Jedro

Izdana začasna odredba je po vsebini ustrezna situaciji, kot je ta trenutno ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Izvedba predlaganih dokazov v tej fazi postopka zato ni bila nujna in tudi ne ekonomična, saj je o začasnem ukrepu treba odločiti hitro. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokaza z izvedencem, kot meni pritožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke (matere) zoper svoj sklep o izdani začasni odredbi z dne 9. 12. 2020. S to začasno odredbo je sodišče hčer udeležencev, mld. A. A., roj. ... 2013, začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, materi naložilo, da jo izroči očetu v roku 24 ur, skupaj z njenimi osebnimi dokumenti, osebne stike med deklico in materjo pa prepovedalo. Določilo je tudi denarno kazen za primer kršitve te odredbe.

2. Ugotovilo je namreč mednarodni protipravni odvzem otroka s strani matere, saj je ta hčer brez soglasja očeta odpeljala v drugo državo in je ne želi vrniti v Slovenijo.

3. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka, torej mati, predlaga, da se sklep razveljavi oz. spremeni ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Očita, da je odločitev, da je za mld. A. A. koristneje, da bi živela v Sloveniji, kot da bi živela v Švici, kar je med roditeljema v tem postopku sporno, arbitrarna, nezakonita in protispisna. Konkretno naj ne bi bila obrazložena verjetnost dejstev, na katera se je sodišče oprlo. Sodišče se ni opredelilo do pisma mld. A. A. očetu, v katerem ta pravi, da se ne želi vrniti v Slovenijo. Pojasnjuje, da ima sama v Švici partnerja in zagotovljeno zaposlitev. Nadalje očita, da sodišče ni upoštevalo mnenja CSD, ki ni tako, da bi se moralo stike z materjo prepovedati, češ da CSD tedaj še ni vedel, da je mati hčer odpeljala v tujino. V tem primeru bi po mnenju pritožnice moralo sodišče zaprositi za novo mnenje. Sodišču očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem iz klinične psihologije in si je samo prilastilo strokovno znanje, ki ga nima.

4. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 161. čl. Družinskega zakonika (DZ), po kateri lahko izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ).

7. Izdana začasna odredba je po vsebini ustrezna situaciji, kot je ta trenutno ugotovljena s stopnjo verjetnosti. Izvedba predlaganih dokazov v tej fazi postopka zato ni bila nujna in tudi ne ekonomična, saj je o začasnem ukrepu treba odločiti hitro. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval izvedbo dokaza z izvedencem, kot meni pritožnica.

8. Pritožbeno pojmovanje obravnavane zadeve je zgrešeno v samem fundametu. V tej zadevi namreč nikakor ne gre za ugotavljanje in presojo, kje je za mld. hčer udeležencev bolje, da bi živela (v Sloveniji, v Švici, v Srbiji). Ravno nasprotno. Gre izključno za to, da se takoj, nemudoma sanira materino skrajno samovoljno in nedopustno dejanje, ko je hčer brez soglasja drugega roditelja in brez dovoljenja pristojnega organa – sodišča, vzela iz šole in domačega okolja ter jo odpeljala v tujino. Sanirati pa ga je treba v tem postopku edino tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje – da se mld. hčer takoj začasno zaupa v vzgoji in varstvo očetu, materi se naloži, da hčer takoj pripelje (vrne) in se ji začasno, do nadaljnjega, z njo prepove stike ter naloži denarno kazen, le tako ne bo ravnala. Ko bo mati hčer vrnila, se bo v postopku nadalje ugotavljalo, kakšni stiki bi bili primerni. Ker je preselitev otroka v tujino brez dvoma vprašanje, ki pomembno vpliva na otrokovo življenje, bo o tem v primeru nesoglasja med roditeljema prav tako odločalo sodišče, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (4. odst. 151. čl. DZ).

9. Mati ugrabitve otroka sploh ne zanika, niti v pritožbi, le da tega ne poimenuje tako, pač pa še nadalje (zmotno, brez kakršnekoli podlage) meni, da je imela pravico hčer odpeljati v tujino (ter jo pred tem vzeti iz šole), ker naj bi bilo zanjo tako bolje. Zato so nerazumljivi in protislovni očitki, da naj sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, kaj pomeni, da je ključna sporna dejstva ugotovilo s stopnjo verjetnosti. Edino relevantno dejstvo je, da je mati hčer samovoljno odpeljala v Srbijo in da se želi z njo preseliti v Švico, pred tem pa je hči z njo živela v Sloveniji, kjer je imela redne stike tudi z očetom in kjer je obiskovala obvezno osnovno šolo. Ta dejstva so vsa nesporna in ne le ugotovljena s stopnjo verjetnosti (tj. ko bi za njihovo resničnost govorilo več okoliščin kot pa obratno).

10. Kaj naj bi bil povod za takšno materino ravnanje, je povsem nepomembno, kot tudi okoliščina, ali je trenutno mld. otroku v tujini všeč. Presoja nekega otroškega zapisa je tako irelevantna in umanjkanje tega v sicer obširnih razlogih sodišča prve stopnje ne pomeni nobene kršitve postopka. Še manj je pomembno, kako se v tujem okolju počuti mati oz. kako si tam namerava urediti življenje.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je bilo mnenje CSD podano, še preden je mati hčer odpeljala v tujino. Elektronska komunikacija med materjo in osnovno šolo, ki jo je v Sloveniji obiskovala deklica, ki izkazuje materin samovoljni izpis hčere iz šole, je iz začetka meseca decembra 2022, mnenje CSD pa je iz meseca oktobra. Mnenje sâmo pa je po vsebini tako, da podpira začasno zaupanje deklice v vzgojo in varstvo očetu.

12. Zaključiti gre, da je odločitev sodišča prve stopnje ustrezna, razumna in v korist otroka. Pritožbeno sodišče je pritožbo zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).