Jedro

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku ali izreku sodbe. V primeru, da denarna obveznost ni opredeljena kot nerazdelna obveznost, gre za deljivo obveznost.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožnikom odškodnino za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega), in sicer M. in S. V. - staršema pokojnega sina, vsakemu po 1.001,50 EUR (prej 240.000 SIT), V. in M. V. - sestrama pokojnega brata, pa vsaki po 584,21 EUR (prej 140.000 SIT), vse ob upoštevanju pokojnikove sokrivde za škodni dogodek v višini 80%. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo ter prisodilo staršema vsakemu po 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT), sestrama pa vsaki po 1.001,50 EUR (prej 240.000 SIT), vse ob upoštevanju pokojnikove sokrivde.

Prva tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe (6.676,68 EUR oziroma 1.600.000 SIT). Meni, da je podana izključna odgovornost voznika motornega vozila.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39 .člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Prva tožnica M. V. v tožbi zoper dva toženca ni zahtevala solidarnega oziroma nerazdelnega plačila odškodnine. Izrek pravnomočne sodbe določa, da morata toženca prvi tožnici plačati 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT). Tako niti v tožbenem zahtevku niti v izreku sodbe ni opredeljeno, da je podana solidarnost dolžnikov. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku ali izreku sodbe. V primeru, da denarna obveznost ni opredeljena kot nerazdelna obveznost (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo obveznost. Po drugem odstavku 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji) se deljiva obveznost med več dolžnikov deli na enake dele, če ni določena drugačna delitev.

V obravnavani zadevi je zato potrebno izpodbijano vrednost spornega predmeta (6.676,68 EUR, prej 1.600.000 SIT) deliti na dva enaka dela. Pravica do revizije se glede na že omenjeni drugi odstavek 41. člena ZPP presoja po vrednosti za vsakega toženca tako določenega dela, torej za vsakega po vrednosti 3.338,34 EUR (prej 800.000 SIT).

Ta znesek pa ne presega vrednostnega praga za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).