Jedro

Pritožbo lahko stranke napovejo le po razglasitvi sodbe. Zato najave pritožbe pred izrekom sodbe ni mogoče šteti kot napoved pritožbe.

Če sodba v skladu z določbo 3. odstavka 368. člena ZKP nima obrazložitve, v postopku s pravnimi sredstvi ni mogoče ugotavljati pomanjkljivosti, ki bi sicer izhajale iz obrazložitve sodbe.

Ker je v 1. odstavku 339. člena ZKP predpisano, da se med drugim na glavni obravnavi preberejo listine, knjige in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, po presoji senata oziroma sodnika posameznika pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, to pomeni, da le vpogled v take listine ne zadostuje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31.3.2005 obs. B.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovano L.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po 1. odstavku 95. člena istega zakona pa je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 75.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi napadeno pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo razsojo.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zatrjevane kršitve postopka in kršitev 41. člena KZ niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve navaja, da je sodišče kršilo določbe 439. člena ZKP, ker obsojencu v vabilu na glavno obravnavo ni bil dan pravni pouk glede pravice do pritožbe, zaradi česar se je ni poslužil. Po razglasitvi sodbe je sicer bil dan pravni pouk, vendar ga obsojenec ni razumel, bil je v pravni in dejanski zmoti in pod močnim vplivom razsodbe, tako da ni razumel, da je sodišče z izrazom "udeleženec" v zvezi z obveznostjo napovedi pritožbe zoper sodbo mislilo na obsojenca, saj ga med postopkom ni imenovalo na tak način. Na njegovo zmoto kaže okoliščina, da je v zaključni besedi pred razglasitvijo sodbe že povedal, da se bo poslužil "vseh pravnih sredstev", pri čemer je mislil tudi pritožbo zoper prvostopno sodbo. Meni, da je s tem sodišču že povedal, da se bo zoper prvostopno sodbo pritožil in sploh ni pomislil, da te možnosti ne bo imel. Sodišče je opravilo glavno obravnavo 3.12.2004, 28.1.2005, 25.2.2005 ter 31.3.2005. Obsojenec je bil vabljen s pisnim vabilom na glavno obravnavo dne 3.12.2004, vse ostale glavne obravnave so bile preložene na določen čas, o katerem je bil obveščen neposredno na vsaki prejšnji glavni obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 31.3.2005 sledi, da je obsojenec v besedi strank pojasnil, da se bo poslužil vseh pravnih sredstev, da ponovno dokaže, kako se je resnično odvijal dogodek. Po razglasitvi in kratki obrazložitvi sodbe je sodišče poučilo "upravičence do pritožbe", da morajo pritožbo napovedati, da jo lahko napovejo takoj oziroma najkasneje v roku osmih dni od dneva razglasitve sodbe ter da se bo v primeru, če pritožbe ne bodo napovedali v zakonskem roku, štelo, da so se odpovedali pravici do pritožbe.

Vsebino vabila na glavno obravnavo v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem predpisuje 2. odstavek 439. člena ZKP, ki določa, da sodišče obdolženca pouči, da ima pravico si vzeti zagovornika, da pa, če obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel, ali če bi si obdolženec šele na njej vzel zagovornika, kot tudi o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe ne bo napovedal pritožbe. V vabilu za glavno obravnavo dne 3.12.2004, ki ga je vložnica zahteve priložila, ni pouka, da se bo štelo, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, če v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. Z novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-E, Ur. l. RS, št. 56/2003) je ta del besedila bil črtan zaradi spremenjenih določb 362. člena in 1. odstavka 368. člena ZKP. Tudi sicer navedena pomanjkljivost v dani situaciji ne bi bila odločilna, ker je obsojenec bil navzoč na glavni obravnavi, na kateri je bila razglašena sodba in po razglasitvi tudi pravilno poučen, da mora napovedati pritožbo, da jo lahko napove takoj, oziroma najkasneje v roku osmih dni od dneva razglasitve sodbe in da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če je ne bo napovedal v zakonskem roku. Sodišče je tedaj postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZKP. Zato zgolj na podlagi navedb zahteve ni mogoče sklepati, da obsojenec danega pouka ni razumel in da je bil v "pravni in dejanski zmoti" glede obveznosti napovedi pritožbe. Pri tem je tudi brez pomena sklicevanje na okoliščino, da je obsojenec v besedi strank nakazal, da se bo pritožil zoper sodbo. Pritožbo lahko stranke napovejo le po razglasitvi sodbe. Najave pritožbe pred izrekom sodbe ni mogoče šteti kot napoved pritožbe (tako tudi sodba VS RS z dne 26.10.2000, opr. št. I Ips 234/99). Zato kršitve postopka, na katere nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane.

