Jedro

V priznano nagrado zastopanja na naroku pa je tako vključeno tudi opravilo pregleda predloga oziroma študija zadeve ter opravljeni obisk (posvet) pri stranki pred narokom kot priprava na sam narok in ne gre za samostojno opravilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožniku se priznajo stroški pritožbe v znesku 37,33 EUR, ki bo izplačan iz sredstev sodišča na TRR pritožnika (odvetnika) 30. dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka priznalo stroške zastopanja odvetniku v znesku 198,05 EUR ter v II. točki izreka sklenilo, da bo znesek izplačanih sredstev sodišča na TRR odvetniške družbe odvetnika in sicer 30. dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

2. Zoper I. točko izreka sklepa se odvetnik pravočasno pritožuje in uvodoma kot pritožbene razloge uveljavlja bistvene kršitve procesnih določb, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da sodišča druge stopnje sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna vse priglašene stroške v višini 440,52 EUR. Povzema, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odvetniku ni priznalo nagrade po 2. alineji 1. točke tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT) za pregled predloga in študij zadeve, kot priprave na narok, 1x začete pol ure 50 točk. ter nagrade po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT za obisk oziroma 15 minutni posvet pri zadržani osebi na dan zaslišanja, 1x začete pol ure v višini 50 točk. Ob povzetku razlogov sodišča prve stopnje navaja, da so ti neobrazloženi, saj sodišče ne pojasni, iz katerega dela OT in na podlagi kakšne razlage izhaja, da sta pregled predloga in posvet s stranko zajeti v postavki zastopanja na naroku. Navaja, da se zastopanje na naroku, kot pove že besedna zveza sama, nanaša le na čas, ko odvetnik stranko zastopa na samem naroku, to se začne in konča z začetkom in koncem naroka. Nikakor pa odvetnik stranke ne zastopa na naroku, ko pred narokom pregleda predlog in priloge ter preštudira zadevo ter se pred narokom posvetuje s stranko. Tega posveta zaradi zaupnosti razmerja stranka - odvetnik ne more opraviti na naroku. Razlaga sodišča, da ti dve opravili predstavljata zastopanje na naroku, po navedbi pritožbe ne zdrži logičnega razmišljanja, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1555/2017-12 z dne 3. 7. 2018, ki je bila priložena k stroškovniku, pri čemer pritožnik izpostavlja 12. točko obrazložitve te odločbe. Ker se v izpodbijanem sklepu sodišče glede navedb te sodbe sploh ni opredelilo, je po navedbi pritožbe odvetniku dejansko onemogočilo efektivno sodelovanje v postopku in s tem povzročilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik navaja, da če bo višje sodišče tudi vztrajalo pri tem, da tudi ti dve opravili predstavljata „zastopanje na naroku“, pa pooblaščencu ne bo preostalo drugega, da si potem, ko sodišče začne narok, vzame čas za pregled predloga s prilogami ter študij zadeve in nato tudi za zaupen posvet s stranko, saj v nasprotnem primeru ne bo mogel kvalitetno zastopati svoje stranke. Ta opravila bo odvetnik moral izvesti v času zastopanja na naroku, v tem primeru pa bodo po nepotrebnem ta čas čakali tako sodnica, izvedenec, strojepiska, stranka in morebitne vabljene priče. Da je takšna razlaga sodišča neutemeljena, je po navedbi pritožnika potrjeno tudi s tem, da je sodišče drugemu zunanjemu udeležencu postopka, sodnemu izvedencu, po Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih priznalo posebej nagrado za pregled in proučitev dokumentacije, posebej nagrado za zahteven pregled zadržane osebe in nato še čas za ustno podajanje mnenja, kot to izhaja iz sklepa o odmeri nagrade izvedenki, torej za vsako opravilo posebej. Iz navedenega izhaja, da je sodišče glede plačila diskriminatorno obravnavalo odvetnika nasprotni izvedencu. Pritožnik izpostavlja, da je razlaga, ki jo zastopa, skladna tudi z obvezno razlago OT, ki jo je podal Upravni odbor OZS in na katero se je skliceval tudi v stroškovniku. Ta obvezna razlaga je bila problematizirana v odločbi VSC Cp 661/2016 in z odločbo Vrhovnega sodišča, vendar če so sodišča odrekla veljavnost obvezni razlagi, bi moralo sodišče samostojno razlagati OT, to pa je mogoče le na način, kot je bil zgoraj predstavljen. Pritožnik izpodbija zavrnjeni del priglašenih stroškov tudi zato, ker meni, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, na katero se je pri odmeri stroškov postopka oprlo sodišče prve stopnje, v nasprotju z Ustavo RS. Višjemu sodišču zato predlaga, da na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine ta postopek odločanja o pritožbi o stroških in z zahtevo na Ustavno sodišče RS začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je bil uzakonjen s 1. členom Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu - ZOdv-D (Ur. list RS št. 97/2014). Ta zakonska določba je po navedbah pritožnika v neskladju z naslednjimi ustavnimi določbami in načeli: načelom iz 137. člena Ustave RS (ki določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon), pravico do pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS, načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V pritožbi pritožnik nato tudi podaja obširne navedbe, s kakšno okvirno vsebino bi moralo sodišče druge stopnje vložiti zahtevo za presojo ustavnosti izpostavljene zakonske določbe pred Ustavnim sodiščem. Glede na pritožbene ugovore in priglašene odvetniške stroške pritožnik meni, da bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene stroške po stroškovniku (op. stroškovnik z dne 18. 12. 2019 na list. št. 29 v spisu ). Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odvetniških stroškov poleg veljavne Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015, 28/2018 in 22/2019) uporabilo in upoštevalo tudi peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT1. Navedena zakonska določba sodišču druge stopnje ne vzbuja pomislekov v protiustavnost in neskladnost takšne ureditve z določbami Ustave RS, kot jih navaja pritožnik.

