožbo, 10 % povišanja nagrade po 9. čl. OT ter do povrnitve poštnine v znesku 0,83 EUR, skupaj tako do povrnitve zneska 444,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto dne 13.12.2006, prvi dan po poteku določenega roka za izpolnitev obveznosti. Odločitev sodišča temelji na določbi II. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. in 366. čl. ZPP, vse pa v zv. s 15. čl. ZIZ.