Jedro

S spremenjenim načinom izplačevanja invalidnine (zamikom izplačil) je bil tožnik prikrajšan za enomesečni prejemek invalidnine. To pomeni, da je pri spremenjenem načinu izplačevanja šlo za odločanje o tožnikovi pravici in prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči, saj gre za upravno stvar v smislu 2. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravne enote Kranj št. 140-31/2013-2 z dne 16. 5. 2013 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika za izdajo odločbe o spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine. V svoji zahtevi je tožnik navajal, da je Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) posegel v določbe 86. člena Zakona o vojnih invalidih in spremenil terminski plan izplačevanja invalidnin tako, da se denarni prejemki ne bodo več izplačevali za naprej, ampak prvi delovni dan v mesecu za pretekli mesec, med mesecem julijem in decembrom 2012 pa je bilo določeno prehodno obdobje izplačevanja, pri čemer je bil vsak mesec določen zamik pri izplačilu. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bil spremenjen samo način izvrševanja pravic, ni pa poseženo v posamično mesečno višino priznane pravice upravičencu. Spremenjeni način izplačevanja ne pomeni posega v določitev mesečne višine za upravičenca. Torej ne gre za pravico, obveznost ali pravno korist upravičenca, o kateri je mogoče odločati v upravnem postopku, in je zato prvostopenjski organ vlogo zavrgel na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da zaradi ZUJF samo navidezno ni poseženo v samo nominalno višino invalidnine. Če ni poseženo v samo nominalno višino, to še ne pomeni, da ni poseženo v pridobljene pravice tožnika. V prehodnem obdobju je tožnik prejemal mesečne denarne prejemke vsak mesec z nekajdnevno zamudo, ta zamuda pa je privedla do tega, da je tožnik v obdobju od meseca julija do meseca decembra prejel pet mesečnih denarnih prejemkov in ne šest, kolikor je mesecev med julijem in decembrom. S takšnim načinom prehoda pa je bilo prikrito to, da je bilo dejansko poseženo v višino posameznega mesečnega denarnega prejemka. Zaradi spremenjenega načina izplačevanja je bil tožniku odvzet en mesečni prejemek in mu je bila torej odvzeta pravica, ki jo je pridobil kot upravičenec do mesečnih prejemkov na podlagi Zakona o vojnih invalidih. To pravico mu je prvostopenjski organ odvzel brez izdaje kakršnegakoli upravnega akta. Tožnik se pri tem sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-162/12, Up-626/12, ki se nanaša na pravico do pokojnine. Ker tožniku ni bila izdana nobena upravna odločba, ni imel na voljo nobenih pravnih sredstev, da bi spremenjeni način izplačevanja izpodbijal. Povsem razumljivo in edino pravno dopustno je stališče, da bi morala biti sprememba načina izplačila mesečnega prejemka na ta način, da zakonodajalec en mesečni prejemek odvzame, sprejeta v ustreznem upravnem postopku in z ustrezno upravno odločbo. Zaradi izgube enega celega mesečnega izplačila je bilo poseženo v tožnikovo pravico do mesečnega prejemka. Upravna odločba vsebuje tudi pravni pouk, ki bi tožniku odprl procesno možnost vložiti pritožbo zoper tak upravni akt. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek z navodilom, naj prvostopenjski akt izda upravno odločbo, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je zakonodajalec z aktualnimi spremembami zakonodaje na področju varstva vojnih invalidov zasledoval javni interes, ki se kaže v ekonomski nezmožnosti države za pokrivanje izdatkov. V primeru odločbe ustavnega sodišča št. U-I-162/12, Up-626/12, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, ne gre za enako zadevo. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo razveljavilo nekatera določila 143. člena ZUJF, ki so se nanašala na nižanje pokojninskega prejemka, v primeru denarnih prejemkov po Zakonu o vojnih invalidih pa ne gre za določitev drugačne višine. Ne gre za poseg v samo pravico tožnika in ni pravne podlage za izdajo nove odločbe. ZUJF je posegel v Zakon o vojnih invalidih za vse denarne prejemke enako. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in prav tako zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, zakaj meni, da so njegova stališča pravilna, češ da ni dobil prejemov za vsak mesec, ampak je v letu 2012 prejel zgolj 11 prejemkov.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnikovi zahtevi za izdajo odločbe ni mogoče ugoditi zato, ker sprememba izplačil invalidnine ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi in zato ne gre za upravno stvar v smislu določbe 2. člena ZUP.

ZUP v v prvem odstavku 2. člena določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

Sodišče meni, da je spremenjeni način izplačevanja invalidnine, ko se izplačilo zamakne tako, da je v resnici tožnik v letu 2012 prejel en mesečni prejemek invalidnine manj, v resnici poseg v pridobljeno pravico, saj je bil s tem tožnik prikrajšan za enomesečni prejemek invalidnine. To pa pomeni, da je pri spremenjenem načinu izplačevanja v resnici šlo za odločanje o tožnikovi pravici in prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči, saj v resnici gre za upravno stvar v smislu definicije iz 2. člena ZUP.

Sodišče je sicer seznanjeno s tem, da je v tovrstnih zadevah sodna praksa različna, vendar je bilo v zadevi pod opr. št. IV U 235/2013 tožbi že tudi ugodeno in sodišče meni, da je bila tista odločitev pravilna. Zaradi spremenjenega načina izplačevanja invalidnin je namreč tožnik v letu 2012 dejansko prejel en mesečni prejemek manj in tudi v naslednjem letu, ko so se invalidnine izplačevale za nazaj, je dobil 12 prejemkov in ne 13, čeprav je v letu 2012 en znesek izpadel. Torej je do prikrajšanja prišlo, s tem pa do posega v tožnikovo pravico, zato bi moral prvostopenjski organ izdati odločbo.

Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZUP, ki se nanašajo na opredelitev upravne zadeve, posledično temu pa je napačno uporabil 129. člen ZUP, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku o tožnikovi zahtevi odločati po vsebini in izdati ustrezno odločbo. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka: Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica.