Jedro

Tožena stranka je imela podlago za izdajo odločbe v 2. alinei 3. odstavka 109. člena ZMed, ker je po opozorilu in odreditvi, da se kršitve odpravijo ugotovila, da kršitev ni bila odpravljena v za to določenem roku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pri strokovnem nadzorstvu izvajanja programskih zahtev in omejitev, ki po določbah 5. oddelka 2. poglavja Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) veljajo za radijske in televizijske programe, dne 16. 2. 2005 v televizijskem programu tožeče stranke ugotovila predvajanje oglasov, TV-prodaje in drugih plačanih obvestil v televizijskem programu v skupnem obsegu, ki presega 20 % oddajnega časa v celi uri, in sicer med 22.00 in 23.00 uro, kar pomeni kršitev 1. odstavka 97. člena ZMed (1. točka izreka); zaradi kršitve, ki je navedena v 1. točki izreka te odločbe tožeči stranki začasno, za čas ene ure prepovedala objavljanje oglaševalskih vsebin v televizijskem programu (2. točka izreka); navedla, da rok iz druge točke izreka te odločbe začne teči sedmi dan po vročitvi odločbe, ob 22.00 uri (3. točka izreka) ter navedla, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi pojasnjuje, da skladno z 2. odstavkom 109. člena ZMed v okviru strokovnega nadzorstva med drugim nadzoruje izvajanje programskih zahtev in omejitev, ki po ZMed veljajo za radijske in televizijske programe (5. oddelek 2. poglavja). Navaja, da je v okviru strokovnega nadzorstva na podlagi letnega načrta izvajanja tega nadzorstva, ki ga je sprejel Svet za radiodifuzijo, opravila analizo televizijskega programa tožeče stranke in izdala odločbo št. ... z dne 22. 12. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožečo stranko opozorila na ugotovljene nepravilnosti v televizijskem programu, predvajanem dne 2. 9. 2003, ter ji naložila, da ugotovljene nepravilnosti, ki predstavljajo kršitev 1. odstavka 85. člena ZMed (nedoseganje predpisanega deleža lastne produkcije 20 % dnevnega oddajnega časa) v svojem programu odpravi v roku 6 mesecev od prejema odločbe, nepravilnosti, ki predstavljajo kršitev 1. odstavka 93. člena v povezavi s 3. odstavkom 46. člena ZMed (optično in zvočno neločeni oglasi od drugih programskih vsebin), kršitev 6. odstavka 93. člena ZMed (prekinitev televizijske oddaje z oglaševanjem, tako da med dvema premoroma za oglaševanje ni preteklo najmanj 20 minut), kršitev 1. odstavka 97. člena ZMed (predvajanje oglasov, TV-prodaje in drugih plačanih obvestil v skupnem obsegu, ki presega 20 % oddajnega časa v celi uri) pa v roku 1 meseca od prejema odločbe. Z namenom, da ugotovi, ali so nepravilnosti, ugotovljene v okviru strokovnega nadzorstva z odločbo št. ... odpravljene, je tožena stranka opravila analizo televizijskega programa tožeče stranke, predvajanega dne 16. 2. 2005. V programu, predvajanem med 22.00 in 23.00 uro je ugotovila predvajanje oglasov, TV-prodaje in drugih plačanih obvestil v televizijskem programu v skupnem obsegu, ki presega 20 % oddajnega časa v celi uri in sicer v skupnem obsegu 28, 66 % oddajnega časa v celi uri, kar pomeni kršitev 1. odstavka 97. člena ZMed. Na podlagi 1. odstavka 138. člena in 3. odstavka 146. člena ZUP je dne 12. 7. 2005 tožena stranka poslala tožeči stranki poziv k izjasnitvi, v katerem jo je pozvala, naj v roku 8 dni od prejema poziva poda morebitne pisne pripombe k njenim ugotovitvam, vendar tožena stranka izjasnitve ni podala. Na podlagi opravljene analize televizijskega programa tožena stranka ugotavlja, da so bile v televizijskem programu tožeče stranke med 22.00 in 23.00 uro predvajane oglaševalske vsebine ob 22:14:48 v trajanju 03 minut in 31 sekund, ob 22:18:50 v trajanju 51 sekund, ob 22:29:08 v trajanju 05 sekund, ob 22:29:13 v trajanju 02 minuti, ob 22:31:13 v trajanju 06 minut in 08 sekund, ob 22:50:32 v trajanju 03 minut in 31 sekund ter ob 22:55:18 v trajanju 01 minute in 06 sekund. Iz navedenega dejanskega stanja tako izhaja, da so bile oglaševalske vsebine v predmetnem času predvajane v skupnem trajanju 17 minut in 12 sekund, kar pomeni 28, 66 % oddajnega časa v celi uri, po 1. odstavku 97. člena ZMed pa skupni obseg oglasov, TV-prodaje oz. radijske prodaje in drugih plačanih obvestil v radijskem ali televizijskem programu ne sme presegati 20 % v celi uri. V primeru, če tožena stranka ugotovi, da izdajatelj kljub opozorilu in postavljenemu roku za odpravo ugotovljenih kršitev določb zakona, ki urejajo oglaševanje ali sponzoriranje, te še vedno krši, ZMed v 4. alinei 3. odstavka 109. člena določa sankcijo začasne prepovedi objavljanja oglaševalskih vsebin. Pri tem tožena stranka nima diskrecijske pravice uporabe sankcije, ima pa jo pri določitvi časovnega razpona trajanja sankcije. 