5. V prvem odstavku 137. člena Ustave RS je določeno, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Izpostavljena zakonska določba petega odstavka 17. člena ZOdv ustavnemu položaju odvetništva ne nasprotuje. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, za njeno urejanje pa velja pridržek zakona, kar pomeni, da se zakonom lahko določijo tudi omejitve pri njenem izvajanju. Razlogi za določitev nižjega plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopajo po uradni dolžnosti, k slednjim pa spadajo tudi postavljeni oziroma dodeljeni odvetniki po določbi 61. člena ZDZdr, so pojasnjeni že v Poročevalcu državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014 (zakonodajno gradivo EVA: ...), kjer je predlagatelj zakona podal razlago za posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS. Tako je pojasnil, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Izhajal je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, ki jo izpostavlja tudi pritožnik, ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, in položaj, ko odvetniki delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ko odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira in v tem delu torej opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni oziroma dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev, kot odvetniki, ki delujejo na trgu in si morajo prizadevati za pridobitev strank in so poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila, ter potreba, da glede na to, da odvetniki v primeru obveznega zastopanja opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira in v tem delu torej opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu, uredi tudi plačilo iz državnih sredstev. Iz takšnega namena zakonodajalca pa tako ne izhaja, da bi določitev takšnega nižjega plačila predstavljala nedopusten poseg v samostojnost in neodvisnost odvetništva2. Ob navedbah pritožnika o tem, da izjemno nizko določena cena odvetniških storitev onemogoča izpolnjevanje zahtev pri opravljanju odvetniškega dela, ki se zahtevajo od odvetnika glede na ustavno določene obveznosti iz 137. člena Ustave RS, da to na srednji in dolgi rok posledično pomeni slabšo kakovost zastopanja, saj se lahko odvetnik zaradi polovice manjšega plačila manj časa posveti konkretni zadevi, saj mora opraviti več zadev, da lahko zasluži primerno plačilo za dostojno življenje, in da se ustvarja tudi neenakost med osebami, ki imajo odvetnika, določenega ex offo in po bpp, in osebami, ki odvetnika dobijo na trgu, in da lahko pride tudi do kršitev 22. člena Ustave RS, pa je pojasniti, da je po prepričanju sodišča druge stopnje nesprejemljivo stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, zaradi nižjega plačila lahko nižja, saj bi bilo takšno ravnanje odvetnikov, polek tega, da bi bilo neetično, kot tudi zakonsko (drugi odstavek 11. člena ZOdv) in ustavno sporno glede na vlogo odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen Ustave RS) ter iz vidika tega, da jih Ustava RS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen Ustave RS)3 .

