Jedro

Akti, s katerimi je ministrstvo dalo tehnična navodila upravnim enotam glede poslovanja v zvezi z zbiranjem podpisov volilcev v podporo naknadnega zakonodajnega referenduma, niso upravni akti niti drugi akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1219/2001-3 z dne 23.7.2001.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je upravno sodišče zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala akte tožene stranke: z dne 20.6.2001, z dne 26.6.2001 in z dne 16.7.2001. Z aktom z dne 20.6.2001 je tožena stranka podala vsem upravnim enotam v Republiki Sloveniji tehnična navodila v zvezi z akcijo zbiranja podpisov volilcev za vložitev zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na mejnih prehodih z državami članicami Evropske unije. Z aktom z dne 26.6.2001 je tožena stranka vsem upravnim enotam v Republiki Sloveniji, glede na obvestilo o posameznih pritožbah zaradi nepotrebnega in dolgega čakanja pred okenci, predlagala zagotovitev posebnega okenca in organizacijo dela tako, da bo sprejem podpore volilcev potekal nemoteno in jih hkrati opozorila na dosledno upoštevanje dopisa z dne 20.6.2001 v zvezi z nudenjem ustrezne strokovne pomoči pri izpolnjevanju obrazcev in zagotovitvi zadostnega števila praznih obrazcev oziroma kvalitetnih fotokopij. Z aktom z dne 16.7.2001 je tožena stranka zaradi izpadov računalniškega sistema v času, ko so se sprejemale podpore, posameznim upravnim enotam, na katerih je prišlo do računalniškega izpada, predlagala podaljšanje uradnih ur za čas izpadov računalniškega sistema. Upravno sodišče v obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka v tožbi predlagala odpravo nezakonitosti in nejasnosti s tožbo izpodbijanih aktov in ugotovitev, da so dejanja uradnih oseb nezakonita in protiustavna. Tožena stranka naj bi z izpodbijanimi akti upravnim enotam nenatančno opredelila pogoje, pod katerimi se mora izvajati 13. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) v primeru zbiranja podpisov podpore zahtevi za razpis potrditvenega zakonodajnega referenduma o Zakonu o preoblikovanju prostih carinskih prodajaln na cestnih mejnih prehodih z državami članicami Evropske skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije, v mejne prodajalne in posebnih ukrepih nadzora teh prodajaln. V številnih upravnih enotah so uradne osebe kršile določbe 13. člena ZRLI, ker so delovale v nasprotju z izpodbijanimi odredbami in na različne načine ovirale aktiviste oziroma odvračale volilke in volilce od oddaje podpore. Tožeča stranka v obrazložitvi tožbe podrobno analizira izpodbijane akte tožene stranke ter navaja, kakšne kršitve naj bi bile z njimi storjene. Trdi, da je tožena stranka kršila 13. člen ZRLI in posegla v temeljne ustavne pravice volilk in volilcev iz 90., 44., 3. in 1. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da izpodbijanih aktov ni mogoče šteti niti za dokončne posamične akte niti za druge akte, ki jih je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Gre za tehnična navodila upravnim enotam, s katerimi se zgolj pojasnjuje način poslovanja upravnih enot v zvezi z zbiranjem podpisov volilcev za vložitev zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Z omenjenimi navodili se ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku.

Navedena navodila tožene stranke tudi niso izdana v obliki predpisa in ne urejajo posamičnih razmerij v smislu 4. odstavka 1. člena ZUS. Nadalje sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka s tožbo uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic, do katerih naj bi prišlo na posameznih upravnih enotah, bodisi zaradi nejasnih in nenatančnih navodil tožene stranke, bodisi zaradi neupoštevanja teh navodil na upravnih enotah. S kršitvami naj bi se posegalo v temeljne ustavne pravice volilk in volilcev iz 1., 3., 44. in 90. člena Ustave RS. Prvi in 3. člen Ustave RS ne urejata konkretnih ustavnih pravic posameznika in ravno tako ne 90. člen, ki govori o zakonodajnem referendumu. Kršitve, ki jih navaja tožeča stranka, bi, po presoji sodišča prve stopnje, lahko bile kršitve določbe 44. člena Ustave RS, ki govori o sodelovanju pri upravljanju javnih zadev. Vsak državljan ima namreč pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.

Vendar pa mora, po prepičanju sodišča, morebitne posege v to ustavno pravico uveljavljati posameznik, katerega ustavna pravica je kršena in ne tožeča stranka, kot pobudnik zbiranja podpisov za razpis referenduma. Tožba mora tako vsebovati konkretno kršitev ustavne pravice posameznika na konkretni upravni enoti. V obravnavanem primeru pa kot edina tožeča stranka nastopa Nova stranka. Glede na navedeno je sodišče na podlagi določb 3. in 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo s sklepom zavrglo.

V pritožbi zoper 1. točko izpodbijanega sklepa se tožeča stranka ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da s tožbo izpodbijani akti niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Meni, da je kot politična stranka aktivno legitimirana v postopku zbiranja podpisov za razpis referenduma že po 1. in 2. odstavku 13. člena ZRLI in iz tega dejstva povsem naravno izhaja, da je tudi aktivno legitimirana in upravičena, da zastopa in brani pravice vseh, ki so, ali pa niso mogli, oddati podpisa. Vztraja pri trditvi, da je tožena stranka z navedenimi kršitvami in oviranji ter z nejasnimi navodili načelnikom upravnih enot kršila 13. in 21. člen ZRLI ter posegla v temeljne pravice volilk in volilcev iz 1., 3., 44. in 90. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče odloči o pritožbi in tudi o povrnitvi stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti zavrača navedbe tožeče stranke o nezakonitosti aktov, izdanih ob določitvi roka za zbiranje podpisov volilcev v podporo razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma. Trdi, da ne gre za upravne akte niti akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Gre za usmeritve upravnim enotam za njihovo delo ob sprejemu podpor volilcev. Vsebina usmeritev pa je bila izoblikovana na podlagi izkušenj, pridobljenih v preteklih letih, s katerimi je bil pobudnik seznanjen ter se je z njimi v celoti strinjal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in to zaradi razlogov, ki jih je navedlo.

S tožbo izpodbijani akti niso upravni akti niti akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Ugotovitvi, da gre le za tehnična navodila, poslana upravnim enotam, s katerimi se je zgolj pojasnjeval način poslovanja upravnih enot v zvezi z zbiranjem podpisov volilcev za vložitev zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, in da se s temi akti ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, tožeča stranka niti ne ugovarja. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ne gre za akte, ki bi se lahko izpodbijali s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Po navedeni določbi v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posamezika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker je tožeča stranka politična stranka in ne posameznik, katerega ustavna pravica naj bi bila kršena, se z akti, izpodbijanimi s tako tožbo, očitno ne posega v njeno pravico ali neposredno na zakon oprto korist. Zato tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem primeru, ne glede na to, da je po 13. členu ZRLI lahko pobudnik za razpis referenduma.

O predlogu za povrnitev stroškov postopka sodišče pravilno ni odločalo, ker jih tožeča stranka ni opredelila (163. člen ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS).

Neutemeljeno pritožbo je sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, zavrnilo in potrdilo 1. točko sklepa sodišča prve stopnje.