109. člen ZMed določa, da ima agencija pravico in dolžnost, pod prej navedenim pogojem, začasno prepovedati objavljanje oglaševalskih vsebin največ za 3 mesece. Tožena stranka se je tako pri določitvi časovnega razpona trajanja sankcije odločala glede na naravo in število ugotovljenih posameznih kršitev, ter glede na naravo predpisane sankcije. Sankcija začasne prepovedi objavljanja oglaševalskih vsebin ima zaradi svoje narave (časovna enota, na katero se določa obseg oglaševanja, je ena ura ali dnevni oddajni čas) smisel samo, če je izrečena v polnih urah ali v dnevih. Izhajajoč iz prostega preudarka in načela sorazmernosti je tožena stranka tako določila sankcijo po kriteriju ene polne ure prepovedi objavljanja oglaševalskih vsebin za eno ugotovljeno kršitev. Izvršljivost odločbe pa je vezala na namen sankcioniranja in sicer tako, da časovna izvršitev sankcije sovpada s časom storitve kršitve v dnevnem oddajnem času.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kako oz. s katerimi programskimi vsebinami naj bi tožeča stranka presegla dovoljeno kvoto oglaševalskih vsebin. Gre namreč za vprašanje ali določene programske vsebine, predvajane v terminu med 22.00 in 23.00 uro dejansko predstavljajo oglaševalske vsebine ali ne. Ker v izpodbijani odločbi niso navedene in opredeljene vsebine, s katerimi naj bi tožeča stranka presegla kvoto 20 % na uro, je odločba v bistvenem delu neobrazložena in tožeča stranka ne more podati ustreznih navedb, s katerimi bi dokazovala napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja, da je iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, da je odločitev sprejeta na podlagi 1. odstavka 97. člena ZMed, iz obrazložitve pa tudi jasno izhaja, da je tožena stranka dne 16. 2. 2005 med 22.00 uro in 23.00 uro v televizijskem programu tožeče stranke ugotovila, da delež predvajanih oglasov, TV-prodaje in drugih plačanih obvestil (v nadaljevanju tudi: oglaševalske vsebine) presega 20 % oddajnega časa v celi uri. Pri tem pojasnjuje, da so oglaševalske vsebine najmanj od dne 26. 5. 2001 definirane v 46. členu ZMed. Oglaševalske vsebine, ki so štele v obseg oglaševanja, ki je bil presežen, so v izpodbijani odločbi časovno definirane (naveden je začetek njihovega predvajanja ter točno trajanje, natančno do sekunde, kar po prepričanju tožene stranke popolnoma zadostuje), vsebinsko pa, kot je že pojasnjeno v 46. členu ZMed. Tožena stranka tudi dodaja, da je dne 28. 2. 2005 tožečo stranko pozvala, da shrani posnetke predvajanega televizijskega programa za 16. 2. 2005 od 00.00 do 24.00 ure z namenom, da jih bo uporabila pri podajanju morebitnih pripomb, ko jo bo tožena stranka v posebnem ugotovitvenem postopku pozvala k izjasnitvi. Tožena stranka je 12. 7. 2005 tožeči stranki poslala poziv k izjasnitvi, s katerim jo je seznanila z ugotovljenimi kršitvami in podrobnim izpisom kodiranega programa tožeče stranke, zaradi česar tožeča stranka ne more uspešno navajati, da ne ve, kaj te programske vsebine so.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke izdana v skladu z določbami ZMed (Uradni list RS, št. 35/01 in nadaljnji) in ZUP ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je odločbo izdala na podlagi 109. člena ZMed, po katerem v okviru strokovnega nadzorstva tožena stranka med drugim nadzoruje izvajanje programskih zahtev in omejitev, ki po tem zakonu veljajo za radijske in televizijske programe (1. alinea 2. odstavka 109. člena ZMed). V obravnavnem primeru je tožena stranka s strokovnim nadzorom ugotovila kršitve ZMed ter je z odločbo št. ... z dne 22. 12. 2004 o tem opozorila tožečo stranko in istočasno odredila, da ugotovljene nezakonitosti odpravi v za to določenem roku. Pri kontroli izvršitve odločbe št. ... z dne 22. 12. 2004 pa je dne 16. 2. 2005 tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ni odpravila kršitve 1. odstavka 97. člena ZMed (ugotovljene v prej navedeni odločbi), po katerem skupni obseg oglasov, TV-prodaje in drugih plačanih obvestil ne sme presegati 20 % oddajnega časa v celi uri. Zato je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe v 2. alinei 3. odstavka 109. člena ZMed, ki določa, da tožeča stranka začasno prekliče dovoljenje za izvajanje dejavnosti največ za 3 mesece, če ugotovi, da po poteku roka iz prejšnje alinee (agencija pisno opozori izdajatelja in odredi, da se kršitve, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi in ne sme biti krajši od 1 meseca in ne daljši od 6 mesecev) ugotovljene kršitve niso bile odpravljene.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako oz. s katerimi programskimi vsebinami je tožeča stranka presegla dovoljenih 20 % oglaševalskih vsebin. Tožeča stranka je imela možnost, da nevedni ugovor postavi v postopku pred toženo stranko. Dne 12. 7. 2005 je bila namreč pisno pozvana, da se izjasni o predmetni analizi televizijskega programa, pozivu pa je bil predložen tudi izpis kodiranja predvajanega programa za dan 16. 2. 2005, vendar na poziv ni odgovorila. Dejstev in dokazov, katere so stranke imele možnost navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pa v upravnem sporu ne smejo navajati oziroma predlagati. Gre za nedopustne tožbene novote po 4. odstavku 14. člena ZUS/97 (oziroma po 3. odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 105. člena ZUS-1.