Glede kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in ob tem, da se pritožnik ob tem sklicuje na neenak položaj odvetnikov v primerjavi z drugimi udeleženci v sodnem postopku, pri čemer tudi v konkretnem primeru izpostavlja plačilo izvedencu, ki se mu nagrada prizna v polni višini v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, pa je pojasniti, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom, v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pa načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Čeprav je mogoče pritrditi pritožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev primerljiv z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila njihovega dela (nagrade) iz javnih sredstev, pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati, da obstajajo za njihovo plačilo različne materialnopravne podlage, kar nenazadnje izhaja tudi že iz pritožbe same, za odvetnike ZOdv in OT, za izvedence pa Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Ker gre za različne materialnopravne podlage za odmero stroškov, zgolj okoliščina, da sta tako izvedenec, kot odvetnik v konkretnem primeru plačana iz javnih sredstev, ne daje podlage za zaključek o diskriminatornem obravnavanju odvetnika v primerjavi z izvedencem, kot navaja pritožba. Glede na to, da se pritožnik v pritožbenih navedbah sklicuje tudi na dopuščeno revizijo pred Vrhovnim sodiščem s sklepom X Dor 31/2018/3, pa je pojasniti, da je o reviziji že odločeno s sodbo X Ips 27/2018 in glede na njeno vsebino4 pritožnik tudi s sklicevanjem na dopuščeno revizijo ne more prepričati, da je navedena zakonska določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena RS. V kolikor pa se razlogi za kršitev določb 14. in 22. člena Ustave RS nanašajo na neenak položaj strank v postopku, pa je pojasniti, da se v pritožbi opisana neenakost ne nanaša osebno na pritožnika.

6. Zato sodišče druge stopnje ob obrazloženem ni sledilo predlogu pritožnika za prekinitev predmetnega pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odvetniških stroškov utemeljeno in pravilno uporabilo tudi peti odstavek 17. člena ZOdv.

7. Odločitev o zavrnitvi predloga odvetnika za priznanje stroškov za storitve po 2. alineji 1. točke tarifne številke 39 OT5 (za pregled predloga in študij zadeve, kot priprave na narok, 1x začete pol ure 50 točk) ter nagrade po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT (za 15 minutni obisk pri zadržani osebi pred narokom na dan zaslišanja 18. 12. 2019, 1x začete pol ure v višini 50 točk) je obrazložena v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da gre v primeru stroškov po tarifni številki 39 OT za stroške, ki nastanejo v razmerju stranke in pooblaščenca, hkrati pa imajo naravo samostojne storitve in zato niso zajete v drugih tarifnih številkah, za predmetni sodni postopek pa je odvetniku storitve priznalo po tarifni številki 23 - drugi nepravdni postopki, v priznano nagrado zastopanja na naroku pa je tako vključeno tudi opravilo pregleda predloga oziroma študija zadeve ter opravljeni obisk (posvet) pri stranki pred narokom kot priprava na sam narok in ne gre za samostojno opravilo, da bi bil odvetnik upravičen tudi do nagrade po prvi alineji 1. točke tar. št. 39 OT.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu po presoji sodišča druge stopnje pravilna. V tar. št. 39 OT navedene storitve sme odvetnik obračunati, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo. Odvetnik stroške za storitev pregled predloga s prilogami in študij zadeve kot pripravo na narok v stroškovniku z dne 18. 12. 2019, ki je bil tudi pritožbeno nesporno podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, opredeljuje tako po 2. alineji 1. točke tarifne številke 39 OT v višini 50 točk6 kot tudi po 2. točki tar. št. 39 OT, ki zajema storitev za pregled spisov, listin in druge dokumentacije (ter za sestavo poročila o pregledu), za vsake začete pol ure 50 točk, polek tega pa je uveljavljal tudi nagrado po prvi alineji 1. točke tarifne številke 39 OT za obisk (posvet) pri zadržani osebi pred narokom. Obisk (posvet) pri zadržani osebi v zavodu pred narokom, kot tudi pregled predloga s prilogami in študij zadeve (tudi pregled listin in druge dokumentacije) pred narokom, za namen kvalitetnega zastopanja stranke na naroku, kar pritožbeno izpostavlja pritožnik, tudi ob pritožbeno ponujeni jezikovni razlagi in časovni opredelitevi storitve zastopanja na naroku, ne utemeljuje priznanja nagrade odvetniku kot nagrade za samostojno storitev po prvi alineji 1. točke oziroma po 2. točki tarifne številke 39 OT. Kvalitetno zastopanje stranke na naroku je po oceni sodišča druge stopnje nujen (kvalitativni) del storitve zastopanja na naroku7. Zato ni pritrditi pritožbi, da je nelogično stališče sodišča prve stopnje, da obe priglašeni storitvi ne predstavljata samostojnih storitev po tar. št. 39 OT in sta vklučeni v storitev zastopanja na naroku. V konkretnem primeru pa tudi ni prezreti, da je odvetnik na naroku 18. 12. 20198 vložil tudi vlogo - odgovor na predlog za podaljšanje zadržanja na zdravljenju z dne 17. 12. 2019, za katero mu je sodišče kot potrebne stroške priznalo priglašene stroške nagrade po 1. alineji 1. točke tar. št. 23, to pa glede na vsebino te vloge utemeljuje tudi sklep, da je moral odvetnik pregledati predlog in proučiti dokumentacijo nedvomno že za pripravo odgovora na predlog.