Vložnica zahteve tudi trdi, da gre v tej zadevi za kršitev določb o odmeri kazni, ker niso bila upoštevana pravila za odmero kazni po 41. členu KZ. Po njeni oceni niso bile upoštevane okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, kot so olajševalne in obteževalne okoliščine. Prav tako ni ugotovljena stopnja storilčeve krivde in teža storjenega kaznivega dejanja. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in določbe 2. odstavka istega člena, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, o slednjih je nasprotje med tem, kar je sodišče štelo za razloge obsodilne sodbe in o tem, kar so izpovedale obsojenec, oškodovanka in priče. Obsojencu tekom postopka tudi ni bilo pojasnjeno, katere listine je sodišče vpogledalo in kakšna je njihova vsebina.

Ker obsojenec ni napovedal pritožbe, tega pa tudi ni storilo državno tožilstvo, je sodišče, ki je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, postopalo po določbi 3. odstavka 368. člena ZKP in sodbe ni obrazložilo. V 2. odstavku 368. člena ZKP se šteje, da se je upravičenec do pritožbe odpovedal pravici do pritožbe, če je v zakonskem roku ni napovedal (1. odstavek istega člena). V tem položaju lahko izpodbija pravnomočno sodbo z zahtevo za varstvo zakonitosti v obsegu, ki se nanaša na kršitve zakona, povezane z izvedbo kazenskega procesa in uporabo kazenskega zakona. Pomanjkljivosti, ki bi sicer izhajale iz obrazložitve sodbe, zato ni mogoče ugotavljati v primerih, v katerih sodba v skladu z navedenimi določbami nima obrazložitve.

Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, ki je lahko storjeno le z naklepom. V pogojni obsodbi mu je določilo kazen zapora v okviru predpisane kazni. Glede na višino določene kazni tudi ni podlage za sklepanje, da gre pri tem za arbitrarno odločanje, pri katerem bi sodišče glede na podatke kazenskega spisa postopalo v nasprotju z določbami 41. člena KZ in da bi obsojencu določilo vrsto in višino kazni, ki bi odstopala od primerljivih zadev, obravnavanih pred sodišči. Kršitev kazenskega zakona, ki je povezana z odločbo o kazni, je podana le, če sodišče pri tem prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Glede na obrazloženo sodišče z odločitvijo, ki zadeva izrečeno kazensko sankcijo, ni storilo te kršitve. Dejstvo, da napadena sodba nima obrazložitve, ne pomeni, da sodišče ni ugotovilo obsojenčeve krivde in teže kaznivega dejanja, ter da tega ni upoštevalo pri izreku kazenske sankcije. Gre le za to, da sodišče ni obrazložilo krivde in navedlo vseh ostalih okoliščin, za kar je glede na nastali procesni položaj imelo podlago v določbi 3. odstavka 368. člena ZKP. V teh primerih tudi ni mogoče izpodbijati sodbe zaradi odsotnosti razlogov in zaradi protispisnosti (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Sodišče je v zapisniku o glavni obravnavi navedlo, da je vpogledalo med drugim tudi poročilo CSD L.-B. z dne 23.5.2003, obvestilo o telesnih poškodbah za oškodovanko, kazenski list in vse ostale listine, ki so v spisu. Zahteva z grajo takega postopanja sodišča nakazuje, da sodišče teh listin ni prebralo na glavni obravnavi in da obsojenec ni bil seznanjen z njihovo vsebino, s čimer je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. V 1. odstavku 339. člena ZKP je predpisano, da se med drugim na glavni obravnavi preberejo listine, knjige in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz. Po presoji senata oziroma sodnika posameznika pa se sme njihova vsebina na kratko povedati. To pomeni, da ne zadostuje le vpogled v take listine. Iz prikazanega zapisa na glavni obravnavi je sklepati, da sodišče ni postopalo po določbi 1. odstavka 339. člena ZKP in jo je zato kršilo. Tudi sicer skopo obrazložena zahteva za varstvo zakonitosti pa ne utemelji, kako in iz katerih razlogov je navedena kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo pa je treba razlagati tako, da mora zahteva navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru jih ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).