Jedro

Stranka je prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva sodnikove izločitve, pa bi to lahko storila, kar pomeni, da se v pritožbenem postopku, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). V pritožbi sme uveljavljati to procesno kršitev le, če nanjo ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali če je to storila, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila takšna zahteva zavrnjena.

Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na odločilna dejstva, to je tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP); če tega ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila M.V. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena KZ, za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe izprazni stanovanje. Po 4. odstavku 95. člena je bila obsojenka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa je bilo odločeno, da obremenjujejo proračun (1. odstavek 97. člena ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper navedeno sodbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenki pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 50.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik dne 22.1.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, katere so vplivale na zakonitost sodne odločbe" in predlagal, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) ocenila, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da sodišče ni kršilo pravice do nepristranskega sojenja, saj to ni razvidno niti iz navedb zagovornika niti iz podatkov spisa, sodnica pa je uradni zaznamek izločila iz spisa, preden je začela z drugim delom na zadevi. Ne drži zagovornikova trditev, da bi sodišči kršili določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj imata obe sodbi vse razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nejasnosti in tudi ne nasprotij. Pri nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem pa gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da je sodnica M.P.R. na podlagi 3. odstavka 286. člena ZKP, še preden je določila glavno obravnavo, s sklepom z dne 23.2.2001 izločila iz spisa obvestilo, ki ga je po določbi 148. člena ZKP dala policiji obsojenka. Trdi, da se je sodnica na ta način seznanila s podatki, ki na sojenju ne bi smeli biti uporabljeni in si ustvarila mnenje o stvari. V navedenem zagovornik vidi kršitve obsojenkine ustavne pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave), pravice do poštenega sojenja (22. in 29. člen Ustave), bistveno kršitev kazenskega postopka, ker je na sojenju sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena (2. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ter kršitev 5. odstavka 39. člena ZKP, "ker je v isti zadevi sodnica sodelovala pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo in zato ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti".

Institut izločitve sodnika (39. člen ZKP) je temeljni pogoj za zagotovitev nepristranskega sojenja. Zakon o kazenskem postopku pri uresničevanju pravice do izločitve sodnika strankam postavlja nekatere časovne omejitve in določa, do katerega trenutka v postopku sme stranka zahtevati izločitev (41. člen ZKP). Če stranka zaradi neupravičenih razlogov tej omejitev ne upošteva, mora računati z neugodnimi posledicami svoje opustitve.

Po določbah 2. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času izpodbijanih procesnih dejanj in ki so podlaga za presojo njihove zakonitosti (sklep o izločitvi uradnega zaznamka, glavna obravnava), morajo stranke izločitev sodnika zahtevati brž, ko zvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, v primeru iz 6. točke 39. člena ZKP (če gre za okoliščine, ki vplivajo na sodnikovo nepristranskost) pa samo do začetka glavne obravnave. Z novelo ZKP, ki je začela veljati 13.7.2003 (Uradni list RS, št. 56/2003, ZKP-E), ki sledi odločbi Ustavnega sodišča U-I 149/99, je bila enaka časovna omejitev kot za ostale izločitvene razloge določena tudi glede odklonitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi I Ips 333/2003 sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila, kar pomeni, da se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). V pritožbi pa sme uveljavljati to procesno kršitev le, če nanjo ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je to storil, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila takšna zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga prvič uveljavljati šele v pritožbenem postopku, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbujati dvom v sodnikovo nepristranskost. Če stranki, ki v zakonskem roku ne izkoristi pravice zahtevati izločitve sodnika, pa zato ni bilo objektivnih ovir, v pritožbenem postopku ni dovoljeno uveljavljati kršitev zakona, sme to še toliko manj v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednem pravnem sredstvu. S takšno prekluzijo v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti kot posledico neaktivnosti oziroma nepravočasne aktivnosti strank, ki pa ne posega v njihovo pravico do učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do nepristranskega sodnika, se zagotavlja tudi učinkovita izvedba kazenskega postopka oziroma preprečuje zlorabe pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, ki jih je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

