Jedro

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je bil toženec ob izbrisu družbe edini družbenik in njen direktor, zavzelo pravilno stališče, da je imel toženec položaj aktivnega družbenika. Ocenilo je, da toženčevi zdravstveni razlogi (bolezen in občasna hospitalizacija), zaradi katerih ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot direktor edini družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih bi imel v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi VL 101670/2010 z dne 17.7.2010, na podlagi katerega je dolžan toženec plačati znesek 1.327,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, znesek 124,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter znesek 237,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti 114,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se je pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V bistvenem očita sodišču prve stopnje, da je kot edino merilo za položaj aktivnega družbenika upoštevalo njegovo formalno vlogo v družbi (edini družbenik in direktor), ne da bi se ukvarjalo s subjektivnim elementom, ali je zaradi bolezni lahko vplival na poslovanje družbe. Ravno ugotavljanje subjektivne odgovornosti, ali je družbenik lahko vplival na poslovanje družbe, je namreč bistveno za ugotavljanje aktivnosti družbenika. Razlaga sodišča ne izhaja iz nobenih materialnopravnih določil in je skregana z logiko pravic, ki jih imajo zavarovane osebe po Zakonu o zdravstvenem varstvu. Sodišče se ni spuščalo v temeljno vprašanje, kako naj se od bolnega (edinega) družbenika in (edinega) direktorja pričakuje, da je sposoben aktivno vplivati na poslovanje svoje družbe, ko ni bil sposoben skrbeti niti sam zase in je bil daljši čas hospitaliziran, v bolniškem staležu in odvisen od pomoči svojcev. Sodišče ni raziskovalo trajanja, vrste in narave njegove bolezni in kako je ta vplivala na njegove sposobnosti, čeprav je v tej smeri predlagal dokaze. Bistvo zatrjevanja in dokazovanja s predlaganimi dokazi je, da zaradi bolezni ni imel možnosti vplivanja na poslovanje družbe, kar je nekaj povsem drugega, kot pa, da je tako možnost imel, pa je ni izkoristil. Tega dejstva sodišče, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, sploh ni raziskovalo. S tem, ko je tako lahkotno odločilo o vprašanju, je kršilo pravico do enega obravnavanja in do izvedbe kontradiktornega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nasprotnem primeru pa naj glede na sprejeti Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD) prekine postopek.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s sklepom 1.12.2011 upoštevalo pritožnikov predlog za prekinitev postopka na podlagi 1. člena ZPUOOD (1). Postopek pa se je nadaljeval na podlagi Odločbe Ustavnega sodišča U-I-307/11, s katero so bili razveljavljeni 4. člen do 17. člen ZPUOOD (glede odpusta obveznosti družbenikov).

6.V predmetnem postopku gre za spor majhne vrednosti, v katerem je na podlagi izrecne določbe 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustno sodbo izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

7.V pritožbenem postopku je sporno le vprašanje ali ima toženec položaj aktivnega družbenika v smislu sedmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(v nadaljevanju ZFPPIPP) (2) ali pasivnega družbenika, kot vztraja pritožnik.

8.Po sedmem odstavku 442. člena ZFPPIPP je aktivni družbenik oseba, (1) ki je imela ob prenehanju izbrisane pravne družbe položaj njenega družbenika in (2) ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka, na podlagi – uresničevanja upravljalskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali – kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovanja ali organa nadzora. Če družbenik ne dokaže drugače, velja domneva, da je predpostavka iz 2. točke 7. odstavka tega člena izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic (osmi odstavek 442. člena ZFPPIPP).

9.Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je bil toženec ob izbrisu družbe R., d.o.o., 18.5.2010, edini družbenik in njen direktor, zavzelo stališče, da je imel toženec položaj aktivnega družbenika. Ocenilo je, da toženčevi zdravstveni razlogi (bolezen in občasna hospitalizacija), zaradi katerih ni sprejemal odločitev, ki bi jih kot direktor edini družbenik moral, niso razlogi, zaradi katerih bi imel v izbrisani družbi vlogo pasivnega družbenika.

10.Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ne držijo pritožbeni očitki, da za zavzeto stališče ni imelo podlage v teoriji in sodni praksi. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi in na sodno prakso ter pravno teorijo oprtimi razlogi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pasivni družbenik le-tisti, ki zaradi položaja v družbi in odnosov med družbeniki ni mogel vplivati na poslovanje družbe in na sprejemanje za družbo pomembnih odločitev. Merila, koga se šteje za aktivnega oziroma pasivnega družbenika, je vzpostavilo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-135/00, ko je razveljavilo takrat izpodbijani četrti in peti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPOd), ki je urejal odgovornost družbenika pred sprejemom ZFPPIPP. V 74. točki odločbe U-I-135/00 je izrecno zapisano, da je treba pri presoji upoštevati zlasti: kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe, kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, ali so obveznosti družbe nastale še za časa, ko je oseba bila družbenica te družbe ali kasneje itd. Ta merila je upošteval zakonodajalec tudi pri ureditvi ZFPPIPP (442. člen ZFPPIPP) (3), ki zdravstvenega stanja ne predvideva kot okoliščine, s katero bi družbenik lahko dokazoval, da je imel položaj pasivnega družbenika.

11.Toženec, ki se v pritožbi sklicuje na svoje zdravstveno stanje, kot razlog, da mu je treba priznati položaj pasivnega družbenika, pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Pravilna uporaba materialnega prava sodišču prve stopnje ni narekovala ugotavljanja zdravstvenega stanja toženca v času pred izbrisom, ki ga je toženec dokazoval s predloženo zdravstveno dokumentacijo. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki glede neizvedbe predlaganih dokazov. Posledično pa v postopku tudi ni bilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev kontradiktornosti) in tudi ne kršitve pravice do enakega obravnavanja

12.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo uporabilo pravilno, v postopku pa tudi ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil. (1) Ur. l. RS, št. 87/2011

(2) Ur.l. RS, št. 126/2007 s spremembami

(3) dr. Nina Plavšak ,Uvodna pojasnila ZFPPIPP z novelami, stran 21-23