Jedro

Iz 1. odstavka 118. člena ZV-1 je razvidno, da ta določba pri konkurenci možnosti odvzema vode za opravljanje dejavnosti iz sistema za oskrbo s pitno vodo na eni strani in iz drugih vodnih virov, ki niso primerni za tovrstno oskrbo, daje prednost odvzemu iz drugih vodnih virov.

Delna odločba je glede pravnih sredstev in izvršbe samostojna odločba. To pomeni, da morebitne nepravilnosti v postopku izdaje delne odločbe ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za polnjenje bazenskega kopališča „...“ iz javnega vodovodnega sistema (odjemno mesto št. ...). V obrazložitvi navaja, da gre v obravnavanem primeru za odvzem vode iz javnega vodovodnega sistema, ki se oskrbuje z vodo iz vodarne Ž., njegov upravitelj pa je JP A d.o.o. V primeru, ko gre za rabo vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo, je treba v skladu z 2. odstavkom 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) pridobiti vodno dovoljenje, upoštevajoč določbo 1. odstavka 118. člena ZV-1. Ta dopušča, da se lahko za potrebe opravljanja dejavnosti voda lahko odvzame iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo le, če bi bil njen odvzem iz drugih vodnih virov, ki niso primerni za oskrbo s pitno vodo, povezan z nesorazmerno visokimi stroški. Toženka je v postopku ugotovila, da je tožnik 10. 10. 2007 zaprosil tudi za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za polnjenje navedenega bazenskega kopališča iz vodnjaka VP-... Na podlagi te vloge je 11. 9. 2008 pridobil vodno dovoljenje za neposredno rabo vode v količini največ 4,5 l/s in v skupni količini največ 65.000 m3/leto. Ta količina zadošča za polnjenje bazenskega kopališča in celo presega tožnikov zahtevek, ki je obravnavan v tej zadevi. Ker je tožnik zaprosil za pridobitev dveh vodnih dovoljenj (za rabo vode iz javnega vodovoda in za rabo vode iz lastnega vodnjaka), podeljena pa mu je bila vodna pravica za rabo vode iz vodnjaka VP-..., ki je vodni vir, ki ni primeren za oskrbo s pitno vodo, tožnik v skladu s 1. odstavkom 118. člena ZV-1 ne sme odvzemati vode iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo. Ker niso podani pogoji po navedeni določbi, ni podlage za izdajo zahtevanega vodnega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je oskrba z vodo za izvajanje tožnikove dejavnosti iz vodnjaka VP-... prednostna in ovira za pridobitev vodnega dovoljenja za oskrbo z vodo iz naprav za oskrbo s pitno vodo. Pojasnjuje še, da združitev obeh postopkov za izdajo vodnega dovoljenja po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni obveznost upravnega organa, poleg tega pa gre v obravnavanem primeru za dve različni zadevi, saj se tožnikovi zahtevi nanašata na različna vira odvzema vode. Prav tako ni mogoče upoštevati navedb v zvezi z vodnim dovoljenjem z dne 11. 9. 2008. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v obeh primerih za izdajo vodnega dovoljenja ne gre za dve različni zadevi, saj se obe tožnikovi vlogi nanašata na neposredno rabo vode za polnjenje bazenskega kopališča. Gre za isto dejansko stanje, to je tožnikovo potrebo po vodi kot prevladujočo sestavino za opravljanje njegove dejavnosti, in za isto pravno podlago, to je 118. člen ZV-1. Različen je le način odvzema vode. Drugačno stališče drugostopenjskega organa zato predstavlja kršitev določil postopka. Nadalje meni, da bi moral upravni organ ugotoviti vsaj to, da je tožnik upravičen do vodnega dovoljenja za polnjenje kopališča iz javnega vodovodnega sistema do izdaje končne odločbe v postopku, ki se nanaša na neposredno rabo vode iz vodnjaka VP-... Pojasnjuje, da je bila v tej zadevi 11. 9. 2008 izdana zgolj delna odločba oz. delno vodno dovoljenje, ki pa kljub določbi 128. člena ZV-1 ne določa plačila za vodno pravico. Po tožnikovem mnenju to pomeni, da tožnik te pravice dejansko še nima. Ker vlada še ni sprejela predpisa o podrobnejših kriterijih za določitev roka, načina in višine plačila vodne pravice, tudi ni mogoče presoditi, ali bi bil odvzem vode iz vodnjaka, ki ni primeren za oskrbo s pitno vodo, povezan z nesorazmerno visokimi stroški. V zaključku tožbe tožnik še navaja, da bi moral organ pojasniti, zakaj so prav uporabljeni členi predpisov podlaga za zavrnitev izdaje vodnega dovoljenja. Po njegovem mnenju bi moral obrazloženo tudi ugotoviti, da odvzem iz drugih vodnih virov ni povezan z nesorazmerno visokimi stroški, da izdatnost vodnega vira dopušča odvzem in da zaradi odvzema ni ogrožena oskrba s pitno vodo. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je vodno dovoljenje z dne 11. 9. 2008 res delno, vendar pa je bilo o vodni pravici odločeno v celoti. Čeprav o plačilu vodne pravice ni bilo odločeno, to ne vpliva na fizično izkoriščanje vode iz vodnjaka. Pri tem je določba 118. člena ZV-1 jasna – prepoveduje odvzemanje vode iz naprav za oskrbo s pitno vodo za opravljanje druge dejavnosti, če je odvzem vode zanjo mogoč iz drugega vodnega vira.

Tožnica je poslala še pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2009, s katerimi oporeka trditvam v odgovoru na tožbo. Teh navedb sodišče ne povzema, saj z njimi tožnik ponavlja svoja tožbena stališča. Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zaradi opravljanja svoje kopališke dejavnosti zaprosil za izdajo vodnega dovoljenja za odvzem vode iz sistema za oskrbo s pitno vodo. Kdaj je oseba upravičena do odvzema vode iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, za opravljanje svoje dejavnosti, določa 118. člena ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji), v zvezi s katerim 2. odstavek 125. člena ZV-1 določa, da je za rabo vode iz 1. odstavka 118. člena treba pridobiti vodno dovoljenje. Navedeno povsem jasno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi razlogi, da pogoji iz 118. člena ZV-1 niso izpolnjeni. Zato je tožbeno stališče, da ni pojasnjeno, zakaj so prav ti členi (poleg tega še 3. odstavek 21. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo) podlaga za zavrnitev izdaje vodnega dovoljenja, očitno neutemeljeno.

Po 1. odstavku 118. členu ZV-1 lahko oseba za opravljanje svoje dejavnosti odvzema vodo iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo le, če bi bil odvzem vode iz drugih vodnih virov, ki za oskrbo s pitno vodo niso primerni, povezan z nesorazmerno visokimi stroški in pod nadaljnjim pogojem, da to dopušča izdatnost vodnega vira in zaradi tega ni ogrožena oskrba s pitno vodo.

Iz navedene zakonske določbe je razvidno, da ta pri konkurenci možnosti odvzema vode za opravljanje dejavnosti iz sistema za oskrbo s pitno vodo na eni strani in iz drugih vodnih virov, ki niso primerni za tovrstno oskrbo, daje prednost odvzemu iz drugih vodnih virov. Upravni organ je zato ravnal prav, ko je ugotovil, da tožnik ni upravičen do odvzema vode za oskrbo bazenskega kopališča iz javnega vodovoda, ker že razpolaga z vodnim dovoljenjem za rabo vode iz vodnjaka VP-..., ki ni primeren za oskrbo s pitno vodo. Čeprav je bilo to vodno dovoljenje izdano kot delno vodno dovoljenje, pa med strankama ni sporno, da je bilo z njim odločeno o odvzemu vode za navedeno tožnikovo dejavnost iz vodnjaka VP-... Po določbi 1. odstavka 219. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) se lahko izda delna odločba takrat, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oz. po posameznih zahtevkih, pa so ti primerni za odločitev. Po 2. odstavku istega člena velja delna odločba glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo. To pomeni, da morebitne nepravilnosti v postopku izdaje navedene delne odločbe – v tožbi je zatrjevana kršitev 128. člena ZV-1 - ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu, zato tožnik zgolj z navedbo, da z isto odločbo ni bilo odločeno tudi o plačilu za vodno pravico, ne more vplivati na ugotovitev, da je pridobil vodno pravico za rabo vode iz vodnjaka VP-... To pa je, kot rečeno, ovira, da v tej zadevi pridobi za iste potrebe še vodno pravico za rabo vode iz javnega vodovoda. V tožbi namreč ne zatrjuje, da kljub izdanemu delnemu vodnemu dovoljenju z dne 11. 9. 2008 iz vodnjaka VP-... ne more koristiti vode.

Neutemeljeno je stališče, da bi moral prvostopenjski organ ob ugotovitvi, da je bilo za odvzem vode vodnjaka izdano vodno dovoljenje, še obrazloženo ugotoviti, da ta odvzem ni povezan z nesorazmerno visokimi stroški. Taka zahteva iz 1. odstavka 118. člena ZV-1 zavezuje organ v primeru, ko stranka zaprosi za odvzem vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo, čeprav so na voljo tudi drugi vodni viri. V tem primeru lahko organ izda vodno dovoljenje le, če ugotovi, da to dopušča izdatnost vodnega vira in zaradi tega ni ogrožena oskrba s pitno vodo, odvzem iz drugih vodnih virov pa bi bil povezan z nesorazmerno visokimi stroški – torej ne s kakršnimikoli, ampak le z nesorazmerno visokimi stroški. Tudi sicer tožnik v upravnem postopku stroškov odvzema vode iz vodnjaka VP-... ni problematiziral, zato se na to dejstvo ne more sklicevati šele v obravnavani tožbi (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče se nadalje strinja s stališčem pritožbenega organa, da je združitev zadev v en postopek po 1. odstavku 130. člena ZUP fakultativne narave. Po tej določbi lahko organ (torej ne mora) začne in vodi en sam postopek, če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Poleg tega ima drugostopenjski upravni organ prav, da se v obravnavanem primeru tožnikova pravica do odvzema vode ne opira na isto oz. podobno dejansko stanje, saj gre za odvzem vode ne le iz različnih vodnih virov (odjemno mesto št. ... javnega vodovodnega sistema in vodnjak VP-...), ampak tudi iz virov z različnimi lastnostmi, ko je eden od virov primeren za oskrbo s pitno vodo drug pa ne. Nenazadnje pa iz tožbe niti ni razvidno, kako naj bi vodenje skupnega postopka v obeh zadevah vplivalo oz. izboljšalo tožnikov pravni položaj pri odvzemu vode za potrebe njegovega bazenskega kopališča. Glede na navedeno njegovih tožbenih navedb v tem delu ni mogoče upoštevati.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na dopis prvostopenjskega organa z dne 19. 11. 2008, saj gre za listino (dokaz), nastalo po datumu izdaje izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.