V konkretnem primeru je obsojenka imela možnost uveljavljati izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP že od tedaj, ko je prejela sklep o izločitvi uradnega zaznamka o obvestilu, ki ga je dala policiji. Zagovornik, katerega je za zastopanje pooblastila 27.11.2001, pa je to možnost imel tudi že pred začetkom glavne obravnave. Ker po navedenem vložnik zahteve izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni uveljavljal v zakonskem roku, čeprav bi to lahko storil, te kršitve ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik sodišču druge stopnje očita, da je v svoji odločbi opustilo presojo večine pritožbenih navedb, kar je bistvena sestavina njegove odločbe, in s tem kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na dolžnost sodišča druge stopnje, da v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP), je treba, izhajajoč iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, uvodoma ugotoviti, da je sodišče dolžno predvsem presoditi navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, to je tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (1. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP); če tega ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ni pa pritožbeno sodišče dolžno presojati pritožbenih navedb v zvezi z okoliščinami, ki so pravno nepomembne za odločitev v zadevi.

Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe ocenjevalo v skladu z navedenimi pravnimi izhodišči. Izrecno je namreč poudarilo, da "pritožbene navedbe, kolikor izpodbijajo odločilna dejstva v zvezi z dejanskim stanjem, niso utemeljene". Takšno oceno je sprejelo potem, ko je obrazloženo pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe, ki ugotavlja, da se je obsojenka z družino odpovedala stanovanju na R. v L., ki je bilo z odločbo dodeljeno njenemu možu, takratnemu uslužbencu JLA, saj je bilo stanovanje predano stanodajalcu, obsojenkina družina pa je odjavila stalno prebivališče v Sloveniji in se odselila v Srbijo. Po devetih letih se je ponovno vrnila v L. in se neupravičeno vselila v isto stanovanje, vendar šele potem, ko je ugotovila, da ga je prejšnji najemnik izpraznil. Višje sodišče je tudi izrecno zavrnilo pritožbene navedbe, da se je obsojenka vselila v zapuščeno stanovanje, do katerega naj bi bila upravičena oziroma naj bi bila prepričana, da pripada njej, ker da je bila na podlagi sklenjene pogodbe uporabnica stanovanja.

Po navedenem je treba ugotoviti, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, ki zadevajo zakonske znake kaznivega dejanja oziroma, ki se nanašajo na odločilna dejstva kaznivega dejanja, za katerega je bila obsojena. Na ostale navedbe, ki niso pravno relevantne za presojo, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati (kot na primer, da se je prejšnji najemnik nasilno vselil in nezakonito bival v stanovanju; da Republika Slovenija ne more biti lastnik stanovanja, če ga je prevzela le v upravljanje; da je v letu 1991 obsojenka plačevala stroške za sporno stanovanje itd.). Višje sodišče je izrecno ugotovilo, da je obsojenki stanovanjska pravica prenehala zaradi odjave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in odhoda v Srbijo, zato (nepotrebno) sklicevanje višjega sodišča na zakonsko prenehanje stanovanjske pravice po šestih mesecih na podlagi takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1991, četudi bi držale zagovornikove navedbe, da je ta zakon prenehal veljati oktobra 1991 in da sta od odjave obsojenke pretekla le dva, ne pa šest mesecev, kot ugotavlja višje sodišče, na presojo zakonitosti odločbe nima nobenega vpliva.

Z ostalimi navedbami zagovornik nižjima sodiščema očita, da nista pravilno in popolno ugotovili odločilnih dejstev in da sta napačno presodili posamezne dokaze, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, takšen razlog pa je v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno izključen (2. odstavek 420. člena ZKP) in zato Vrhovno sodišče na te navedbe ni bilo dolžno odgovarjati.

Ker tako ni bilo mogoče pritrditi oziroma upoštevati nobenega od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v tem postopku, temelji na določilih 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.