9. Pritrditi je sicer pritožbi, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni posebej opredelilo do sodbe UPRS I U 1555/2017-12 z dne 3. 7. 2018, na katero se je v določenih delih v stroškovniku skliceval odvetnik. Ker pa je drugačno materialnopravno stališče glede posveta s stranko in študija dokumentacije glede na določbe OT v izpodbijanem sklepu obrazložilo, s tem pritožnika ni prikrajšalo za, kot navaja, efektivno sodelovanje v postopku, saj obrazložitev sodišča prve stopnje glede nepriznanja že navedenih priglašenih odvetniških stroškov omogoča polemiko s stališčem sodišča prve stopnje, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine pritožbe. Zato pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 30. členom ZDZdr in 42. členom ZNP-1) ni utemeljen.

10. Ob sklicevanju na obvezno razlago Upravnega odbora OZS št. UO - 9. 2. 2016 - 2 je pojasniti, da je v sodni praksi že zavzeto stališče, da je OT podzakonski predpis, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu Odvetniške tarife, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu, sodišče ni dolžno upoštevti9. 11. Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo, ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

12. Odvetnik je priglasil tudi pritožbene stroške, do povrnitve katerih je upravičen na podlagi 51. člena ZDZdr. Od priglašenih stroškov pritožbe mu je priznati odvetniške stroške za pravno sredstvo po 2. alineji 3. točke tar. št. 23 OT v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZOdv v višini 50 točk in ne priglašenih 100 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR prestavlja 30,00 EUR, priznati mu je 2 % materialnih stroškov, kar predstavlja 0,60 EUR, skupaj torej 30,60 EUR, skupaj s priznanim 22 % DDV pa znesek 37,33 EUR. Na podlagi 68. člena ZDZdr se stroški zastopanja izplačajo iz sredstev sodišča na račun odvetnika.

1 To določilo je bilo uzakonjeno z Zakonom o dopolnitvah Zakona o odvetništvu – Zodv-D, Ur. list RS, št. 97/2014. 2 Primerjaj npr. tudi odločbe UPRS II U 323/2016, III U 342/2015, I U 657/2016 in še druge. 3 Tako tudi sklep VS RS X Ips 36/2017, tudi sodba UPRS II U 323/2016. 4 Primerjaj VSRS sodba X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. 5 Oziroma po stroškovniku tudi po 2. točki tarifne številke 39 OT, pregled listin in druge dokumentacije. 6 Storitev po tej alineji OT že glede na opredelitev storitve te tarifne številke ″posveti, nasveti in mnenja za pripravo in udeležbo na konferencah in sestankih za vsake začete pol ure 100 točk″, ni primerljiva s storitvijo ″pregled predloga s prilogami in študij zadeve - priprava na narok″, ki jo ob tem navaja odvetnik. 7 Primerjaj npr. drugi odstavek 11. člena ZOdv. 8 Primerjaj zapisnik o naroku z dne 18. 12. 2019. 9 Primerjaj sodbo VSRS I Up 996/2005, tudi I U 1298/2018-11 tudi sklep VSC I Cp 661/2016 in še druge.