Jedro

To, da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ne pomeni le, da mora slednji uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti, ampak tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni J. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod dodatnim pogojem, da bo v roku treh mesecev oškodovani N. L. vrnil premoženjsko korist v višini 417,29 EUR. Sodišče je obsojenemu naložilo še povračilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanki pa v celoti prisodilo njen premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Mariboru je odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je odločilo, da se dodatni pogoj ne izreče, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je obsojeni vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče „ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve ali spremeni pravnomočno odločbo ali v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.“

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba - da je obsojeni zastopal premoženjsko korist oškodovanke N. L. (ki mu je zaupala, saj sta bila tudi intimna prijatelja in se zanesla na njegove navedbe o uspešnosti poslovanja njegovega podjetja) v razmerju do družbe S. d. d., do katere je imela L. neporavnane obveznosti. L. je obsojenca ustno pooblastila, da se z upnikom poskuša dogovoriti za znižanje obresti. Ne le, da obljubljenega znižanja obresti ni dosegel in le enkrat poklical na brezplačno telefonsko številko družbe S. kljub temu pa 100.000,00 SIT, ki jih je oškodovanka nakazala na njegov osebni račun, brez kakršnekoli povratne informacije, obdržal zase. Vrhovno sodišče zato navedb zahteve, ki se nanašajo na obstoj pooblastila, njegovo vsebino in dejstvo neizpolnitve, ni presojalo.

6. Vlagatelj pa tudi z navedbami, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče S. K., nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, ne obrazloži pa morebitnega vpliva zavrnitve dokaznega predloga na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). V zahtevi namreč le posplošeno navaja, da so bile z zavrnitvijo tega dokaznega predloga in celo s siceršnjim postopanjem sodišča kršene njegove pravice do obrambe ter da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ob tem pa torej ne navede konkretnih okoliščin, ki bi narekovale takšen zaključek. To, da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ne pomeni le, da mora slednji uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti, ampak tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

7. Vlagatelju je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo vpliv zatrjevanih kršitev v zvezi s pristojnostjo pomočnice okrožne državne tožilke za spremembo opisa dejanja v obtožnem predlogu in očitno pomoto zapisa pristojnega sodišča, ki je o obtožbi odločalo, zato se Vrhovno sodišče do v zahtevi ponovljenih očitkov ne bo ponovno opredeljevalo.

8. Glede na tako ugotovljena dejstva sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je obsojenemu storitev kaznivega dejanja dokazana, na kar pa ne vpliva niti v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljeno dejstvo, da je sodišče v pravdnem postopku zahtevek oškodovanke na plačilo 100.000,00 SIT pravnomočno zavrnilo. Skladno z določilom drugega odstavka 23. člena ZKP namreč sodišče v zvezi s vprašanjem ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne, namreč ni (bilo) vezano na to odločbo.

9. Pritožbeno sodišče je vlagatelju pojasnilo tudi, zakaj ni podana (že v pritožbi) zatrjevana kršitev kazenskega zakona „iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP“. Vlagatelj namreč meni, da se je v času od storitve kaznivega dejanja do izdaje sodbe spremenil kazenski zakon, tako da je njegovo ravnanje po kazenskem zakonu, ki je začel veljati po času storitve kaznivega dejanja, dekriminirano ter je zato, skladno z določilom 7. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju: KZ-1), podana podlaga za uporabo slednjega, milejšega zakona. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, ki sta ravnanje obsojenca pravno opredelili kot kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ, saj njegovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1, za katero pa je predpisana enaka kazenska sankcija.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.