Jedro

Sodno presojo, ali je tožena stranka na javnem razpisu dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za izbiro ponudnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Na podlagi javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011 (Ur. list RS, št. 88/10, v nadaljevanju Javni razpis), 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS), določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 92/07 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik) je svet toženke izdal izpodbijano odločbo, s katero je odločil, da v letu 2011 tožnici ne dodeli sredstev za prijavljeni program „D.“ na podpodročju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3).

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je toženka na podlagi določil Pravilnika dne 5. 11. 2010 v Uradnem listu RS, št. 88/10, objavila Javni razpis. V odločbi se toženka sklicuje na 35. in 36. člen Pravilnika. Strokovna komisija je preučila vlogo prosilca in ovrednotila prijavljeni program „D.“ skladno z merili, določenimi v 23. členu Pravilnika ter pripravila predlog za svet toženke. Predmetnemu programu so bile pri merilih dodeljene določene točke, ki so v obrazložitvi navedene za posamezna merila. Ker iz vloge izhaja, da tožnica izvaja program nepridobitno in na nacionalni ali regionalni ravni, je bilo programu pri merilu „status kandidata“ dodeljeno 10 točk; ker je iz vloge razvidno, da tožnica neposredno skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem športnem programu, so bile glede na navedeno usmerjenost tožnice programu pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ dodeljene 3 točke; ker tožnica ne izvaja programa enakomerno razpršeno po Sloveniji ter gre za program, ki ga izvajajo druge organizacije, hkrati pa program kljub vsemu dobro odraža prostorsko razpršenost, je bilo programu pri merilu „prostorska razpršenost programov“ dodeljenih 6 točk. V tretjem odstavku 23. člena Pravilnika je določeno tudi, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira toženka, programi, ki zberejo najmanj 21 od 29 točk. Iz navedenega razloga toženka tožnici ni dodelila sredstev.

Z drugostopenjskim aktom je na podlagi 14.a člena ZLPLS in 2. odstavka 36. člena Pravilnika komisija za pritožbe zavrnila pritožbo tožnika. Ugotovila je, da je prvostopenjski organ pravilno ovrednotil program po merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“, saj iz vloge izhaja, da tožnica programa ne izvaja sama, pač pa skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem športnem programu. V vlogi je namreč navedeno, da bo program izvajalo 130 podizvajalcev (društev), ki pa niso člani zveze s plačano članarino. Komisija ugotavlja, da tožnica trditev, da gre za športni program z vsebino, ki ima večji pozitivni vpliv na kazalnike zdravja ljudi, da gre za program krovne športne organizacije, ki ga izvaja skupaj s svojimi članicami in da svojim članicam nudi vso administrativno, strokovno, informacijsko in finančno podporo, ni z ničemer verjetno izkazala, pač pa iz vloge in ostale spisne dokumentacije izhaja, da programa ne izvaja sama neposredno preko svojih članov, ampak da ga dejansko izvajajo društva. Glede na navedeno in ob upoštevanju določil 23. člena Pravilnika, ki v prvi alinei prvega odstavka določa, da se pri vrednotenju javnega interesa upoštevajo vsebinski vidiki programa, in sicer, da javni interes na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije predstavljajo programi športnih dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športa študentov in športne rekreacije, ne pa programi, kjer gre pretežno za promocijo in obveščanje o športnih programih, je bilo pravilno ugotovljeno, da program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa.

Tožnica vlaga tožbo na odpravo drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo in pravi, da je postopek na prvi stopnji vodila svetovalka direktorja toženke, na drugi stopnji pa sam direktor toženke, česar ni mogoče razumeti kot dvostopenjski upravni postopek. Zato je potrebno odločbo drugostopenjskega organa že iz tega razloga odpraviti in zadevo vrniti organu druge stopnje v nov postopek.

Tožnica izpodbija upravni akt prve in druge stopnje tudi iz vsebinskih razlogov, ker v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen Pravilnik ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe in dokaze v pritožbi zoper odločbo prve stopnje. Kot krovna športna organizacija nesporno izvaja program skupaj s svojimi 130 članicami, pri čemer za izvajanje programa ni bistveno, ali članice plačujejo članarino. Tožnica glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravni akt prve in druge stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek oziroma odpravi akt druge stopnje in vrne zadevo organu druge stopnje v ponoven postopek ali pa s sodbo odloči o stvari.

V odgovoru na tožbo toženka v zvezi z očitano kršitvijo, da je postopek na prvi stopnji vodila svetovalka direktorja, na drugi pa direktor toženke, pojasnjuje, da njen direktor ni bil udeležen v postopku na prvi stopnji oziroma ni sodeloval pri odločanju na prvi stopnji, zaradi česar se v postopku na drugi stopnji ni bil dolžan izločiti iz postopka (35. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Tudi sicer je direktor toženke v postopku na drugi stopnji opravljal zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitve organa druge stopnje, ki izhajajo tudi iz kataloga delovnih mest pri toženki, nikakor pa v postopku ni odločal o pritožbi tožnice. Direktor toženke je v skladu z organizacijo toženke ter katalogom delovnih mest med drugim dolžan pripravljati tudi strokovne podlage za njeno delovanje in pripravljati gradivo za komisije.

