Jedro

Za priznanje statusa otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja, je treba prisilne ukrepe oz. prisilna dejanja izkazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 170/2002-6 z dne 27.5.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.12.2001. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote L., Izpostave B. z dne 31.8.1999, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - osebe, rojene staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je po določbi 5. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl.US, 43/99, 19/00 - odl.US, 28/00, 1/01 - odl.US, 64/01 v nadaljevanju ZZVN), po kateri uveljavlja tožnik svoj status žrtve vojnega nasilja (otroka rojenega staršem v begunstvu), žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka istega člena. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da tožniku v upravnem postopku ni uspelo dokazati, da se je rodil staršema v begunstvu. V smislu ZZVN je begunec tisti, ki je pobegnil pred vojnim nasiljem ali prisilno izselitvijo, in tisti, ki je bil nasilno pregnan s svojega doma zaradi povračilnih ukrepov okupatorja, sodelovanja z NOB ali zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše (1., 3. in 4. odstavek 2. člena). Nobene izmed takšnih okoliščin pa tožnik ne zatrjuje, saj kot razlog navaja očetov umik pred prisilno mobilizacijo. Tudi izvedeni dokazi (zaslišani priči F.Z. in R.H. - R. ter odločba o priznanju očetove neprekinjene pokojninske dobe za obdobje od 1931 do 31.8.1945) ne dokazujejo zatrjevanega pobega pred vojnim nasiljem. Tožena stranka je tudi pravilno presodila, da na drugačno odločitev ne vpliva zapis na prijavnici za vpis v OF z dne 7.11.1944, da je tožnikov oče prišel v Srbijo 26.6.1941 kot begunec, saj gre za podatke, ki jih je po svoji presoji navedel tožnikov oče sam.

Tožnik se v pritožbi ne strinja z dokazno oceno prijavnice za vstop v OF z dne 7.11.1944. Navaja, da bo predložil izjave prič, o tem, da je bil rojen staršem v begunstvu ter da je bil v vojni izpostavljen vojnemu nasilju (po bombnem napadu v B. so ga poškodovanega komaj rešili izpod ruševin). Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa pravilno oprlo na določbo 5. odstavka 2. člena ZZVN, po kateri je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka navedenega člena. Glede na tožnikovo zatrjevanje, da je bil rojen staršem v begunstvu, bi moral tožnik v upravnem postopku dokazati, da sta njegova starša (oziroma njegov oče) pobegnila pred nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, ki je povzročil njuno individualno ogroženost. V upravnem postopku zatrjevani ukrep prisilne mobilizacije nemškega okupatorja, ki ga zaslišani priči R.H. - R. in F.Z. nista potrdili, tudi po presoji pritožbenega sodišča junija 1941 ni predstavljal neposredno grozečega nasilja iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka v odločbi, izpodbijani v upravnem sporu; v tožbi zatrjevani ekonomski razlogi pa niso pravno pomembna podlaga za priznanje uveljavljanega statusa po ZZVN, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da listinski dokazi v upravnih spisih (odločba o priznani delovni dobi tožnikovega očeta za sporno obdobje od 1931 do 31.8.1945 ter njegova prijavnica za vpis v OF z dne 7.11.1944) ne dokazujejo begunstva tožnikovega očeta v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN. Zato je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno ter svojo odločitev utemeljilo s pravilnimi razlogi.

V pritožbi uveljavljani ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ni dvoma o tem, da je tožnik med okupacijo preživel težko življenjsko obdobje, vendar pa ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za sklepanje, da je odhod njegovih staršev oziroma očeta iz K. v B. mogoče oceniti kot takšnega, kot ga določbe ZZVN zahtevajo za priznanje statusa begunca. Tožnik se v pritožbi tudi ne more z uspehom sklicevati na izjave prič, ki jih v postopku niti predložil ni. Prijavnica za vpis v OF z dne 7.11.1944 pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje begunstvu tožnikovega očeta iz pravno relevantnih razlogov 1. odstavka 2. člena ZZVN.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.