ZLPLS v 14.a členu določa, da je postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije urejen s tem zakonom in pravilnikom, ki ga v skladu z 11. členom zakona sprejme svet fundacije. ZLPLS nadalje določa, da je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni. Organ toženke, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, se določi s pravili fundacije, njegova odločitev pa je dokončna. V skladu z 11. členom ZLPLS so tako sprejeta že omenjena Pravila fundacije za financiranje. Komisijo za pritožbe sestavljajo trije člani, od katerih enega predlaga Ministrstvo za šolstvo in šport, enega Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in enega Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Ker je tako o pritožbi tožeče stranke odločal organ, ki je bil postavljen v skladu z ZLPLS in Pravili, je očitek tožeče stranke v tej smeri neutemeljen. Toženka je pravilno ovrednotila tožničino vlogo po posameznih merilih, kar je tudi ustrezno obrazložila.

V pripravljalni vlogi tožnica med drugim navaja, da je iz odločbe drugostopenjskega organa nedvoumno razvidno, da je postopek vodil mag. A.A., ki je direktor toženke. Meni, da direktor prvostopenjskega organa nikakor ne sme voditi postopka na drugi stopnji, ne glede na njegovo aktivno vlogo v postopku na prvi stopnji. Sodišču predlaga, da toženki naloži, da predloži pooblastilo Komisije za pritožbe osebi, ki je vodila postopek na drugi stopnji. Glede vrednotenja posameznih meril se toženka sklicuje na obrazložitve v odločbah organov prve in druge stopnje. Tožnica zato v celoti vztraja pri svojih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Glede na koncept upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče smiselno upoštevalo, da tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo v konkretnem primeru odločeno o pravnem interesu tožeče stranke (2. člen ZUS-1), v zvezi z drugostopenjsko odločbo, s katero je bila zgolj zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski akt. Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravno sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Tako je na primer v sodbi v zadevi U 693/2003 z dne 28. 12. 2005 postavilo naslednje standarde, ki so relevantni tudi v obravnavani zadevi: Kjer gre za čiste finančne subvencije, mora upravno odločanje upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave), da konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave); če pa gre za javne zavode, gre za varstvo enakosti pred zakonom v zvezi z uresničevanjem ponudnikove splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) ali v zvezi z uresničevanjem svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga.

Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, ekonomsko-socialna, ali pa ima upravna odločitev kulturno politične implikacije. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj kulturno, ekonomsko, socialno upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - 2. odstavek 3. člena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).

V predmetni zadevi gre za javni razpis za sofinanciranje programa na področju interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije. Po določbi prvega odstavka 14.a člena ZLPLS postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določa ZLPLS ter pravilnik iz drugega odstavka 11. člena ZLPLS, ki ga sprejme svet pristojne fundacije. K pravilniku in pravilom fundacije pa daje soglasje Državni zbor RS (tretji odstavek 11. člena ter prvi odstavek 14. člena ZLPLS). V postopku smiselno velja ZUP, če ZLPLS in pravilnik iz drugega odstavka 11. člena ZLPLS ne urejata drugače. Po četrtem odstavku 14.a člena ZLPLS mora odločitev o financiranju med drugim vsebovati pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk. Podrobnejši standardi glede uporabe meril in obrazlaganja končne odločitve so določeni v določbah Pravilnika od 18. do 26. in od 33. do 37. člena.

Tožnica v tožbi ne uveljavlja, da bi bil kršen kateri koli standard obrazlaganja tovrstnih odločb iz četrtega odstavka 14.a člena ZLPLS in iz navedenih določb Pravilnika, takšne kršitve pa ni ugotovilo niti sodišče. Sodišče ugotavlja še, da obrazložitvi toženke v prvostopenjskem aktu in njeni dopolnitvi v drugostopenjskem aktu ni mogoče očitati očitne nerazumnosti. Glede na obseg in dokazno moč pritožbenih ugovorov vsebinske narave o nepravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter glede na zelo kratke in pavšalne tožbene ugovore o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, sodišče namreč ocenjuje, da je obrazložitev izpodbijanega akta v povezavi z dopolnitvami obrazložitve v drugostopenjskem aktu zadostna in da tožnica ni uspela izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja v skladu z uvodoma navedenimi standardi presoje zakonitosti tovrstnih upravnih aktov; ob tem je pomembno, da tožnica ne oporeka pojasnilu toženke, da je imela toženka možnost seznanitve z dejanskim stanjem zgolj prek podatkov, ki jih je tožnica vključila v vlogo na razpisu. To pomeni, da sodišče lahko sledi utemeljitvi toženke v izpodbijanem aktu in ne ponavlja razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker v obravnavanem upravnem postopku postopka na obeh stopnjah ni vodila ena in ista oseba, ampak tožnica uveljavlja, da je na drugi stopnji postopek vodil mag. A.A., ki je direktor Fundacije za šport, na prvi stopnji pa je postopek vodila B.B., tudi smiselna uporaba določila 4. točke 35. člena ZUP v konkretnem primeru ne pripelje do ugotovitve o nezakonitosti izpodbijanega akta. Sodišče še pripominja, da dejstvo, da je postopek na prvi stopnji vodila svetovalka direktorja, ne pomeni, da je bil tudi sam udeležen oziroma je sodeloval pri odločanju.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Na tej določbi temelji odločitev v drugi točki izreka sodbe